Kamniško sedlo

Izhodišče: Kamniška Bistrica
Čas in razmere:  sedem ur,  zasnežena in ponekod ledena pot, zelo močan veter na vrhu.
Višinska razlika: 1000 m

V dopoldanskih urah se je megla še ovijala okoli dreves in vrhov nad nama.

Na prijetni ravni Na pastircih  je veter že pričel kazati svojo moč s tem, da je prav lepo razpihal oblake.

Odprl se je pogled na Brano - najin današnji cilj, vsaj tako sva mislila na začetku.

Narava je pripomogla k rasti edinstvenega bonsaja v tej mrzli in suhi pokrajini. 

Verjetno ga le redki sploh opazimo.

Tudi macesnovega gozdička ob poti verjetno niso opazili tisti, ki so pretirano hiteli.

Ravninski del poti se je kar prehitro spet povzpel v strmino.

Pogled proti vrhu sedla je kazal, da tam močno piha.  Meglice so se privalile in na hitro razblinile.

Koča je bila zaprta v veliko razočaranje nas vseh.  Zaradi izredno močnega vetra sva kar takoj opustila namero, da bi se povzpela še na Brano. Ni nama treba! 

Kako lepo je malo odrasti tudi glede ponižnosti, da si sposoben opustiti nepomembne cilje!

Ob koči na Kamniškem sedlu - 1884 m sva poiskala zavetje in občudovala razpihano Planjavo ter dva alpinista, ki sta se odločila za hiter sestop s stene. Tudi onadva sta bila že sposobna dobre odločitve.

Na vrhu sedla je pihalo tako močno, da se ni dalo fotografirati na drugo stran proti Logarski dolini. 

Sunki vetra so bili izredni, tako da sva komaj obstala na nogah.

Odločila sva se za hiter sestop v prijaznejše dele nižavja.

Toda modrina neba je bila prekrasna. Veter je lepo razpihal megle.

Razkošen balvan Na Pastircih nama je nudil zavetje za uživanje na soncu.

Poiskat sva šla še nemarkirano stezo proti Repovemu kotu. Uspešno sva jo našla v neokrnjeni belini in po njej sva se vzpela na rob Kota. Spustila se pa nisva po hudi strmini navzdol, ker se nama je zdelo prenevarno zaradi novozapadlega snega. Bova to storila v boljših razmerah. 

Je pa s te poti bil krasen pogled na Kamniško kočo.

Sedaj pa je nama preostalo samo še navzdol v razpihano dolino.