sobota, 26. februar 2011

Pohorje: Pungart - Ribniška Koča in nazaj





Izhodišče: Grmovškov dom na Pungartu
Čas hoje s tekaškimi smučmi: poldruga ura

Ni toliko pomembno kakšen je dan, pomembno je, da lahko kljub nevzpodbudni vremenski napovedi najdeš destinacijo nekje v naravi in užiješ vsaj nekaj prijetnih trenutkov. 

In smo šli. Tokrat na krajši sprehod po pohorskih smučinah. Vreme je bilo res hladno in turobno, tudi veter je malo pihal, a v naravnem okolju je vedno prijetno.
Gozd je v takem vremenu še bolj skrivnosten in hladne impresije burijo človeško domišljijo, da obnovi stare pohorske bajke in legende, ki so se zasidrale globoko v zavest. Le kaj v takem mrazu počne stari pohorski povodni mož?
A čas pohoda se kar prehitro izteče in že smo nazaj na izhodiščni točki. Navajeni daljših, po navadi celodnevnih poti, se čudimo, da je to vse za danes. 
V tem času je smučišče že oživelo; vrsta pred vlečnico se iz minute v minuto daljša. Parkirišče, ki je bilo zjutraj še prazno, je zdaj že skoraj nabito polno in smučarski delavci danes tukaj ne bodo jamrali nad slabim obiskom. In prav je tako, saj se res trudijo. Nam sicer smučarskih kart niso prodali, smo pa zavili v novo restavracijo, da si jo ogledamo. Zadovoljni s ponudbo in postrežbo.     Njam, je bil dober sladoled...




petek, 25. februar 2011

Suho ruševje

Izhodišče: Ljubelj-Zelenica-krnica Suho ruševje-Žleb
Skupni čas hoje ter smuke do doline: 5 ur


Takole izgleda krnica Suho ruševje letos, ko je malo snega. V zimah kadar je snega dovolj je krnica popolnoma prekrita s snežno belino in idealna za smuko.

Nadela sva si smuči in ob 7h uri zjutraj pričela vzpon proti Zelenici. Že zjutraj je pihal močan severnik tako da je dvigoval sneg s severnega pobočja Begunjščice. Ampak ko so naju obsijali prvi jutranji sončni žarki in sva se segrela od hoje navkreber sva vedela, da se obeta zopet lep sončen dan.








Šla sva kar naravnost navzgor po strmi smučarski progi. Do koče na Zelenici sva okusila že vse tipe snega.
Napihane zamete sipkega snega in pomrznjene plošče. Seveda pa veter tudi ni ponehal. S stene Begunjščice je spihal manjše snežne plaziče.









Koča na Zelenici je obnovljena. Vendar sva jo pozabila slikati oziroma nisva bila preveč navdušena, da bi dajala roke ven iz toplih rokavic.












Za kočo sva zavila levo in ob manjšem smučišču hodila navzgor. Kmalu sva zapustila zeleniška smučišča in vstopila v krnico Suho ruševje.












In že je za nama spet en bolj strm breg.

Močan severni veter je risal krasne ornamente v snežena tla.














Vrh krnice je poimenovan za Žleb, 1916 m je visok in se nahaja med Vrtačo (levo) ter Palcem.















Seveda nama je pihalo ravno nasproti po dolini navzdol.














Proti Žlebu je bilo že tako vetrovno, da sem zaradi pogostih sunkov komaj stala pokonci. Manjkalo mi je ravno tistih dvajset kilogramov, ki so mojega moža varno stabilizirali v strmini.
Ampak razgledi so bili pa čudoviti. Nebo je bilo modro spihano od vetra  belina snega pa je prispevala k pravljičnemu vzdušju. Res pa je, da zaradi vetra nisva vztrajala na vrhu. Takoj ko so bile smučke pripravljene za spust, sva se spustila do malo bolj zaveternega mesta, kjer je še vedno pihalo, a bistveno bolj znosno.



Pogled po krnici navzdol z vrha je obetal lepo smuko, a videz je tokrat varal, ker se je kvaliteta snega spreminjala iz metra v meter - od poledenelih ploskev do meterskih zametov pršiča, ki so grozili požreti ne samo smučk ampak tudi smučarja.

V ozadju je Begunjščica. Nekateri so se kljub močnemu vetru odpravili tja gor.







Juhu. Sedaj pa zares navzdol. Zaradi pomanjkanja snega in močnega vetra  smuka za naju res ni bila ravno vrhunski užitek.Kljub temu nama je bilo dovolj lepo, da bi tako smuko vsekakor še ponovila.











Pobočje Vrtače je že od daleč kazalo velike ledene zaplate.















Levi strani krnice se reče Na možeh. Se opazi od kod ime.

Ob veliki skali sva si poiskala malo zavetja pred vetrom. Vroč čaj in malica naredijo razglede še lepše.














Do Zelenice je bilo potrebno prečkati še mali gozdiček. Steza se tukaj strmo spušča navzdol. Snega je premalo, da bi prekril kamenje in borovce, zato sva smuči začasno pripela na nahrbtnik in lepo peš odšla navzdol.
















Ob sestopu sva opazila še vrh Stola s Prešernovo kočo.















To pa je vrh Vrtače, ki se dviguje na levi strani Suhega ruševja.




















Močan veter na vrhu Begunjščice tokrat ni vabljiv ne za hribolazce. ne za smučarje, kaj šele jadralne padalce.














Opazila sva nekaj smučarjev, ki so se spustili po plazu z Begunjščice.















Ko je dovolj snega je smučanje s te krnice verjetno res krasno. Še zlasti zato, ker se smuka za konec konča na urejenem zeleniškem  smučišču, ki se ti zdi kot posladek na lepo preživet dan v naravi.









sobota, 19. februar 2011

Boskovec in Smrekovec

Izhodišče: kmetija Keber
Čas hoje: 6-7 ur vse skupaj
Tokrat se je dan za pohod v planine začel malo bolj pozno.Ob 11h sem parkirala avto pri kmetiji Keber na pobočju Golt. Iz avta sem vstopila v meglo in se pričela vzpenjati po zasneženem pobočju. Do Mozirske koče je bila steza občasno bolj ali manj zgažena. Ker pa novega snega ni bilo veliko, le  kakšnih 10 cm, je bila hoja res pravo zimsko uživanje.

Pri razgledni točki pod Mozirsko kočo sem že pokukala iz megle in obsijali so me tako zaželeni sončni žarki.
Pri koči pa je bilo že več snega, steza dalje proti Boskovcu pa neokrnjena belina. Zelo sem se razveselila, da bom končno enkrat jaz tista, ki bom naredila gaz na hrib. K sreči snega ni bilo čez kolena ampak le toliko, da je segal čez gojzarje in za ženski korak v snegu je bil to res pravi užitek.

Dolino pa so ovijale megle. Prav nič nisem zavidala tistim, ki so ostali spodaj.

Na vrhu Boskovca sem kot vedno tudi tokrat naredila nekaj posnetkov tega, kar se je videlo z vrha.

Ojstrica se lahko ujame le tako, da jo umestiš med dve smreki.

Tale smreka in oblak pa zakrivata pogled na Peco. Pri 1587 m na vrhu Boskovca sem še vedno prenizko za čiste poglede na ostale planine.

Še polovica dneva je bila pred menoj zato sem se odločila, da naredim gaz še dalje proti sedlu Kal. Na sedlu pa sem prišla spet na uhojeno pot.

Od  Kala dalje proti Smrekovcu  sva bila zopet samo dva, ki sva delala gaz. Snega je bilo ponekod bistveno več, še čez gojzarje je segal. Malo gor in dol po grapah in v eni uri sem bila že pri koči pod Smrekovcem. 

Na vrhu Smrekovca  (1577 m)  zopet sonček in lepi pogledi na vse strani. In v takem prekrasnem dnevu sem na vsej poti in tudi na vrhu uživala sama.Take samotne poti so mi najlepše.




Rogatec z Lepenatko kuka iz megle ven.

Šaleška dolina se je kopala v gosti megli. Le kupček iz megle jasno izdaja, da termoelekrarna v Šoštanju dela s polno paro.




In še pogled proti Uršlji gori. Koroške doline tokrat niso bile zamegljene.
Raduha z meglami v Savinjski dolini..


Po posedanju na toplem soncu in brezveterju pa sem morala res počasi nazaj. Še dolga pot  nazaj me je čakala zato sem se zopet spustila navzdol med gozdove in zimsko pravljico v njih.

In tako malo dol in precej gor na Golte in v mraku sem se že spuščala od Mozirske koče navzdol v megleno morje.Ampak začuda se mi je megleno morje neprestano izmikalo.Ko sem že mislila, sedaj pa bom potonila v meglo, se je ta zopet razkadila. In tako dalje in dalje, megla pa se je kar razblinjala in tudi v dolini je ni bilo več.










torek, 08. februar 2011

Raduha in Lanež

Izhodišče: Kosmačeve Rastke
Čas: 1h do Loke in 1h na vrh Raduhe, skupni čas 9 ur bivanja na prostem


Ker sva bila v planini od sedme ure zjutraj do četrte ure popoldan pač moram napisati, da sva do vrha Raduhe hodila le dve uri. Da ne bo kdo mislil, da sva lezla v hrib tako počasi, da sva potrebovala za gor in dol celih devet ur.Večino časa sva namreč porabila za posedanje na toplem soncu, klepet z znanci ter pohajkovanje po planinah okoli Laneža.
Tokrat sva začela hoditi v Kosmačevih Rastkah in do koče na Loki pod Raduho sva bila v eni uri. Steza je bila večinoma kopna, sneg in led sta se pričela na planini pod kočo.


















Koča na Loki pod Raduho je bila odprta a to dejstvo naju ni ustavilo, ker sva želela čimprej do vrha.













 
Prvi resni hrib v katerega sva se zagrizla je bil poledenel in palice so nama prišle prav

Proti vrhu je bila steza občasno tudi ledena, vendar se je dalo z malo spretnosti lepo hoditi kar v gojzarjih brez derez ali derezic.Saj odričati se itak ne moreš kam daleč.
































Vrh se je bleščal v soncu in ker je bilo skoraj brezveterje sva si privoščila današnji prvi zelooooo dolg postanek.













V ozadju je levo Križevnik, nato Poljske device in Velika Zelenica, vse na enem grebenu. Desno pa Ojstrica.




Seveda sva nahranila tudi kavke, ki so vztrajno prosile za vsak grižljaj.





























V takem sončnem vremenu so razgledi prekrasni. V ozadju so se videli vsi Julijci s Triglavom seveda.



















Peca.






Potem pa dalje mimo Durc.Ustavila sva se in opazovala tri planince, ki so se malo zaplezali v poledeneli steni na severi strani.Malo so telovadili nato pa srečno prišli na vrh sedla.










Po pavzah s posedanjem ter klepetom z znanci, ki so prišli nasproti sva napredovala do Laneža. Tu sva skoraj pognala korenine, ker je bilo tako prijetno. Res nama ni nič manjkalo. Čez dve uri sva našla še eno tako točko, kjer sva se udomačila za naslednje ure. Ni in ni nama bilo zapustiti prijetne tople višine.









Navzdol z Laneža je bilo malo bolj pestro, ker sva se mestoma ugreznila kolikor se je dalo in še čez.



















Prve spomladanske ikebane so že bile brez snega.














Tako sva zelo počasi naredila krog in zopet prišla do koče na Loki, poskusila njihov čaj, seveda za 1 euro, pokramljala z oskrbnikom ter se napotila nazaj proti Kosmačevim Rastkam. In devet ur preživetih v planini je zopet minilo kot bi pihnil.