ponedeljek, 15. november 2010

Jabuka 2010: 12. - 14. november 2010


Letošnja regata Jabuka 2010 je bila spet posebna; tokrat zaradi pomanjkanja vetra, kar je povzročilo, da veliko jadrnic ni doseglo cilja v regularnem času, oziroma jih je bonaca izmučila do te mere (beri: uničila živce), da so odstopili po nekaj urah čakanja na odprtem morju, ko so jadra na hitrih jadrnicah nemočno plapolala in nas je počasi nosil tok tja, kamor nismo hoteli...

Začelo se je bolj vzpodbudno. Ko smo v petek
zvečer čakali na nočni start je pihal rahel jugo, ki je dajal upanje, da se bo dalo za silo jadrat. Ob 22. uri smo se drenjali pred startno linijo in iskali najboljšo pozicijo za ugoden začetek. Ko je startna raketa osvetlila nočno nebo, se je začelo prerivanje v 'laki tehniki slow motion'. Dobro smo startali in uspešno smo prehitevali velike jadrnice, saj smo imeli prednost pred njimi zaradi šibkih vetrov in naše majhne teže.





Ob zori smo bili še zelo daleč od Jabuke, a rahel jugo je vseeno dajal upanje, da jo bomo dosegli nekje v sredini dneva.

Sončni vzhodi na jadrnici so vselej neko čarobno doživetje, ki ga pričakuješ s tihim upanjem, da se bo zgodilo v čisto, jasno nebo z nekaj vlage, ki ustvarja prelivanje toplih barv skozi oči do razneženega srca.










Ko smo bili samo še 500 m oddaljeni od Jabuke, ki jo je bilo potrebno obkrožiti, smo se ustavili v popolni bonaci in ni šlo več ne naprej ne nazaj, ampak nam je vso premikanje zagotavljal le nestalni tok, ki nas je vrtel več ali manj na istem mestu.

V takih primerih začne posadka vedno tarnati in se  zamoti s hrano, pijačo, sončenjem in pripovedovanjem pomorskih zgodb, ki so bile podobne nastali situaciji. Po nekaj urah je vsega dosti; preveč hrane in pijače, preveč sončenja, pametnih zgodb že zdavnaj zmanjka in prostor je le še za počenjanje neumnosti in nemočno jezo, ki vnese nemir v še tako složno posadko.
V dobro voljo nas je za nekaj časa spravila ugotovitev, da se da krasno igrati s fotografiranjem odseva z morske gladine. Nastala je serija neponovljivih posnetkov, ki so nam risali nagajive nasmehe na že zdavnaj otrple obraze.



 


Ob sončnem zahodu, ko smo že igrali tarok in se nam je že fučkalo za regato, smo bili še vedno na istem mestu.



Ampak pogledi proti zahodu so bili spet čudoviti!




Nekateri so se odločili za odstop; zagnali so motor, spustili prazna jadra in se odpeljali po morju, ki je bilo še vedno gladko kot gladina olja.


Mi pa smo še kar vztrajali, ker je bila partija taroka vedno bolj zanimiva in se nismo več sekirali za mirno morje.

Kmalu je nastopila noč in fotoaparat ni več uspel poslikati Jabuke, ki verjetno ponoči še nikoli ni imela toliko človeške družbe...



Po sedmih urah čakanja se nam je potrpežljivost izplačala; veter se nas je končno usmilil in v nedeljo ob poldesetih zjutraj smo uspešno prijadrali do cilja.






Zasedli smo odlično četrto mesto v svoji kategoriji, kar je naša najbolša uvrstitev na tej regati. Pokali so tokrat le za las ušli, kar nam je izziv za prihodnje leto.