Prikaz objav z oznako Jame in brezna. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Jame in brezna. Pokaži vse objave

nedelja, 12. oktober 2014

Huda luknja-Vodni rov

Strokovna ekskurzija ob spremstvu vodnika je potekala v nedeljo v popoldanskih urah.
Vstop v jamo je zavarovan in začetek je bil povsem normalno hodeč. Nobeden od nas ni vedel kaj nas vse čaka.
Jama Huda luknja je v celoti dolga 2280 m, njen Vodni rov je dolg 380 metrov. Zavarovane plezalne poti je po grobi oceni okoli 900 m (450 m tja in prav toliko nazaj), težavnostna stopnja po prvih ocenah D. Čas plezanja 3-5 ur, zasilnih izhodov ni. Ob samovarovalnem kompletu je obvezna tretja popkovina, kombinezon, dolgoprstne rokavice, visoka obuvala s kvalitetno gumo in primerne plezalske izkušnje. Vstop v jamo je možen samo ob spremstvu vodnika
Za začetek smo morali prečiti rov, čez katerega je vodila za dlan široka jeklenica.
Takoj nato je sledilo prečenje stene ter navpičen skok v vodni rov.
Zgornji povzetek opisa jame ter poti po Vodnem rovu je res natančen, potrebne so plezalne izkušnje ter oprema. In škornji so boljši kot planinski čevlji, pa čeprav so rožnati....
 
Več lahko povedo le fotografije.

 
Kapnikov nisem opazila , samo občasne kapniško zasigane stene.
Pa zopet malo navzdol in ob navpični steni dalje.
Po treh urah napornega plezanja smo mokri ter umazani izstopili iz podzemnega sveta netopirjev v naš zeleni svet. Ampak bilo je seveda nepozabno.
 

_________________________________


sreda, 02. julij 2014

Križevnik - novo brezno



   Izhodišče: Robanova planšarija
   Čas: 10 ur
Pri prejšnjem prečenju Križevnika smo šli mimo brezna, za katerega smo domnevali, da še ni raziskano in vpisano v kataster jam pri Jamarski zvezi Slovenije. Izkazalo se je, da smo imeli prav. Zato smo se zdaj odpravili na ponovni obisk brezna skupaj z jamarjem kluba Speleos - Siga iz Velenja.
Po prečenju suhe grape Bele smo zavili v naslednjo grapo in se zagrizli strmo  navzgor.
Po uri in pol strmine ter manjših balvanov se je prikazala še ena čedno široka grapa z gladkim iztekom v dolino ter izvirom vode v zgornjem delu.
Potem pa malo navzgor in levo in že smo bili pred breznom.
Jamar se je spustil v prvi informativni spust v brezno, mi pa smo med čakanjem da se vrne, občudovali lep razgled proti Ojstrici...
... in osvojili par novih 'špičk' na pobočju okrog nas.
Prve informacije iz brezna so vzpodbudne! Vstopni jašek je globok okoli 40 m, nato pa se jama cepi v dve dvorani, od katerih je ena brez vidnega nadaljevanja, skozi drugo pa piha mrzel zrak. To pa pomeni, da se jama nadaljuje in bo potrebno daljše raziskovanje. Super! Me je prijelo, da bi se spet jamarsko aktiviral.
Zadovoljni z odkritjem smo nadaljevali prečenje strmega pobočja  - tokrat v levo.
Obhodili smo še orjaško mravljišče ter, obstali na grebenu pred mogočno steno.
Ko jagenjčki umolknejo...je  bilo zapisano..
Ura je neizprosno tekla in spet je nastopil trenutek, ko se je bilo potrebno začeti vračati nazaj v dolino.
Dva raztežaja smo premagali z vrvjo, ostalo pa je šlo gladko s previdnimi koraki.
Še pogled navzdol in navzgor po simpatični grapi.
Spuščanje nam je šlo gladko, kljub različnim tehnikam, ki jih vsakdo med nami uporablja.
Nato so sledila še tri prečenja, da smo poiskali pravo grapo za nadaljevanje spusta navzdol. Nekatere je bolj, druge pa malo manj užejalo, a je bilo tudi za pitno vodo dobro preskrbljeno.
Izvirskiih voda ni za spustit, da odtečejo mimo.
Šopki cvetja vedno razveseljijo oko. V gorah pa je cvetje sploh nekaj najlepšega.
In dolina je bila z večerom  tu; samotno kraljestvo pod Križevnikom smo zopet prepustili gamsom in ostalim prvobitnim prebivalcem divje gore. Mi pa se bomo semkaj zagotovo znova in znova vračali.

________________________



ponedeljek, 16. junij 2014

Matkov škaf

Nekje v sredini junija je pravi čas za obisk Matkovega Škafa. Iz najmanj dveh razlogov.
Tretji razlog pa je gotovo ta, da ne gre zamujati lepot narave za ceno udobnega lenarjenja.
Dolina Matkovega Kota je v senci slavne Logarske doline manj znana in redkeje obiskana.
V gornjem delu postaja vedno bolj divja in se zaključi z velikimi balvani,
ki so razmetani na ustju ledeniške morene.
 
Zatem se vedno bolj strmo dviga v zatrep, kjer se vsako pomlad pojavi ledeni Matkov škaf.
Strmo snežišče posuto z ostrim kamenjem pa se začenja že veliko prej - odvisno od
radodarnosti zadnje zime.
Pod previsno steno pa domuje Matkov Škaf, ki vsako pomlad prevzame drugačno obliko in velikost.
Letos je že prebit do dna in je globok kar sedemnajst metrov. To je bil moj prvi razlog za ponovni obisk,
saj ga nisem videl že kakih trideset let.
Domačini iz bližnje Solčave ga vsako leto izmerijo. Odkar to počnejo, je največja globina znašala triindvajset metrov. Torej letošnji spada med večje.
Sledil je še prijeten spust po snežišču.
Nazaj grede sem si ogledal še nekaj snežnih tvorb, balvanov, opasti, ledenih razpok in predorov.
Tudi skriti slap majhnega potočka izpod Matkove Kope me je pritegnil.
Sem pa tudi pomislil, kako bi zgledalo, če bi se ledeni strop nad mano zrušil.
Mislim, da bi bil zelo presenečen, saj deluje navidez zelo trdno.
Pogled proti Savinjeku in Matkovemu Oknu mi je dal idejo za enega bodočih vzponov.
Povratek je bil vseeno hitrejši kot vzpon in čas je bil za malico ob pastirski bajti
v spodnjem delu doline.
 
Poiskati je bilo potrebno še skrita rastišča Lepega čeveljca, ki že
končuje s cvetenjem.
Lepi čeveljc je ogrožena rastlinska vrsta in spada med orhideje, ki izumirajo.
To je bil drugi razlog izleta v to osamelo dolino.
Pa nekako sem sam sebi obljubil, da se bom semkaj pogosteje vračal.
Zaradi tistega tretjega razloga.
 
_______________________________________