Prikaz objav z oznako turna smuka. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako turna smuka. Pokaži vse objave

sreda, 13. januar 2021

Turnovka

Pot: kmetija Mliner nad Ljubnim, Hlipovec, Turnovka, Veliki Travnik ter po markirani poti nazaj
Razmere: še vedno suh sipek sneg
Najina smučišča v teh koncih so še vedno večinoma nedotaknjena. 
Tokrat sva  z vrha Hlipovca zavila po SPP proti Travniku.
Le stare sledi motornih sani so bile vidne pod novim in napihanim snegom.
 Pod Turnovko sva krenila naravnost gor na vrh - 1637 m.
Razgled s stolpa na Turnovki proti Velikemu vrhu. Videlo se je, da visoko gori divja močan veter.
Spust nazaj po neokrnjeni planjavi sva pustila za drugič in se spustila proti koči na Travniku.
Ta stran pa je bila prevožena z motornimi sanmi a sledi so bile tudi tukaj stare. 
Pri mali kočici pa sama milina, sonce in belina ter zatišje pred vetrom. 
Snega je toliko, da lesena ograda okoli koče ni več vidna.
Za pot nazaj sva urezala novo smučino na južni strani pod Turnovko, 
ki nama bo prišla še prav pri naslednjih pohodih v prihodnjih dnevih.
Tale zima je nadpovprečno naklonjena turnim smučarjem. 
Snega je povsod dovolj, za pohodnike brez smuči ali krpelj ga je nad tisoč metri preveč. 
Tudi motornih sani ni pogosto videti. Zato je veliko nedotaknjene beline, 
ki napolni naša srca z veseljem in hvaležnostjo, da znamo in zmoremo vse to uživat.

___________________





torek, 12. januar 2021

Krnes, Komen, Smrekovec

 Pot: cesta iz Ljubnega na Golte, Krnes, Komen, Smrekovec ter nazaj do avta

Razmere: snega okoli 1 meter in pol, ponekod snežni zameti.

Tokrat sva pričela z iskanjem dostopa od kmetije Lojen do Krnesa nato pa še od kmetije Kugovnik. Zaradi globokega snega in upognjenh ali polomljenih dreves kakšne primerne smeri nisva našla. 
Zato sva se odpravila kar po običajni poti od ceste proti Goltem ter od tam krenila proti Smrekovcu.
Do koče na Smrekovcu je pot le rahlo uhojena, 
 medtem ko od kmetije Berložnik vodi prava hribovska "avtocesta" proti Smrekovcu.
Uhojenih poti se sicer izogibava vendar tokrat ni šlo drugače. 
Pod Smrekovcem pa sva krenila proti Krnesu in takoj sva bila v bleščeči in neokrnjeni belini.
Semkaj zaidemo le redki v zimah, ki so tako obilne s snegom kot je letošnja.
Brez smuči ali krpelj tu namreč ne gre.
Gre seveda tudi z motornimi sanmi, vsaj nekaj časa. 
Pred nama so se namreč opazile tudi njihove stare sledi, 
ki so že bile prekrite z najnovejšim snegom izpred štirih dni.
Na poti proti Krnesu sva srečala le znanca, ki se je vračal proti Smrekovcu.
Nama je povedal, da ni šel do Komna.
Krnes - 1613 m.
Pogledi proti Savinjskim Alpam so bili jasni in poživljajoči.
Sledil je spust z vrha Krnesa čez nekaj ostrih zametov, ki so padali pod bogato obložene smreke. Nadvse zabavno za morebitne opazovalce iz vesolja, drugih na srečo tukaj ni bilo.
Taka scena se je ponavljala gor in dol in gor in dol vse do Komna.
Pokrajina je bila prekrasna, ne moreš pa kar naprej fotografirat, 
da bi očuval vse zanimive utrinke za spomin. A nekaj časa jih bova gotovo pomnila.
Fotografiranje v mrzli zimi je namreč hud projekt. Najprej se odločim: sedaj bom pa res izvlekla fotoaparat. Nato rokavice dol, iskanje fotoaparata, nato klik, nato imaš roke že čisto premrzle, nato pa zopet rokavice gor in včasih traja, da si premrzle prste spet ugreješ. Pa si nato rečeš, sedaj pa res ne bom več. Ampak zadevo znova in znova ponoviš, ker so utrinki narave vedno prelepi.

Sedaj pa je vrh Komna - 1684 m že tu. 

Oblaki so zakrili sonce ampak Peca v ozadju se vseeno vidi kot na dlani.

Sledil je spust do kapele pod Komnom ter kratek postanek z malico.

Nato pa nazaj po planjavah. Razgled z vrha planin je res lep, kakšnega velikega spusta za najine smuči pa ni bilo. Večinoma gor in malo spusta dol pa zopet gor in dol nato pa še zadnji vzpon na Smrekovec.

In še vrh Smrekovca - 1577 m. 
Zapihal je še močan veter. Končno pa je sledil še lep spust nazaj. 
In tak spust s smučmi po sipkem mehkem snegu odtehta vse muke vzpona.
 Juhuhu samo da se peljeva.
Od koče dalje pa zopet navzdol do avta. Kar dolga je bila tale tura. 
Vedno pozabiva, da je to kar naporna tura in jo ponoviva vsake toliko let,
 ko že pozabiva na naporno pot in se spominjava le lepot na tej poti.
Na dlani je torej, da je v tej zimi zagotovo ne bova ponovila, 
kot vedno znova ponavljava druge bolj udobne zimske poti.

Letošnja zima v gorah bo očitno spet ena tistih, ki je ne pozabiš. Višje v gorah je sicer bolj nevarno zaradi plazovitosti, tu v sredogorju pa se da užiti snežno belino od vrha pa do tal.

_____________________




torek, 05. januar 2021

Komen

Pot:  Rastke, Hlipovec, Komen
Razmere: nad 1000 m je snega hitro okoli 1m in pol, presmučanih navzdol je bilo okoli 800 višinskih metrov.
Od Ljubenskih Rastk je cesta proti Komnu splužena le do kmetije Mliner. 
Tam nekje na višini okoli 900 m sva pustila avto in se pričela vzpenjati kar po cesti, 
ki se večinoma  rahlo dviguje.
Ponekod je bilo nekaj podrtega drevja, ki je popustilo pod težo mokrega snega.
Preizkušanje, koliko je snega, palica gre skoraj cela v sneg.

Naslednja pošiljka snega bo prekrila tudi tale znak in cesta bo nato prevozna za vse, brez omejitev.
Še zadnja prepreka na cesti, preden sva vstopila v  "zemeljski raj".
Na Hlipovcu je sonce že doseglo skoraj maksimalno zimsko višino.
.Smreke so ga željno čakale, da se osvobodijo belega bremena.
Midva pa bi najraje, da bi ostalo tako kot je... pravljično lepo.
Zato sva uživala v prizorih, ki so nama bili podarjeni. Jutri bo vse drugače.
Ne veš ali bi hodil dalje ali gledal in vsrkaval čudovito lepoto tega dneva.
S Hlipovca sva zavila navzgor proti Komnu. Počasi in tiho, da ne zmotiva vzdušja.
Vrh Komna je najprej sramežljivo pokukal izza strmega zasneženega pobočja.
Nimam besed kako bi opisala to čudovito belo stvarstvo.
Ko ti je enkrat dano, da si del te lepote, si želiš znova in znova.
Ta doživetja so prav opojna.


Peca je prebila vso meglo v ozadju.
Pogled proti Uršlji gori je podoben.
Šla sva navzgor vse do ostrega skalnatega grebena, ki vodi na vrh Komna., nekje na 1620 m sva se ustavila.
Na skalnatem grebenu sva se pripravila za spust. Seveda skal nisva videla.
Iz poletnih plezarij pa dobro veva, kaj se skriva pod debelim snežnim plaščem.
Malo je bilo strmine z grebena in po gozdu nato pa poezija navzdol po sipkem snegu.
Tako prostrano smučišče midva pa sva ga sprivatizirala. To zimo bo najino!
Še en pogled na Peco. Megla je že malenkost nižje.
Nato so priplavale meglice, pokrajino so nekako zopet olepšale, čeprav misliš, da to ni več mogoče.
In tako navzdol.
Za seboj sva pustila še veliko neokrnjene beline, ni se vse dalo presmučati. Najlepše je, ko si sam, samcat v tej čudoviti naravi. Vsa ta bleščeča belina je bila samo za naju.
Tole bo treba še ponoviti in to velikokrat.
Pa čimprej

___________________