Otok Evia
Otok Evia je podolgovat otok ob grški obali.
Je drugi največji otok po površini in prebivalstvu, takoj za Kreto.
Dolg je okoli 180 km in širok od 5 do 50 km. Dosegljiv je z mostom preko Evripove ožine ali trajektom. Otok sva želela raziskati podolgem in malo počez, pa sva se zato odločila za trajekt,
ki naju je pripeljal na jugozahod otoka. Trajektna linija Rafina - Marmari.
V luki sva najprej poiskala kje se kupijo karte, nato pa še pravi trajekt,
saj od od potekajo štiri trajektne linije.
Vse se je dobro izšlo razen cene, 49 € za uro vožnje se nama še vedno zdi preveč.
Na trajekt sva se morala vkrcati "rikverc", kot je zahteval redar za natovarjanje v grški angleščini.
V temi sva prispela na Evio in si našla prostor za nočitev.
Jugozahod otoka omejujejo lepe plaže, mivkaste, take z okroglimi prodnik,
nekatere so tudi delno skalnate.
Vse pa so v tem času samotne in željne nas redkih obiskovalcev.
Zanimiv je velik polotok, zahodno od mesta Karystos.
Območje, veliko kot naša slovenska obala, je prepredeno z asfaltiranimi cestami,
ki vodijo levo in desno vse do plaž. In spet ni nikjer nikogar razen dveh samotnih hiš daleč na hribu.
Le zakaj služijo vse te ceste, pa nisva prepričana, da veva.
Z velikim veseljem sva poiskala zavetrino pred močnim vetrom
in glej od vseh cest in plaž ki so bile tu na izbiro, si je nemški par
z velikim preurejenim tovornjakom izbral ravno najino. In parkiral blizu naju.
Naslednji dan in naslednja plaža. Nisva bila enotnega mnenja, katera je boljša.
Na jugozahodu Evie je veliko lepih samotnih plaž, na primer tale pri mestu Marmari.
Obiskala sva jo kar dvakrat in ostala nama bo v lepem spominu.
Počasi sva se odpravila proti severu otoka, se zapeljala skozi Chalkido,
kjer je promet bil prav zabaven a ne za šoferja. Sredozemsko nabit z avti, pešci in motoristi..
Tovornjak na spodnji fotorafiji je potreboval pet minut , da se je stlačil v ozko uličico, vmes sta medtem švignila dva motorista, avtomobilisti pa smo stoično opazovali zastoj.
V Chalkidi je Evia povezana s celino z dvema mostoma.
Nato cesta proti severu otoka zavije v hribe do 600 m nadmorske višine. Na tem področju, večinoma poraslem z borovimi gozdovi, sva videla izredno veliko panjev s čebelami,
kamorkoli si pogledal same čebele.
V notrajnosti Evie si je možno ogledati tudi nekaj slapov, pa se za to nisva odločila.
Ta severni del otoka je bil žrtev velikega požara, katerega posledice so še danes opazne.
Na severnem delu se prične zopet področje velikih plaž.
Spet ni nikogar in tudi midva sva uživala v sončnem zahodu.
Mogoče bo ta zadnji pred napovedanim poslabšanjem vremena.
Evie kljub temu še ne bova zapustila. Vsaj tako misliva danes zvečer.
Objave
