ponedeljek, 21. marec 2011

Vivodnik

Izhodišče: Gornji grad, pot čez Jespo
Čas hoje: 2h navzgor
Zgodnje jutro  na zadnji zimski dan v letu 2011 je bilo prekrasno, sončno toda vetrovno in mrzlo. So pa zato bili razgledi jasni in slikoviti.
Sončni vzhod me je danes dobil že v gozdu pod cerkvijo Sv.Florjana in tako s posnetki prelivajočih se barv zgodnjega jutra tokrat ni bilo nič. Ampak na strmem pobočju sem le še ujela nekaj lepih dreves v jutranji svetlobi.










Na gozdnem pobočju Menine se je opazilo, da čez teden tu ni tako tiho in mirno kot je bilo v tem jutru. Drevesa padajo za naše vsakdanje potrebe...













Tokrat sem izbrala malo daljšo pot čez planino Jespo.















Na planini se je že začel mrzli ples vetra ter prvi razgledi na Kamniško Savinjske Alpe, ki so bile tokrat odete v svežo belino.












Na vrhu planine Jespe so me dočakale prve zaplate snega. Za drevesi pa tudi prvi obljubljeni sončni žarki, ki naj bi pregnali mraz z mojih rok.


















Na vrhu planine sem poiskala stezo proti koči, pogled nazaj pa seveda ne more kazati nič drugega kot naše Alpe.













Nato sem šla proti Vivodniku -1508 m, najvišjemu vrhu Menine planine ampak tam mi je fotoaparat zatajil. Zgleda, da je bilo zaradi vetra še baterijam premrzlo. Meni pa tudi, saj so mi roke tako otrpnile, da sem opustila misel, da zamenjam baterije. Bo pa Vivodnik drugič na sliki.  Slika je torej ostala le v mojem spominu.




Ker sem bila v tem jutru prva v koči in kar hitra, sem si zaslužila čaj na račun koče. In nato zopet ven iz tople koče fotografirat nove slikice v tem krasno prepihanem jutru.

Teloh na planini še ni v svojem bujnem cvetju.









Navzdol pa me je steza vodila čez Ovčje stane.















Takole je izgledalo tole drevo na začetku letošnje zime, ko je Menino planino v decembru 2010 pokril prvi sneg.


Takole pa na zadnji dan koledarske zime v marcu 2011.














Rana ura , zlata ura, se je izkazalo tudi tokrat. Vetrovno toda prekrasno sončno vreme , steze so še samevale, tu in tam sem preplašila kakšno srno in nekaj ptic, ki so bile prehitre, da bi videla kateri sem skrajšala jutranjo dremanje.

torek, 08. marec 2011

Debela peč

Izhodišče: Šport hotel na Pokljuki
Čas vzpona: 5 ur s postanki

V torek, 8.03.2011 nekaj čez 8 uro zjutraj sva se pripeljala do Šport hotela na Pokljuki. Zunajna temperatura naj bi bila -19 stopinj cenzija. Zato sva se soglasno odločila, da se greva najprej pogret v hotel. Vroča čokolada in  dobra tortica Marlenka, ki je bila pripravljena menda po staro armenski recepturi, nama je pomagala, da sva se le odpravila  ven v sončno in mrzlo jutro. V tem času je sonce že tako ogrelo ozračje, da nizke temperature nisva več čutila. Nataknila sva si turne smuči in hajd za cel dan v pokljuške gozdove ter vrhove nad Pokljuko. Tortico Marlenko pa le poskusite. Mmmm res je dobra in menda brez kemičnih dodatkov, tako piše.

Po pol ure drsanja s turnimi smučmi sva bila že na planini Javornik in seveda že ugreta na delovno temperaturo.
Najvišji vrh v ozadju je Debela peč-2014 m, najin današnji cilj. Debela peč je najbolj vzhodni dvatisočak v verigi Julijcev in zaradi tega ponuja krasne razglede z vrha.









S planine se v ozadju dvigujejo Viševnik ter Veliki in Mali Draški vrh.














V dveh urah sva prišla do Blejske koče na Lipanci. Steza je tu prava "avtocesta" ampak samo do Lipance.



















Blejska koča na Lipanci je bila danes odprta. Ker sva raje uživala zunaj na soncu, tokrat nisva šla v kočo na obvezen čaj. Bova nazaj grede sva rekla. Hja pa se ni izšlo.













Desno od Lipance sva se vzpenjala skozi redek gozd slikovitih smrek in macesnov proti Brdom, 2009 m visokem grebenu nad Lipanco.  Premagati je bilo potrebno majhen, toda dovolj strm breg, da kože na smučeh niso prijele. Zato sva se pošteno namučila do vrha po sneženi podlagi, ki je bila na tem mestu še vedno ledena.
















 Proti vrhu grebena Brd pa je bilo zopet uživaško. Sneg je postajal rahlo južen, sonce je grelo in z vsakim korakom so se odpirali novi in novi čudoviti razgledi. Fotoaparat je skušal vse ohraniti za najin arhiv, a vse te lepote enostavno ne moreš ohraniti na ta način. Zato so toliko pomembnejši osebni vtisi, ki jih shranjujemo v naših srcih.

V ozadju se je pravkar prikazal Stol s  Karavankami in potrebno ga je bilo takoj fotografirati, kajti popoldan bo spet drugačen v novi luči igre sončne svetlobe in senc.



 Z grebena Brd se zadaj čisto levo že opazi Lipanski vrh, desno pa 'vzhaja' Triglav.














 Na grebenu je bilo vse lepo in prav, toplo, vetra skoraj nič, midva pa sva se odpravila dalje proti najbolj vzhodnemu dvatisočaku Julijcev- Debeli peči.











Mali in Veliki Draški vrh sta že tudi bila dovolj osončena.















Pogled nazaj proti Karavankam je odkril Stol in (levo) malo nižji Vajnež v novi perspektivi.






In gremo dalje do zadnjega vrha-najinega cilja. Ogledujeva si sledi najinih predhodnikov in ugibava kod bi bilo najprimerneje iti naprej. Vsekakor se bo potrebno z  vrha Okrogleža precej spustiti navzdol nato previdno prečiti dolg greben do  malega sedelca pred pobočjem Debele peči. Šele nato sledi vzpon do vrha, ki pa očitno nima več dovolj snega za varen smučarski spust.








Pogled v dolino je kazal žalostno sliko plasti onesnaženega zraka pod katero živimo večino svojih dni. Tudi zato se splača hoditi v hribe, da se naužiješ zadnjih ostankov kolikor toliko kvalitetnega zraka.















S pobočja Debele peči je bil pogled nazaj res slikovit. Zadnji vrh na sliki je imenovan Okroglež, se ve zakaj, saj je lepo čedno okrogel. Čez njega bova šla danes še enkrat, tam bova snela 'pese' s smuči in se odsmučala nazaj na Pokljuko.








Vrh Debele peči - 2014m je bil spihan od močnih severnih vetrov v prejšnih dnevih.














Pod vrhom Debele peči sva odložila turne smuči in se peš napotila na vrh, ker je bilo snega res premalo. Še nekaj korakov je bilo do vrha. Derez nisva potrebovala, ker je bil sneg že dovolj južen.












Na vrhu je sledilo obvezno fotografiranje, brez tega pač ne gre. Za dušo, za spomin na prekrasne sončne dneve visoko nad dolinami .
Ter seveda za vzpodbudo še komu, da se povzpne malo višje.











Da se zopet napolniva svežine in gorskega zraka in ga poneseva s seboj v doline, do naslednjič seveda.













Dolina Krme je na drugi strani teh vrhov. Pred kakšnim mesecem dni sva hodila tam in zgleda, da je tudi tam snega še dovolj.
















Tu je lepo vidna pot z Okrogleža po grebenu do vrha Debele peči.













Seveda je potrebno vedno fotografirati tudi Triglav, brez tega pač ne gre.


In nato navzdol. Snela sva kože s smuči, preverila vezi in juhuhu navzdol.
Vendar tokrat juhuhu ni bil zelo vriskajoč, ker snežne razmere niso bile najbolj ugodne. Malo ledu, nekaj trdega snega, nato južen sneg v gozdu, nekaj padcev, ker sva se zapikovala v nepredvidene snežne sipine, prikrite borovce in druga čudesa, ki jih je prekrivala pretanka snežna oddeja.
Vseeno je šlo lepo navzdol.


Med potjo sva še vedno imela čas za občudovanje vrhov Julijcev, ki so se skrivnostno bleščali v sončnem dnevu brez enega samcatega oblačka.
In v poznem popoldnevu sva bila zopet na planini Javornik, prijetno utrujena in zeloooo lačna. Med spustom si namreč nisva vzela časa za malico ampak kar direktno z vrha do doline, kot je najina navada pri smuki. Ampak lakoti se je dalo ustreči. Ni problema, dokler imava zdrav apetit in poznava vse ustanove, ki znajo kvalitetno potešiti vse potrebe lačnih popotnikov. Tokrat naju je gostil Bled.

ponedeljek, 07. marec 2011

Hochobir ali Ojstrc

Izhodišče: Kurnikovo sedlo nad Železno kaplo
Skupni čas hoje: 6 ur



Takle je pogled izpred koče Einselkappel Hutte na severno ostenje Kamniško Savinjskih Alp; seveda v jasnem sončnem vremenu tako kot je bil danes.

Čez Jezersko sedlo sva se pripeljala do Železne kaple ter nato še malo navzgor na pobočje Obirja. Dan je bil tako sončen, da sva avto pustila kar na Kurnikovem sedlu-997 m in nadaljevala pot po cesti dokler se z Obirske planine ne odcepi steza proti koči Einselkappel Hutte. S seboj sva imela tudi turne smuči, za vsak primer, ampak, kot sva predvidevala, sva tudi in-situ pravilno ocenila, da ne bo dovolj snega za spust s smučmi. Zato so so naju kar počakale v avtu. V eni uri sva že bila pri koči, ki je seveda samevala, kar pa naju sploh ni motilo.

Na planini pred kočo sva bila v tako sončnem vremenu že deležna prvih današnjih barvitih pogledov na naše Alpe, ki jih bolje poznava z južne strani.


Za kočo se pot nadaljuje dokaj strmo navzgor skozi gozd. Vsak pogled v naravo je lahko zgodba zase. Tale smreka nama je prav razločno prikazala, da je imela težke dneve za seboj, ničkolikokrat jo je udarila strela in polomila njen vrh. Ker pa je bila dobro zasidrana s koreninami, je ne samo vedno do zdaj preživela, ampak je tudi vedno znova pognala kašen nov vrh ali dva. In tako se sedaj postavlja s svojimi številnimi vrhovi in debelimi vejami in brez dvoma kraljuje med ostalimi drevesi.....













Svet se kmalu odpre in prispela sva na majhno planoto s še lepšimi razgledi vse naokrog. Na planoti pa si je nekdo zgradil majhno leseno hiško.....
Ampak tja se brez mučenja ni dalo priti zaradi velikega zameta, zato sva obisk hiške preložila za kdaj drugič.










Navzgor pa naju je vabila takale čudovita modrina neba, ki se ji ne gre upirati, zato sva se zagrizla v strmino, da to modrino čimprej doseževa.




















Pogled nazaj pa je bil takšen.....le kdo se bi lahko vozil na tistem belem oblačku ne da bi padel skozenj?
In že se je opazilo pogorje Obirja z najvišjim vrhom-Ojstrcem-2139 m. Še malo, pa bova gor!































Kljub severnemu vetru, ki je pihal čez vrh severnih sten, je že postajalo precej toplje kot je bilo zjutraj.
















Severno ostenje Košute, s te strani še nikoli nisva tako podrobno pregledovala.















Na 2032 m so ruševine koče. Na tabli pred kočo je opisana vsa pestra zgodovina te hiše, ki pa se je zaključila leta 1944. S spodnje slikce lahko vidimo, da je bila ta stavba prava gorska lepotica. A lepota in slava sta minljivi, zato se je v življenju pomembno dokopati pravih in trajnih vrednot ki osrečujejo.








Prekrasni razgledi vse naokrog so naju toliko prevzeli, da sva se le počasi bližala vrhu. A vztrajnost vedno obrodi sadove, zato sva tudi midva med zanimivim pogovorom ne da bi se prav zavedla naenkrat stala na vrhu.




















































Ojstrc je zelo razgleden vrh, saj stoji sam samcat proč od takih velikanov, ki bi mu zakrivali pogled.
Če bi na primer stal med Julijci bi bil takle dvatisočak skoraj neopazen, tukaj pa je suveren, ki mu ni para.
Še enkrat se je izkazalo, da višina ni vse, ampak da so razmere tiste, ki nekoga spremenijo ali v velikana ali v pritlikavca.



















Na severni strani sva opazila Dravo, ki se je vije po dolini - vse tja do Italijanskih Alp, kjer dobi svojo prvo vodo.















V ozadju je severno ostenje Košute. Tokrat z nove, višje perspektive, ki pa ni nujno, da je tudi najlepša.



















Opazile so naju tudi že kavke, ki so bile edina najina družba na vrhu. Kavk seveda ne zebe kljub vetru, ki je pričel pihati, saj so oblečene v črn windstoper za katerega je znano, da dobro vpija sončno toploto.











Ampak tako kot vedno, je bilo potrebno iti spet navzdol. Tokrat se je severni veter tako okrepil, da ni bilo prevelikega navdušenja za malico na vrhu. Tako so bile tudi kavke ob svoj običajni obrok, ki ga redno dobivajo od naju kadarkoli sva v gorah.











Ko sva se spuščala navzdol, se je veter že tako okrepil, da se je bilo potrebno malo bolj zašćititi pred njim.






























V ozadju je Peca, prvi sosed in zadnji dvatisočak na vzhodu. Od tam naprej se gore hitro nižajo v hribe, hribčke in gričke dokler še ti ne potonejo v veliko Panonsko morje...
















In zopet nazaj mimo idilične kočice na razgledni planoti.Še vedno ni bilo nikogar doma, saj se iz dimnika ni kadilo.Pa tudi midva še vedno nisva mogla tja, saj sneg tega ni dopuščal.














Še zadnji ukradeni pogledi narave nazaj proti planinam. Vsaka fotografija  je zgodba zase, je zapisal najin sin, ko nama je predvajal fotografije s svojega zadnjega potovanja. In res je, vsaka fotografija je delček časa in kraja vzet iz neke zgodbe in takole shranjen za obujanje spominov za naju in še za koga za vzpodbudo za skok ven iz dolin v neki drugi čas in kraj.





Pred kočo je en krasen kotiček, kjer naju ni dosegel severni veter. Zato sva si v njenem zavetju  privoščila še zadnje trenutke pred odhodom v dolino. V takem lepem vremenu je šest ur bivanja na prostem prehitro minilo in zopet bo potrebno nazaj.







Pred kočo je še razgledna ploščad, ki nudi pogled na naše Savinjske Alpe. Skrajno levo je Ojstrica in nato po vrsti vse do Grintavca  na skrajnem  desnem koncu fotografije.
Še malo sva obujala spomine na poti po nama dobro znanih domačih gorah, nato pa je sledil nagel spust v dolino, da še pred temo doseževa domače ceste.