Gruzija: Dolina Truso (Truso Travertines Natural monument)

  

 Pot: naselje Almasiani, vas Kvemo Okrokana, Abano mineralno jezero, ter nazaj po drugi strani reke

Dolžina. okoli 12 km v eno smer

Višinska razlika: okoli 500 m

 

Na najinem prenočišču pod Juto je bil jutranji pogled na gore spet veličasten. 

V nočni nevihti blizu naju je najvišje gore malo na novo zasnežilo. Vsaj tako se nama je videlo. 

V načrtu sva imela še en pohod in sicer po dolini z izviri mineralnih vod. 

Ta dolina spada med znane turistične točke, je pa do nje težji dostop zaradi obupno slabe makadamske ceste. Zato se večina obiskovalcev tudi tu odloča za prevoz s terenskim taksijem.

 

 

V naselju Almasiani se od Vojaške ceste odcepi makadamsko cesta po široki dolini proti vasi Kvemo Okrokana. Grobo luknjast makadam se kmalu razdeli v več še slabših kolovozov

 in voznik mora po intuiciji najti najboljšega med njimi.

 Vse skupaj je podobno pistam, ki sva jih prevozila po Zahodni Sahari. 

 Pred vasjo je travnato parkirišče, nadaljnjih 5 km do mineralnih jezer pa vodi mestoma še slabši makadam, ko sva mislila, da slabši ne obstaja. Midva sva se odločila da se sprehodiva kar peš po tej cesti in po lepi dolini, ker je šofer ugotovil, da na tem terenu zna hitreje hodit kot pa vozit. 

Avto sva torej pustila sredi doline daleč pred vasjo Kvemo Okrokana. 

Ni nama bilo žal, izkazalo se je, da sva se dobro odločila.

 Cesta in najina pot vodi skozi kanjon ... 

 

 

... kakšnih šest kilometrov ...

 

... nato se razširi v prelepo dolino ...

  ... kjer se pričnejo pojavljati večji izviri mineralne vode, ki je obogatena z železom,

 žveplom in drugimi minerali. Zaradi tega so izviri te vode in obrežja rečice obarvani 

z različnimi odtenki rumeno-rdeče -rjave barve.

Dolina se nama dopade, zato pot nadaljujeva še do zapuščene vasice Ketrisi ...

 

 ... ter se po drugi strani reke napotila nazaj.

  Pot lahko nadaljuješ še nekaj kilometrov po dolini ali pa se vzpneš po prelazih okoli nekaj tritisočakov ter mimo mineralnega jezera Keli nazaj v dolino.

To bi tudi midva storila, če bi nama vremenska napoved dopuščala.

Tako pa sva vedela, da bo popoldan spet deževalo. Verjetno z nevihtami. 

  Nazaj grede po drugi strani reke sva gledala mineralna obrežja v drugi perspektivi in drugačni svetlobi. Zato so se spreminjali tudi barvni odtenki.

 

Kmalu sva prišla do malega brbotajočega mineralnega jezerca Abano.

 

V obrežnem mulju ob rečici je bilo še več brbotajočih otočnih izvirov s hladno mineralno vodo.

 Ker sva bila spet prva in edina zgodnjejutranja obiskovalca v tej dolini, je nama bilo še lepše. 

Kot je tu v navadi so okoli 11h dopoldne pripeljali veliko obiskovalcev v dolino 

in tisti čar razsežnosti, lepote in divjine se je izgubil.

 

Po 24 km hoje tja in nazaj do avta sva se poslovila od Kavkaza in se zapeljala po Vojaški cesti v dolino. Ugotovila sva, da se je najbolje peljati po tej cesti v soboto ali nedeljo,

 ko večina kamionov stoji v nepreglednih kolonah ob obeh straneh ceste. 

 

Čeprav sva vozila skozi nevihte, manjšo točo in babje pšeno čez prelaz Jvari nazaj, 

je vožnja bila tokrat bolj mirna.  

Nekajkrat so sicer manjši hudourniki zalivali cestišče, ker ni urejenih obcestnih odtokov, 

vendar je vožnja bila udobnejša, ker ni bilo tovornjakov.

 Kavkaz je res prelep in poseben.

 

 Malo nama je žal, da bova zapustila prelepo pokrajino. 

Midva morava dalje, približuje pa se tudi teden dni slabšega vremena

 in v tem času naj bi zasnežilo višine nad 2000 m.  

V devetih dneh sva opravila devet pohodov od tega štiri 3000 +, videla nekaj ledenikov, 

visoke gorske prelaze ter visoke travnate grebene ter seveda vršace 4000 +. 

Sva pa mislila, da je Kavkaz manj obiskan. Mnogo obiskovalcev že hodi po teh krajih in poteh, 

tudi manjši kraji se turistično razvijajo. 

Če bodo uspeli urediti še ceste, bo tu kmalu tako množično kot v italijanskih Dolomitih.

Za obujanje spominov si bova pustila še nekaj slik. 

Najine pohode sva načrtovala že doma tako podrobno, kot je bilo mogoče. 

V ta namen sva pregledala tudi nekaj blogov, ki opisujejo te poti. 

Po nekaj dnevih v Kavkazu pa sva bila usposobljena za vsak nov dan načrtovat primeren pohod.

Steze na vrhove in pohodniške poti so redko označene z markacijami. 

Nekatere so uhojene (bolj obiskane). 

Na bolj znanih poteh so na začetku kažipoti z dolžino poti v km ter označbo za ure hoje.

Potem pa navadno ni več ne kažipotov ne markacij, le uhojena pot do tja, kamor gre večina.

Naprej so steze slabo sledljive ali pa jih ni. 

Najbolje je imeti s seboj zemljevid. Internetne povezave ni vsepovsod, tako kot je to običajno  v hribih.

 

________

 

Gruzija: Jezero Chaukhi in sedlo Chaukhi (3350 m) nad Juto

Pot: vas Juta, jezero Chaukhi, sedlo Chaukhi in nazaj 

Čas: okoli 5 ur navzgor

Višinska razlika: okoli 1400 m

Dolžina poti: okoli 10 km navzgor 

 

Iz majhne vasice Juta vodi znana krožna pot na sedlo  Chaukhi in nato navzdol do jezera Abudelauri ter nazaj na Juto. Dolga je okoli 23 km in če bi bilo lepo vreme, bi jo midva z veseljem prehodila.

 Ampak so bile zopet napovedane popoldanske nevihte, tako kot včeraj, 

zato sva se povzpela le na sedlo Chaukhi.

 Na zgornji sliki je jutranji pogled na malo vas Juta. 

Do nje vodi asfaltna in nekaj kilometrov slabe  makadamske ceste.

Od Vojaške ceste  se odcepi okoli 10 km pod mestom Stepandsminda.

 Makadamska cesta je malo pred Juto poškodovana zaradi podora 

in zelo ozko preči nad prepadno strmino.

Iz vasi se strmo odcepi pot mimo hišk in apartmajev za goste,

 nato pa z rahlim vzponom navzgor po sredini doline. 

Tudi tukaj je možno najeti konje za olajšan obisk planin v okolici, kot je običajno povsod v Gruziji.

Dolina je široka, resnično čudovita, rahlo se dviga navzgor.

Na pohod se vedno odpraviva v zgodnjih jutranjih urah. 

Zato prve pohodnike srečava, ko se midva že vračava, to je po enajsti uri. 

Tudi tokrat sva zjutraj sama uživala v prekrasni gorski dolini.

Veliko sva fotografirala, ker je narava prekrasna, pa želiva ohraniti nekaj utrinkov,

 ob katerih bova obujala spomine doma. 

Steza večino časa poteka po sredini doline med strmimi travnatimi grebeni. 

To so pravzaprav stare poti iz ene doline v drugo in so v preteklosti, 

ko še ni bilo cest, bile edina vez s svetom.

Pogled navzgor nama pokaže oblake in meglo na okoli 3000 m, kamor greva.

V zatrepu doline se steza cikcakasto strmo dvigne po grobem melišču na sedlo.

Sedlo Chaukhi (3350 m) je široko, vendar v megli. 

Zato se povzpneva na bližnji neimenovani vrh (3360 m)

Hitro se spustiva navzdol v sončno dolino.

Vrhovi ki jih gledava v okolici so visoki okoli 4000 m.

Tudi na tej poti je potrebno prečiti nekaj potokov.

Nazaj grede si ogledava še majhno jezero Chaukhi, okrog katerega pa je že veliko obiskovalcev. 

Večina njih se povzpne samo do sem. Nekateri z najetimi konji.

Ta vzhodni del Kavkaza je malo drugačen od zahodnega, kjer sva bila prejšnje dni. 

Tu so široke doline ter visoki prelazi med njimi.

 V zahodnem delu (Svaneti pokrajina) pa prevladujejo špičasti štiritisočaki 

in travnati visoki grebeni med njimi. Povsod pa je pokrajina divja in zelo lepa.

Pozno popoldan pred nevihto sva se vrnila nazaj v Juto in se odpeljala po ozki cesti navzdol

 na najino travnato prenočišče ob rečici Snostskali.

 Zgoraj na sliki  je  poškodovano cestišče do Jute.

Ne moreva se nagledati visokih travnatih grebenov Kavkaza vse naokrog. 

Počasi jih bova morala zapustiti. Če nama bo vreme še naklonjeno bova jutri opravila še zadnji  pohod v Kavkazu in sicer v dolini Truso.

 Dlje sva tu, bolj spoznavava pokrajino in vidiva še veliko možnosti za pohode.

_______________

 

 

Gruzija: Vojaška cesta, Gergeti in pohod pod Kazbek (3300 m)

 

Pot: mesto Gori, mimo Tbilisija do Stepantsminda ter

 POHOD: cerkev Gergeti, koča Alt hut do ledenika pod kočo Bethlemi hut.

Čas: 5 ur navzgor, višinska razlika 1400 m, okoli 9 km navzgor 

 

Tako imenovana Vojaška cesta vodi od Tbilisija do Vladikavkaza v Rusiji.

 Začeli so jo graditi Rusi v 18. stoletju. Je pomembna cesta, ki povezuje Gruzijo in Rusijo preko visokega Kavkaza. To sva opazila tudi midva, ko sva vozila med kamioni, ki preobremenjujejo promet v obe smeri. Cesta je nabito polna z vozili, prehitevajo tudi v nepreglednih ovinkih, pogosto v škarje in nas, ki vozimo počasi in previdno, dobesedno izrinjajo na neutrjene in luknjaste bankine. 

Ruski in Gruzijski vozniki so za naše pojme zelo predrzni in neučakani. 

Vsaj midva sva imela izredno "gužvo" na cesti. 

Cesta najprej vodi mimo lepega jezera in trdnjave Ananuri. 

Trdnjava se prav lepo boči nad jezerom Zhinvalli, je pa zelo turistično obiskana z mnogimi stojnicami, ki ponujajo razno turistično blago: kučme, krzna in izdelke iz kože živali, hladna orožja, 

oblekice in ostali turistični kič.  Peljemo se mimo smučišča Gudauri. 

Cesta vodi kar skozi center hotelov in ostalih namestitev. Proti vrhu prelaza Jvari Pass (2395 m) 

stoji velik spomenik. Zgrajen je na prelepi kavkaški planoti in je simbol gruzijsko ruskega prijateljstva.

( slika zgoraj).

Tu je zopet velik turističen vrvež množic iz celega sveta, kar ne morem verjeti kam sva to prišla iz mirnega Kavkaza v Svanetiju v to množico ljudi. Pogled s te planote naokrog pa je čudovit.

Za prelazom Jvari Pass se cesta malo sprosti in zapeljeva v mesto Stepansminda,. 

Tu sva ponovno presenečena nad množico turistov. 

Mestia na drugem koncu Kavkaza, kjer sva bila, je mirno mesto, skozi smo prehajali le pohodniki.

Najprej se zapeljeva do cerkvice Svete trojice nad vasjo Gergeti, ki je na vseh slikah, 

ki reklamirajo Kavkaz. Tudi midva se sprehodiva do nje, res je prelepa v tej okolici hribov.

Tudi to cerkev trenutno obnavljajo; videla sva kako so nameščali bakrene strešne obrobe. 

Kljub množicam turistov najdeva mirno lokacijo za prenočevanje  v njeni bližini in sva jo lahko opazovala, ko je bila celo noč osvetljena z reflektorji.

Res deluje prelepo in malo mistično.

Zvečer se je zjasnilo, v ozadju zagledava vrh Kazbeka, ki velja za najvišji vrh Kavkaza, 

na spodnji sliki je pogled navzdol na Stepandsmindo.

POHOD: V zgodnjem jutru se odpraviva na dobro obiskano pot do koč pod Kazbekom

V jutru, ko je jasno nebo in sva sama na poti je pokrajina čudovita. 

Steza krene najprej na strm greben po katerem se vzpenjaš dobri dve uri.

Za popoldne so napovedane nevihte in zato hitiva navzgor.

Žal se vremenska napoved uresničuje in prihajajo oblaki ter megle.

Prva koča, oziroma le bife s teraso, do koder prispe največ obiskovalcev, je na višini okoli 2900 m.

Pogled nazaj na to kočo.

Na višini okoli 3000 m sta dve koči Deka in Alt hut.

Pokrajina je prelepa, v ozadju se celo malo razprejo megle proti Kazbeku.

Nato se hodi po grebenu dalje do prvega ledenika na okoli 3300 m.

Naslednja in zadnja koča je Bethlemi na 3650 m. Malo pred njo sva midva žal obrnila nazaj zaradi temnih oblakov, ki so napovedovali dež in megle, ki je začela zakrivati slabo sledljivo pot navzdol.

Greben na levi po katerem se hodi do ledenika.

Vmes se je celo malo razkadilo, da se je videl začetni greben po katerem se hodi gor in seveda dol.

Malo kasneje se je ulil dež in vesela sva bila, 

da sva uspela užiti lepote te čudovite gorske pokrajine.

 

_____________