petek, 27. januar 2017

Krk - Punat

V mirni puntski luki počiva zimsko spanje nepregledna množica jaht in luksuznih jadrnic.
Ko bo mraz popustil, se bo flota spet razpršila povsod po morju; po bližnjih in daljnih otokih, plažah in in samotnih zalivih. 

_________________________________________


ponedeljek, 16. januar 2017

Rastočka planina

Razmere: sneženo, hladno in ... končno sneg ...
Pot: Šmihel - Sp. Goltnik - Zg. Goltnik - Konečka planina - Rastočka planina in enako nazaj
Čas: 6 ur

Ni lepšega kot zarezati svojo smučino v neokrjen sneg in občudovati sneženo okrasje na drevesih.

Takoj nad dolino je snežna oddeja presegla 15 cm in višje kot sva se vzpenjala, več je bilo snega.

Dolina pod nama. je bila tudi lepo pobeljena. Snežna oddeja daje vtis, da je sedaj vse lepo, čisto, belo, 
da so sedaj ljudje in človeška bivališča in okolje končno očiščeni, lepi ... a žal ni tako.
Sveti križ je z malce drugačne perspektive tudi markanten.

Na Konečki planini je bilo opaziti, da se je veter razživel.
 Tukaj je pogosto treba prečiti ogromne snežne zamete in spihano planjo. Tudi tokrat ni bilo drugače.
Veter lahko naredi planjave tudi popolnoma brez snega.

Na sneženem razpotju sva. Izbrala sva pot navzgor in ponovno navzgor na vseh razpotjih.

Tudi sonce je posijalo, en malček ogrelo ozračje ter poskrbelo za čudovito kuliso zimske pokrajine.

Če je snega veliko so tudi vse male smrekice pod njim. 
Proti vrhu Boskovca je bilo vse spihano in zato premalo snega, pa sva zato zaključila najin vzpon kar na Rastočki planini.

Po obveznem počitku pa juhuhu samo še navzdol in navzdol. Takle spust je trajal debelo uro in pol. 
Je mogoče še kaj lepšega v takile zimi?
Čez dva dni je zapihal močan severni veter, midva pa ponovno s smučmi pod Boskovcem.  S pobočij je spihalo še več snega, a veter ni uspel zabrisati starega podpisa najinih smuči izpred dveh dni.
Smuka navzdol pa je bila po najinih starih smučinah še hitrejša na pomrznjeni progi. Zopet lepo!
Kdaj bo čas da greva spet?

____________________________________



nedelja, 15. januar 2017

Bršljanovo srce - Kamnik

Kamnik  ( 861 m )
Kamnik je visok hrib malo nad Zabukovico. Ne bi bil nič posebnega, če ne bi skrival nekaj skrivnih stezic. 
Ena od njih je še posebej zanimiva, saj pripelje do edinstvenega botaničnega spomenika. 
 V gozdu pod vrhom se razpostira povsem drug skalnat svet, kot nekakšen tujek v gozdnati pokrajini. 
Na eni strani je mogočna stena Kamnika, na drugi strani pa visoki skalnati stolpiči, ki zapirajo kotanjo.

Tu je res krasen, divji in tih svet brez dobro vidnih stezic, zato je redko obiskan. Sneg je tokrat izdajal prisotnost redkih gozdnih živali.
 V tem tihem svetu pa zelo dobro uspeva veliko bršljanovo srce. 
Težko ga je fotografirati zaradi nedostopnosti terena, je pa zato pogled nanj vreden dolgega občudovanja.
Ko se sonce začne poslavljati, pa je potrebno poiskati pot nazaj v dolino, ki blizu spodaj živi v svojem običajnem ritmu.


ponedeljek, 02. januar 2017

Komen

Izhodišče: Ljubenske Rastke
Pot: Rastke - Grunti - Planinc - Goba - bolnica Mrzle vode - Hlipovec -  SV greben Komna - Bezovec - Lomšek  - Planinc - Rastke
Čas: 8 h
Višinska razlika: 1100 m
Čas (poledenele poti) ni bil ravno primeren za takšen "izlet" ampak sva si ga vseeno privoščila.
Po najinih starih poteh sva se povzpela do sedla Hlipovec ter spet takoj zapustila markirano pot na Komen. Nadaljevala sva proti severni  strani Komna po gozdnatem grebenu do prvega skalnatega izdanka zelo členovitega in razmetanega grebena. Tokrat sva upoštevala Milanova navodila, ki je greben že v celoti preplezal. Midva sva ga pred enim ali dvema letoma le delno, ker takrat nisva bila pripravljena na nepričakovano zahteven vzpon. Tokrat pa sva že vedela, kaj naju čaka.

Za te zimske razmere je bil ta prvi špiček še vedno prehud izziv (4 - 5) zato sva ga za spremembo tokrat prešla raje po južni strani kar pa tudi ni bilo enostavno.

Na severni strani so namreč zdaj spolzke trave popoprane s snegom in ivjem; ravno prav idealno, 
da te ponesrečena stopinja odnese daleč tja dol, kamor nikakor nisi nameraval iti ...

Ponekod na grebenu pa je bilo prav prijetno, če odštejeva premrle prste zaradi predolgega oprijemanja mrzlih skal,.
 Proti vrhu pa sva že uživala v razgledih. Na spodnji približani fotografiji se vidi vrh Jelovca,  kjer sva bila pred nekaj dnevi.
 Na grebenu sva se pogosto ustavljala, uživala v razgledih in se posvetovala kje in kako nadaljevati vzpenjanje, 
da bo varno in zanimivo. Bolj sva se bližala vrhu, bolj enostavno je bilo vzpenjanje.

Na vrhu Komna pa naju je prevzel močan občutek zadovoljstva po opravljeni poti in popolnoma sva se lahko 
posvetila razgledovanju po okoliških gorah, grapah in dolinah. Razgledi so bili spet čudoviti.

Sonce naju je na vrhu toplo grelo, pa se nama spet ni več nikamor mudilo. 
Pogledala sva še proti Goltem, pa sva tako preverila, da smučarska proga do Starih stanov še res ni popolnoma pripravljena.
Večkrat sva pogledala tudi na pravkar preplezani greben in ugotavljala smer pristopa. Gotovo se semkaj še vrneva, saj je Komen eden od najinih domačih hribov in ga pogosto obiščeva.
Spust proti dolini je potekal hitro, saj sva bila prej raje dolgo na sončni višavi. 
Tako sva najin priljubljen potok Žep ob Planinčevi domačiji prečila šele takrat, ko se je dan že nagibal proti mraku.

Zato sva pohitela tudi po hladni dolini nazaj do avta, ki naju je čakal v še bolj mrzlih Rastkah.

_____________________________________