ponedeljek, 2. januar 2017

Komen

Izhodišče: Ljubenske Rastke
Pot: Rastke - Grunti - Planinc - Goba - bolnica Mrzle vode - Hlipovec -  SV greben Komna - Bezovec - Lomšek  - Planinc - Rastke
Čas: 8 h
Višinska razlika: 1100 m
Čas (poledenele poti) ni bil ravno primeren za takšen "izlet" ampak sva si ga vseeno privoščila.
Po najinih starih poteh sva se povzpela do sedla Hlipovec ter spet takoj zapustila markirano pot na Komen. Nadaljevala sva proti severni  strani Komna po gozdnatem grebenu do prvega skalnatega izdanka zelo členovitega in razmetanega grebena. Tokrat sva upoštevala Milanova navodila, ki je greben že v celoti preplezal. Midva sva ga pred enim ali dvema letoma le delno, ker takrat nisva bila pripravljena na nepričakovano zahteven vzpon. Tokrat pa sva že vedela, kaj naju čaka.

Za te zimske razmere je bil ta prvi špiček še vedno prehud izziv (4 - 5) zato sva ga za spremembo tokrat prešla raje po južni strani kar pa tudi ni bilo enostavno.

Na severni strani so namreč zdaj spolzke trave popoprane s snegom in ivjem; ravno prav idealno, 
da te ponesrečena stopinja odnese daleč tja dol, kamor nikakor nisi nameraval iti ...

Ponekod na grebenu pa je bilo prav prijetno, če odštejeva premrle prste zaradi predolgega oprijemanja mrzlih skal,.
 Proti vrhu pa sva že uživala v razgledih. Na spodnji približani fotografiji se vidi vrh Jelovca,  kjer sva bila pred nekaj dnevi.
 Na grebenu sva se pogosto ustavljala, uživala v razgledih in se posvetovala kje in kako nadaljevati vzpenjanje, 
da bo varno in zanimivo. Bolj sva se bližala vrhu, bolj enostavno je bilo vzpenjanje.

Na vrhu Komna pa naju je prevzel močan občutek zadovoljstva po opravljeni poti in popolnoma sva se lahko 
posvetila razgledovanju po okoliških gorah, grapah in dolinah. Razgledi so bili spet čudoviti.

Sonce naju je na vrhu toplo grelo, pa se nama spet ni več nikamor mudilo. 
Pogledala sva še proti Goltem, pa sva tako preverila, da smučarska proga do Starih stanov še res ni popolnoma pripravljena.
Večkrat sva pogledala tudi na pravkar preplezani greben in ugotavljala smer pristopa. Gotovo se semkaj še vrneva, saj je Komen eden od najinih domačih hribov in ga pogosto obiščeva.
Spust proti dolini je potekal hitro, saj sva bila prej raje dolgo na sončni višavi. 
Tako sva najin priljubljen potok Žep ob Planinčevi domačiji prečila šele takrat, ko se je dan že nagibal proti mraku.

Zato sva pohitela tudi po hladni dolini nazaj do avta, ki naju je čakal v še bolj mrzlih Rastkah.

_____________________________________