ponedeljek, 18. januar 2021

Menina planina, Šavnice, Goli vrh


Razmere: okoli -10 st.C, sneg suh pršič, na planjavah že malo trdo in spihano

Menino planino sva že večkrat presmučala z gornjegrajske strani. 
Tam je precej zahtevna smuka, strm teren po gozdu in strmih gozdnih vlakah.
Zato sva tokrat poiskala lažjo pot.
V tej obilici snega sva tokrat lahko izbrala pristop z vzhodne in južne strani, 
ki je po navadi hitro brez snega, zaradi sončne lege. Nisva bila razočarana.
 Po kakšnih dveh urah vzpona po zasneženi cesti se odprejo prve planjave,
 ki obetajo lepo smuko navzdol.
Prek Biba planine sva se usmerila proti Vivodniku s prečenjem manjših predelov z gozdom.
Lep sončen dan je obetal obilo snežnih radosti v bleščečih prizorih na poti.
Še malo sva se potrudila navzgor, ko pa je gozd prešel v neprehodne vrtače, sva se obrnila.
Nazaj sva sprva smučala preko položnih sončnih planjav.
Kasneje pa je šlo lepo navzdol. Prava smučarska poslastica v beli smetani.
En vmesni smučarski podpis v veselje prihodnjim pohodnikom.
Lahkotno uživaško sva smučala navzdol do zasnežene ceste,
 po kateri sva se dolgo in zelo prijetno vozila do doline.
V takem sončnem dnevu je tak vzpon lahko en sam presežnik.

Naslednji dan sva se povzpela še na vzhodni del Menine planine, na Šavnice in Goli vrh.
Vzpon sva pričela v megli, ampak pot nama je bila že poznana, zato je bilo vse hitreje.
Najlepše pa je, kadar megle ostanejo spodaj.
Bilo pa je še vedno mrzlo; kakšnih minus deset stopinj Celzija.
 V prejšnjih dneh sta tu kraljevala veter in mraz, kar dokazujejo sveče, ki postrani štrlijo s smrek. 
Pogled proti Zasavju. Kum še kraljuje nad meglo.
Vselej rada pogledava proti domačim Goltem, Savinjski dolini in pari, 
ki se dviga iz hladilnika šoštanjske termoelektrarne.
Mimo Biba planine sva tokrat krenila proti Golemu vrhu.
Prostrane planjave so tudi tu obetale lepo smuko.
Na poti sva srečevala mnoga pravljična bitja - tudi dvoglavega zmaja. 
Le kaj se skriva za ograjenim poljem sredi sedelca? Ne bova izdala!
Planjave so bile še vedno pravljične.
Na vrhu Šavnic je bila tokrat točka X.
Pogled proti Kamniško Savinjskim Alpam je potrdil, da so bogato založene z rezervoarji pitne vode,
Na vrhu Golega vrha ( 1426 m ) ni vse tako golo, kot obeta njegovo ime.
Spet je sledila ena kratka smuka navzdol.
Nato sva se vzpela še malo navzgor do zgornjega roba vrtače, 
da sva pridobila še nekaj dodatnega smučanja.
Na Biba planini sva se ustavila za dalj časa in uživala v tišini  zavetrne koče. 
Potem pa je nastopil trenutek, ko je bil skrajni čas, da odsmučava proti dolini.
Na Menini planini je bila v teh dnevih čudovita zimska pravljica, ki so jo užili tudi mnogi drugi obiskovalci v času vikenda. Čez teden pa je planina samevala, kar sva izkoristila midva.
Ko sva presmučala še zadnji del planine, bi to z veseljem spet takoj ponovila. Pa ne gre. 
Zato se bova sem gotovo še večkrat vračala, dokler bodo razmere to omogočale.
Dan se je že poslavljal, ko sva se od Menine poslavljala tudi midva.

Prideva spet. Jutri, pojutrišnjem ali kadarkoli pozneje.

_________________