nedelja, 28. junij 2015

Lipševa vrata in Obel kamen

Izhodišče: vasica Sv. Duh pod Olševo
Čas: 5 ur
Višinska razlika: 800 m
Panoramska cesta nad Solčavo in Lučami do vasice Sv. Duh je od letos opremljena
z informativnimi tablami na razglednih točkah. Evropa je financirala! Pohvalno!
Od kmetije Rogar je slabo uro vzpona do Potočke zijalke.
Pred Potočko zijalko se odcepi pot za  Lipševa vrata - v smeri Avstrije.
Čez kakšne pol ure prijetne hoje rahlo navzdol po pobočju ter nekaj plezarije
po varovani poti, se odprejo pred teboj mogočna Lipševa vrata.
Mimo vrat vodi steza še dalje navzdol do naslednjih -  malo manjših vrat.
Malo nižje po varovani poti prideš še do skalnega okna.
Od mogočnih Lipševih vrat vodi na Obel kamen  neoznačena
toda večinoma dobro sledljiva pot strmo navzgor.
Na strmi poti navzgor smo si vzeli par minut časa za gradnjo kamnitega možica.
Obel kamen je skrajno zahodni vrh dolgega grebena Olševe.
S pobočja Olševe se odpira krasen pogled na bližnje in daljne gore.
Z vrha Oblega kamna sva sestopila po običajni markirani stezi navzdol do Potočke zijalke - 1700m.
Prijetno kroženje v divjem in lepem kraljestvu Olševe je tako zaključen
Le še spust do panoramske ceste in dan bo popoln.




četrtek, 25. junij 2015

Planjava in Srebrno sedlo

Izhodišče: lovska koča na Brežičih
Razmere: sončno dopoldne in občasno megleno popoldne, nekaj snega pod vrhom Planjave
Višinska razlika:  1000 m
Čas: 12 ur s postanki
Za izhodišče sva tokrat izbrala manj znano pot od Lovske koče na Brežičih - 1488 m,
ki se nahaja malo dlje od planine Podvežak.
Od koče vodi večinoma lahko sledljiva, nemarkirana steza 
po neizrazitem grebenu skozi gozd proti Lastovcu.
Na levi strani se razteza prepadna stena in če stopiš na rob se odprejo prekrasni pogledi 
na Veliko planino, Konja, Dedca.
Nekje pod Lastovcem se pot razcepi na levi del, ki vodi pod stenami in desni del čez travnate planjave Dleskovške planote.
 Na spodnji sliki je v ozadju Velika planina.
Tokrat sva izbrala desno varianto čez prekrasne pašnike, kjer imajo svoj začasni dom 
krave št.1279, št. 2080 in ne več Cilka, Milka, Šeka, ...
Še vedno se na pobočju Lastovca opazi štrleče veje mrtvega ruševja. To so ostanki velikega požara leta 2003, ki ga je bilo zaradi nedostopnosti težko gasiti.
Planoto Desko - 1970 m - označuje velik kamnit možic in da bi še dolgo obstal,
 sva tudi midva dodala svoj kamniti delež.
Razgledi z Deske so zelo obsežni. Planjava (levo), najin današnji cilj, je res še daleč.
Ojstrica, kraljica v čistem sončnem dopoldnevu, je tokrat bližje.
Pot se nato spusti do Vodotočnega jezera, midva pa se nisva hotela spustiti in sva si zamislila pot čez Tolsti vrh - 1986 m do Petkovih njiv in nato dalje proti Korošici - 1808 m.
Ker prave poti ni, sva se sama prebila tja čez .
Na spodnji sliki je Velika planina v ozadju.
Čedni kažipot ob poti je popestril enolično ruševje.
Od izredno prijazne oskrbnice na Korošici sva izvedela, da je močno deževje naredilo celo jezero na planoti Korošice, ki pa se je le izpraznilo v požiralnikih šele danes zjutraj.
Čudovita potka se je vijugala po dolini dalje na pobočja Planjave. Že od daleč sva ugledala okno pod Najvišjim robom Zeleniških Špic. Do tu bo treba prelesti.
Veter je občasno pripihal gmoto meglic in jo nato uspešno zopet odpihnil.
Srebrno sedlo bi jaz poimenovala " zlato sedlo", tako mi je bilo všeč.
Najvišji rob Zeleniških špic - 2127 m.
Seveda je bilo potrebno pogledati še na ta Najvišji Rob..
Pod robom je bilo tisto  veliko okno, ki sva ga opazovala med vzponom.
Pogled nazaj na Srebrno sedlo.(mala zelena oaza med skalami), je z Najvišjega roba čudovit.
Pogled na greben Zeleniških špic, s Srebrnega sedla.
Pot se je začela vzpenjat proti Planjavi.
Pogled na Ojstrico je od koderkoli lep in poseben.
Čez greben so se začele prelivati meglice, megle in gosti oblaki..

Vendar se je z vrha vseeno lepo videlo na vse strani.
Idila planinskega raja ob čistem ozračju je bila enkratna.
Veter je pripihal meglice do roba Kamniškega sedla.
Zgodilo pa se je, da so se meglice zgostile v goste oblake in zato sva opustila nadaljevanje poti mimo Lučke Brane do Škarij ampak sva se kar lepo spustila po isti poti mimo Srebrnega sedla navzdol do Korošice.
Najvišji Rob Zeleniških špc je bil tokrat v megli.
Že dolgo nisva bila pri Vodotočnemu jezeru zato sva šla pogledat, če še ima obliko srčka.
Še ima, čedno je sameval v dolini.
Zaradi obilnega deževja pred dvema dnevoma je bila še poplavljena tudi ravnica pod Vodotočnikom.
Redek prizor, ki ga je verjetno le malokdo doživel.
Dolga pot je to bila ampak krasna tako kot vedno po naših gorah.


sobota, 06. junij 2015

Ute in Krofička - prečenje grebena

Izhodišče: Dom planincev v Logarski dolini
Čas: 11 - 12 ur
Višinska razlika: 1240 m
Razmere: suho, kopno, nekaj manjših snežišč ravno toliko, da si lahko dopolniš zaloge vode
Pot je orientacijsko zahtevna, vršni greben proti Krofički ponekod daje vtis krušljivosti, potrebna je pazljivost.

Povsem slučajno je padla ideja, da se danes povzpneva na Krofičko po grebenu, ki poteka od Strelovca preko Ut. Avto sva pustila v bližini Doma planincev v Logarski dolini ter urno stopila do Klemenče jame in dalje proti Strelovcu. Vmes sva seveda občudovala največji slovenski macesen. Čudovit je.
Nisva zgrešila lepega gozdnatega grebena, polnega vitkih macesnov,  na katerem se odcepi ena pot proti Strelovcu, druga pa vodi v strmo severno steno Krofičke.
Midva sva izbrala smer proti Strelovcu in kmalu sva bila v krasnem svetu 
severnovzhodne strani Krofičke in Ut.
Pogled je nama pritegnila luknja, ki je dajala vtis velike zijalke in že sva bila pri njej.
Vzpon je precej strm in naporen, vzel nama je kar nekaj časa, ampak splačalo se je. Jama je res lepa zijalka, pa še pred njo je odličen meditativni kotiček z razgledom na Robanov Kot in bližnji Križevnik.
Dostop do najine jame pa je zanimiv....ravno navzgor čez ruševje je treba plezat, 
ker je drugje preveč krušljivo.

Pogled navzdol na Črni hriber pa je porodil takoj novo idejo za enega naslednjih vzponov...
Robanov Kot, z nama zelo znanim skednjem, je zelo globoko spodaj.

Prelep skalnat nekoristni svet me vedno znova očara in zvabi.

Že sva tu, ob najlepšem hotelu daleč naokrog: bivak pod Utami, ki pa ima svoje skrivnosti se ve....
Kot je tale smerokaz v steni, ki kaže točno do bivaka, neverjeten je...

Krasno je tu....
Nadaljevala sva najino pot, vstopila na greben Ut. Mestoma je šlo z lahkoto, večinoma pa je bilo naporno...
Ampak splačalo se je. Hoja po grebenih ti nudi več ur neprecenljivih razgledov. Tokrat  na desno v Logarsko dolino in na levo v Robanov kot z vsemi gorami , ki obkrožajo te doline.
Ute - 2039 m v ozadju in prehojen  greben, ki je bil že za nama.
Vrha Krofičke ni in ni bilo, kar naprej se je pred nama pojavil nov vrhec grebena.
Vmes je bilo seveda precej spustov in vzponov, ne gre samo v ravni črti, kot zgleda od daleč.
Tudi nekaj borbe z ruševjem je bilo, saj stezice pogosto ni mogoče niti najti niti si je izmisliti ...
Končno sva prilezla do Krofičke - 2083 m . Ker si stalno na vrhu grebena, stalno obkrožen s čudovitimi razgledi, je dosežen vrh le cilj, ki ga dosežeš. 
Že pred tem pa neprestano uživaš ob čudovitih pogledih na vse strani.
Iz čutaric sva tudi iztisnila zadnje požirke vode nato pa hitro sestopila navzdol v dolino.
Spust sva izvedla po običajni markirani poti z vrha Krofičke,. V začetku z vrha je pot polna drobirja  in krušljiva, tako da previdnost ni odveč, saj grozeča globina nima vidnega konca.
Ves čas pohoda nisva nikogar srečala, če odštejeva velik trop gamsov, ki sva ga pregnala z majhne   zelenice pod Utami. Pred kočo na Klemenči jami pa je bilo precej ljudi in tudi vodaaaa za nas žejne.
Seveda sva pogledala nazaj gor na najine poti v tem dnevu. Tamle gor sva lazila in užila kakšnih šest ur bivanja in razgledov s 2000 m. Krasno je bilo in bi spet...