Turčija: mesta Dara in Harran ter Gobekli Tepe(jugovzhodna Anatolija)

 Pot sva nadaljevala od mesta Mardin do vasi Oguz, ki je zelo blizu sirske meje. 

Ob sirski meji ni opaziti ali čutiti kaj posebnega tako kot je bilo ob jezeru Van, 

kjer je blizu iraška meja. Tu  je še eno arheološko najdišče,  DARA:  

 Že ko se voziva proti Dari opaziva veliko starih bivališč izklesanih v skalnate stene.

Tudi Dara je bila pomembno središče vzhodnorimskega cesarstva v severni Mezopotamiji,

 s trdnjavo, ki je varovalo ozemlje zaradi konfliktov s Perzijci. 

Te vojne so se dogajale zlasti v VI. stoletju in od takrat je močno obrambno zidovje, 

katerega ostanki  so vidni še danes.

 

 Naselje Oguz je danes vklopljeno v staro Daro. 

Na nekaterih starih ruševinah so si domačini zgradili svoja bivališča.

 Opazila sva, da so otroci tu kar korajžni, 

marsikateri fantiči želijo imeti "money", vsaj tako vpijejo za nama. 

 

To nama ni bilo prijetno in potrebno, zato sva samo zakrožila malo po vasi in se odpeljala naprej.

 Poleg tega je v Turčiji potrebno plačevati drage vstopnine za ogled vsake pomembnejše znamenitosti. Za ogled Dare sploh nisva vpraševala za ceno, saj sva ocenila, da sva že videla dovolj. 

 

 Ob sirski meji nadaljujeva proti jugozahodu Mezopotamije. 

Dolgo nazaj smo se v šoli učili, da je Mezopotamija zelo rodovitna pokrajina 

med rekama Tigris in Evfrat. Sedaj sva preverila in potrjujeva, da je še vedno tako. 

 Iz polpuščave sva prešla v pokrajino, kjer so kilometri in kilometri

 ( tu piševa o 200 km, ki sva jih prevozila od Dare do Harrana)  njiv koruze in bombaža. 

Na gornji sliki je le mali začetek ogromne njive, ki jo omejuje kamniti grič.

 Iz Tigrisa in Evfrata so napeljani široki kanali za namakanje in zalivanje kmetijskih površin. 

Poleg tega sva opazila stalno zunanje pršenje koruze povsod kjer sva se vozila vse 

do najinega naslednjega ogleda.

 

 Mesto HARRAN:

 

Harran (če je to tisti pravi Harran-menda je) je v svetem pismu omenjen kot bogato mesto

 s plodnimi polji, iz katerega je odpotoval očak Abraham s svojo družino v od Boga obljubljeno deželo. Drugače pa arheologi pravijo, da nastanek Harrana sega v tretje tisočletje pred našim štetjem.

Danes je Harran znan po svojih opečnatih hišah v obliki čebeljih panjev, 

ki imajo zaradi vročine majhna okna. 

Oblika panja omogoča prijetno hladno  bivanje tudi v hudih dnevnih vročinah.

Hiške sva si ogledovala od zunaj, nekatere so lepo okrašene, zlasti tiste za turiste. 

Takoj ko sva pripeljala v Harran, so naju začeli kontaktirati domači lokalni vodiči

 in nama ponujati voden ogled vsega kar se tukaj splača videti.

 Prijazno sva vodstvo odklanjala, čeprav veva, da jim turisti prinašajo pomemben vir zaslužka. 

Prav tako pa sva videla, da prihaja sem veliko ljudi s turističnimi avtobusi, 

ki jih za vodstvo radi najamejo.

Prav tako nisva šla na plačljiv ogled notranjost hišk, za katere veva,

 da so bogato okrašene s preprogami in lokalno izdelanim pohištvom in posodami. 

Domači turisti (otroci in dekleta) so se oblačili v pisana tradicionalna oblačila in jahali

 na dvogrbih kamelah. Tako kamelo sva prvič videla v živo in ravno to sva tukaj tudi pričakovala.

 Danes v Harranu  v takih čebeljih hiškah živi le še nekaj družin.

 

 Za Harranom sva nadaljevala najino turo spet v notranjost Turčije v smeri mesta Sanliurfa.

Med posameznimi bombažnimi polji sva opazovala značilne hiše z ravnimi strehami in solarnimi bojlerji na njih. Večinoma v sivorjavih odtenkih, 

nekatere pa so izstopale s svojo drugačno barvo, kot ta na sliki zgoraj.

 

Velikega mesta Sanliurfa si nisva ogledala, čeprav nama je poznano, 

da ima lep bazar in staro središče z lepo palačo. Mogoče naslednjič, ko se bova vračala iz Sirije. 

 

Sva se pa ustavila še v GOBEKLI TEPE, 

ki je zelo pomembno arheološko najdišče iz XII. tisočletja pred našim štetjem. 

Zaradi tega odkritja je jasno, da smo do zdaj napačno predvidevali in razlagali zgodovino človeštva.

Ostanki starodavne poselitve so na širokem področju, na ogled javnosti pa je samo šest  najpomembnejših zgradb, ki so pod veliko skupno streho. 

Vstopnina za ogled znaša 21 € na osebo.

Najbolj zgovorni so do 6 metrov in 20 ton veliki monolitski stebri postavljeni v krogih, 

na katerih so upodobljene živali, mogoče tudi ljudje ali bitja, ki bi lahko bili bogovi.

Upodobljeni so tudi žitni klasi, kar daje slutiti, da se je poljedelstvo uvedlo tukaj 

veliko pred postavitvijo egipčanskih piramid, pred postavitvijo angleškega stonehangea 

ali veliko pred vsemi kitajskimi dinastijami.

Po geofizikalnih raziskavah je zdaj znanih več kot 200 stebrov v približno 20 krogih. 

Topografsko skeniranje je pokazalo, da druge strukture poleg hriba, ki še čakajo na izkopavanja, verjetno segajo 14.000 do 15.000 let nazaj, celo v pleistocen.

Proti večeru sva se odpeljala proti gori Nemrut Dagi, 

ki je najvišja gora v vzhodnem področju gorovja Taurus  (2150 m).

Tudi na tej gori so trajni spomeniki manj znane človeške zgodovine.

 

_________________