Predbožična regata 2010

Tokratno predbožično jadranje je potekalo od srede, 8.decembra do sobote 11.decembra med Vrsarjem in otokom Premuda. Bilo je zadosti vetra v vseh stopnjah od bonace (brezveterja) pa do viharja (60 vozlov = 120 km/uro); zadosti je bilo tudi mraza in vlage, nekaj strganih in uničenih jader, en zlomljen tangun (na žalost prav naš...) ter veliko smeha, zabave in dobre volje.

"Kdor pa te dneve ni užival, pa naj res premisli, če je za jadranje!" - je izjavil eden od udeležencev na koncu in vsi smo se z njim strinjali.

Ja, na ta zimska jadranja se odpravljamo res samo zasvojenci z morjem, zato nas ostali 'kopenski svet' težko razume zakaj rinemo v veter, vlago in mraz.



Prva etapa se je pričela v sredo ob 21.uri v Vrsarju. Vetra je bilo bolj malo, zato nas je sonce zjutraj našlo vse trudne in premražene na koncu Istre v bližini velikega svetilnika na otočku Porer.
A porodne barve novega dneva so vedno znova tako čudovite, da pozabimo na nočne tegobe, ko smo upali, da ne srečamo nobenega od plavajočih debel, ki jih je bilo tokrat polno ob zahodni obale Istre. V trdi temi namreč ni bilo videti med valovi ničesar zato smo zaupali v verjetnostni račun in našo osebno srečo, da ne bo kakšnih neljubih presenečenj. In kolikor vem jih res ni bilo.

Prek Kvarneja pa je moč in hitrost vetra počasi naraščala, tako da smo komaj še pravočasno prijadrali do cilja pri otoku Susku, kjer smo se privezali v zavetje edinega otoškega valobrana še preden je burja narasla v vihar. Ta večer in celo noč smo zaradi tuljenja v priponah jamborov imeli moten spanec do jutra, ko se je vreme umirilo in smo se znova zazrli v nov lep dan, ki na prvi pogled ni kazal posledic burne noči.

 Nekateri so morali pred startom druge etape še sanirati poškodbe na jadrnicah, ki jih je povzročil vihar v pretekli noči, ko je bilo bolj malo spanja.
Eno jadro pa je bilo uničeno v tej meri, da ga bo lahko usposobil le zelo spreten jadrar.

Pa kaj to; važno da smo jo odnesli brez hujših težav, ki bi nastale, če se ne bi na te razmere dobro pripravili.














Naslednja etapa je bila krajša; le do Premude, simpatičnega otoka, ki leži le nekaj milj jugozahodno od Lošinja. Ker je bilo tudi za petkovo popoldne napovedana močnejša burja, smo bili zainteresirani, da čim hitreje prijadramo v novo varno luko in to nam je tudi uspelo.

Pred startom na Susku so se že pospešeno nabirali temni oblaki, ki so jasno napovedovali dovolj ali celo preveč vetra za naše jadrnice. Res smo se zato zelo hitro približevali cilju etape in tudi jadra je bilo potrebno na določene trenutke okrajšat ali vsaj popustiti, da je višek vetra šel neizkoriščen dalje.
Izkazalo se je, da je bila vremenska napoved pravilna, zato smo bili dobro pripravljeni na razmere, ki jih je bilo treba obvladati.

Barke so bile kmalu privezane v zavetju malega mandrača na Premudi in so bile zopet na varnem, dokler se ne bi veter obrnil in začel pihati z juga. A to ni bilo napovedano in se res tudi ni zgodilo.
A če bi se, smo vedeli, kako ukrepat, a si teh dodatnih naporov seveda nismo želeli.

Tako smo si v miru privoščili večerjo z zabavo na kopnem v edini restavraciji, ki je bila pravočasno obveščena o našem prihodu in za naše potrebe dobro pripravljena ter odprta dokler je v jutranjih urah niso zapustili še zadnji jadralci.


Tudi lani ob tem času smo bili tukaj, pa še kdaj prej tudi, tako se na Premudi počutimo zelo domače.
In tudi sprejeti smo vedno tako, kot se sprejemajo stari prijatelji: s pristnim veseljem in gostoljubnostjo.

Nekateri smo še pred večerjo opazili lep sončen zahod, ki ga je kazalo digitalizirati, da bo nam popestril kakšen dolg zimski večer, ko bomo zopet hrepeneli po nikdar dovolj zaužitem morju...

So pa tudi sončni vzhodi zanimivi in polni energije, ki jo dajejo novemu dnevu. Za večino od nas pa se je tokrat sonce pojavilo nekoliko prehitro, saj je bil spanec zaradi fešte prekratek.

Ampak tokrat smo sončni vzhod hočeš - nočeš videli vsi, kajti start tretje etape je bil že ob osmih zjutraj, zaradi oseminštiridesetih milj, ki jih je bilo potrebno prejadrati na drugo stran Kvarnerja do marine Bunarina pri Puli.

Prav malo časa nam je ostalo, da se postavimo na startno linijo...

Sam start pa je bil kar pester, ker se nismo uspeli nanj dobro pripraviti. Tako smo sproti iskali pravo taktiko jadranja, prava jadra in prav kurz proti cilju.

A na koncu se je vse lepo izšlo. Jadrnice smo po zaključku in razglasitvi rezultatov odpeljali vsako v svojo marino, kjer bodo čakale na naše nove proste dni, na nove plovbe in nova doživetja.