ponedeljek, 06. april 2015

Vivodnik



Izhodišče: Gornji grad, navzgor pot čez Šemprimožnika, navzdol čez Borovnico.
Višinska razlika: cca 1072 m
Razmere pestre: sončno, vetrovno, pa snežna ploha vmes, vrhovi planine so zasneženi, ponekod je ledena pot prekrita s plastjo snega.
Dolina se je v jutranjemu soncu in kljub mrzlemu vremenu prav lepo prebudila.
Na planjavah planine pa je bilo takole:
Ko stopimo iz gozda takoj zagledamo znanega drevesnega osamelca na  planini,
ki še vedno prav lepo kljubuje vsem vetrovom in drugim vremenskim prilikam in neprilikam.
Na Menini planini sta kraljevala veter in mraz,
koča  z ustrežjivimi oskrbniki pa ob vikendih in praznikih nudi toplo zavetje.
April machts was er will...resničnost izreka , ki sva ga slišala pred mnogimi leti prav v teh krajih.
Do koče je bila steza kar lepo uhojena, od koče dalje proti Vivodniku pa skoraj ni bilo koga,
 ki bi delal stopinje. Menda so se "tapametni"  raje odločili za toplino koče,
ne pa za pohod po mrzlih poljanah dalje.
Temperatura zraka je bila precej pod ničlo z dodanim mrazom zaradi močnega polarnega vetra.
A si ti tudi noter "padu?"... snežni zamet v gozdu je poskrbel za takšno vprašanje.
Proti vrhu Vivodnika (1508 m) je pihalo še bolj. To je pač najvišji vrh Menine planine.
Seveda vrh ni vrh, če se ne spleza še na stolp, pa veter gor al dol.
Koča na planini je obetala toplo zavetje za premrle prste in otrpla lica.
Ko sva si v topli koči le ogrela premrle prste, sva se odpravila dalje.
Mesec april pa se je začel čisto tapravo, v nekaj minutah nama je zopet pripihal snežinke.
Navzdol po čedni poti čez Borovnico pa sva spet začutila pomlad.
Steza čez Borovnico je zelo atraktivna; med drugim se vije po prijetnem grebenu,
posutem z osamelimi skalami in obloženim z pestrostjo rastlinstva.
Hitro sva bila zopet v topli dolini med cvetočimi rožicami.
 Pa vseeno je v hribih najlepše. Tudi danes sva na poti zelo uživala.