Pot: mestece Steinfeld ter po asfaltirani cesti z avtom navzgor do nekje 900 m višine, planina Stagorer, planine Hierleben, vrh Stagor, (delno označena pot), Speickbichl, ter nazaj mimo Gaberbodna.
Odpeljala sva se čez Korensko sedlo, do popularnega turističnega jezera Weissensee,
ki sva si ga ogledala kljub temu, da naju je motila množica turistov.
Zato kmalu nadaljujeva do mesteca Steinfeld ter nato po gorski cesti v smeri Stagorja.
Ta vršac sva izbrala, ker sva domnevala, da bo bolj samoten in da ga trume pohodnikov ne bodo oblegale.
Izkazalo se je, da sva izbrala dobro.
Na planini Hierleben vodi steza čez pašnik,
kjer sva se morala za prehod pogajati s kravami in z bikom,
ki so trdno držali strmi breg v svoji lasti.
Je trajalo, preden sva uspela nadaljevati pot.
Delno označena pot v nadaljevanju vodi malo višje še mimo dveh prelepih planin...
...nato pa preči strmino Stagorja, ki je bila poraščena z visokimi travami.
Slabo uhojeno pot sva zato morala vseskozi iskati, kar ni bilo vedno enostavno.
Za tem pa se prične tisto najlepše....
...ko se razkrijejo razgledi daleč naokrog...
Nato sva končno prispela na greben, ki povezuje poleg Stagorja še druge podobne vršace.
Tudi na vrh sva prišla v predvidenem času.
Stagor (2289 m).
Zgoraj je pogled še na sosednji Speikbichl...
Pa ni šlo, da ne bi skočila še tja.
Na Speikbichlu (2285 m).
Pogled v dolino na Steinfeld.
V dolini vročina, tu gor pa je zapihalo in pripodile so se meglice,
ki so se trudile, da bi naju prikrajšale za razgled.
Z roba Stagorja sva se nato odpravila na spodnje planine.
Malica na vrhu je odpadla zaradi močnega vetra.
Še vedno so naju obdajale prelepe planine Kreuzeckberge,
podobne našim Karavankam po višini in po obliki.
Po poti navzdol sva ugotavljala, da tu dežja ne manjka.
Tako sva z veseljem spremenila tudi meni za večerjo.
Na planini Hiereben sva zavila po drugi poti navzdol in sicer po zanimivi cesti,
ki je večinoma kar vrezana v skalno steno.
Prav lepo sva hodila navzdol in se vpraševala čemu so delali tako drago cesto.
Namena te ceste sicer nisva ugotovila, toda na koncu naju je pričakal takle znak.
No v najino obrambo lahko povem da zgoraj ko sva vstopila na to cesto, ni bilo nobene prepovedi.
Samoten vrh, ovenčan z meglicami in pogledi na prelepe planine je bil za nama...
.png)
in opravila sva 15 km poti in nekaj več kot 1000 višinskih metrov.
___________________
Objave
