Anatolija: Od Egirdirja do jezera Salda

 

 Iz mesta  Egirdir sva se odpeljala dalje proti Isparti. 

Pokrajina je tukaj še vedno rahlo gorata, vmes so  doline ter višji hribi gorovja Taurus.

V tem delu dežele so veliki nasadi jablan in hrušk prevladujoči.

Ob Črnem morju so bili kilometrski nasadi lešnikov, nato so sledila žitna polja in sedaj jablane. Sadovnjaki niso taki kot pri nas, so bolj vključeni v okolico in zgledajo bolj naravno.

V načrtu sva imela obiskati še staro mesto Sagalassos.

Leži visoko v hribih tam nekje okoli 1600 m nadmorske višine.

Zanimivo je to, da je bilo naseljeno že v neolitiku, nato so si mesto podajali v upravljanje različni zavojevalci dokler ga potres ni razrušil v 7. stoletju. Takrat so se preostali prebivalci odselili.

Mestece so znova poselili v 13. stoletju.

Sedaj so v mestu ostanki grških in rimskih ruševin nekatere so prav dobro ohranjene. 

Zaradi nedeljske turistične gneče nisva šla v notrajnost na temeljit ogled.

Bolj je nama bilo všeč ob jezerih mimo katerih sva se vozila,

 Burdur, Yarisli (tu domujejo pelikani, ampak jih nisva videla) ter Salda jezero...

...ki je najbolj privlačno očem.

Opazno je, da vsa ta jezera izgubljajo vodo in se manjšajo. 

Po najinih opažanjih je gladina vseh teh jezer nižja za približno dva do tri metre.

 

Jezero Salda je tretje najgloblje turško jezero in se nahaja v kraterju prastarega vulkana.

Ob obali se ponekod nalagajo magnezijeve usedline in zato so tam bele brežine, kar privlači pogled.

Za pogledat je res zelo zanimivo za kopanje pa ni...

... ker je obrežje blatno in obalni pas plitek daleč proti nevarni skoraj dvestometrski globini.

 

 

Zato sva raje udobno sedela malo višje nad obalo in uživala ob pogledu na barvit sončen zahod,

kar menda spada med viške potovalnih užitkov vseh popotnikov, ki kaj dajo nase. 

(kot da sončnih zahodov nimamo doma)

___________