Monemvasia, 26.10.2022
Od srednjega prsta Peloponeza sva se zapeljala blizu mesta Gythia z namenom,
da tam nekje tudi prenočiva.
Tu je nekaj simpatičnih zalivov in možnosti prenočevanja.
Na enem od takih mest sva spet opazila več avtodomov drug ob drugem, kot v campu.
Pri mestu Gythio je velik zaliv z ostanki nasedle ladje ob plaži.
Tudi tu je priljubljeno počivališče avtodomov.
Midva peljeva naprej iskat zasebno namestitev.
Sicer pa ne fotografirava le sončnih zahodov ampak tudi vzhode.
En tak je bil na najinem prenočišču, kjer sva uživala sama.
Od mesta Gythie, pa do tretjega prsta Peloponeza, ves čas gledava velike nasade pomaranč.
Ko ob cesti opaziva kmečko stojnico, sva jih tudi midva kupila večjo količino po 0.70 € / kg.
Sveže nabrane, zelo sočne in nešpricane. Res izredno okusne.
Najin današnji cilj je sicer turistično znano mesto Monemvasia,
ki leži na majhnem skalnatem otoku s pestro zgodovino.
Kasneje so otok povezali z nasipom in cesto na njem. ( na sliki zgoraj ).
Edino to si bova ogledala na tretjem prstu, poleg plaž in kopanja seveda.
Mesto je bilo ob svojem nastanku v VI. stoletju torej še otok,
zgradili pa so ga na zunanji strani otoka, da ni bilo vidno z obale.
Zgradili so tudi stopnice ob skalah v zgornji del, kjer leži zgornje mesto.
Otok so si kasneje izmenično lastili Benečani in Otomani, tako je bilo v teh stoletjih zgrajenih nekaj cerkva, kapelic in đamij, tudi đamija Hagia Sophia v zgornjem mestu, ki je kopija tiste v Istanbulu.
Ta je bila večkrat prezidana glede na lastništvo, je pa edina še ohranjena.
Skratka mesto so si nekajkrat osvojili eni in drugi. Šele v XIX. stoletju so mesto dobili Grki.
Danes je spodnje mesto zelo lepo obnovljeno, nekateri prebivalci še avtohtono živijo tukaj, je dosti simpatičnih hotelov z par sobicami, nekaj apartmajev, veliko restavracij in trgovin s spominki. poljedelstva in živinoreje tukaj ni več, zato sumiva, da živijo od turizma.
Je pa zelo pohvalno, ker je vse obnovljeno v tradicionalnem stilu mesta.
Na spodnji sliki je obnovljena Hagia Sofia, ki je sicer edina obnovljena v zgornjem mestu.
Ostale zgradbe v zgornjem mestu so ruševine kot je razvidno s spodnje fotografije.
Kljub vročemu dnevu sva se sprehodila do konca zgornjega mesta
in si ogledala celinski del mesta še od zgoraj.
Ruševine zgornjega mesta kažejo, da je bilo nekoč tudi tukaj zelo živahno.
Pa še pogled čez vso področje gornjega mesta.
Edina avtentično stara stavba je mavzolej, ki je še ostal solidno ohranjen.
Občudovanja vredna je kamnita struktura brezhibne kupole.
Pogled navzdol na spodnje mesto nama je dolgo zadržal pozornost.
Tukaj sta vidni obe mesti ter stopnice levo spodaj, ki ju povezujejo.
Ozke uličice v spodnjem mestu so samo za pešce in samokolnice.
Ogled mesta Monemvasia je brezplačen, parkiranje tudi, kot povsod do sedaj v Grčiji.
Pred mestom je veliko možnosti za prenočevanje z avtodomi.
V času najinega obiska ni bilo velike gneče.
Za obisk Monemvasie pa se splača vzeti dovolj časa, midva sva si ga ogledovala ves vroči del dneva. Bilo je res enkratno.
Leonidio, 27.10.2022
Za danes je bila planirana daljša pot pa sva zopet vstala zgodaj in gledala sončni vzhod.
Izkazalo se je, da sva se ustavila prej in nisva prevozila toliko, kot sva za danes načrtovala.
Pot sva nadaljevala po goratem delu tretjega prsta Peloponeza in sicer proti severu.
Vozila sva se na okoli 1000 m nadmorske višine in pokrajina in rastje je drugačno kot nižje ob morju.
Letos sva zamudila domače zlate jesenske macesne,
zato pa sva tukaj uživala ob pogledu na škrlaten ruj in neko drugo grmovje,
ki je bilo enako obarvano.
Z gorskega sveta sva se spustila do morja na vzhodni strani tega prsta.
In zagledala masivno pobočje nad mestom Leonidio.
Krasno obarvano ostenje nad mestom naju je prevzelo, zato sva odšla takoj v akcijo,
da si to ogledava od blizu.
Tu je seveda veliko plezališče in mesto je tudi polno plezalcev,
saj bo tukaj od 3. do 6. novembra velik plezalski festival, kot sva prebrala na velikem plakatu.
Tudi midva sva se povzpela do mogočnih sten.
Izbrala sva sektor Mars, ker imava s tem sektorjem dobre izkušnje že s Paga.
Nekaj časa sva opazovala spretne plezalce v veliki rdeči steni.
In tako sva obstala v Leonidiosu ob veliki mestni plaži. Jutri si bova ogledala še kakšen drugi sklop simpatičnega plezališča in se povzpela do najvišjega vrha.
Res sva se zjutraj povzpela še na ogled sektorja Vaskino. Nekaj poti sva opravila po cesti,
večinoma pa sva sekala ovinke strmo navzgor in kmalu prišla nad rdečkaste stene.
Z vrha je lep razgled na dolino Leonidia in na stene pod nama.
Nad stenami pa je prostrana planota z nekaj hišami, oljkami in bodičasto makijo.
Tale podvig je trajal kakšne štiri ure gor in dol nazaj do centra mesta, kjer sva parkirala.
Plezališče Leonidio je zelo prostrano. V zelo rodovitni dolini pod stenami pa rastejo pomaranče, mandarine, limone, jajčevci, paradižnik ... celo solata. Vsega je tukaj v izobilju.
Kamorkoli pogledaš so sadna drevesa,
celo kot drevoredi ob cestah so drevesa pomaranč ali mandarin.
Mesto je res nekaj enkratnega. Tudi prebivalci so prijazni in sproščeni.
Od Leonidia se opoldne posloviva in poiščeva samotno plažo, kjer se osveživa.
Peljeva se po srednjem prstu Peloponeza dalje in občudujeva oljke.
Vsepovsod so same oljke. Mnoge so zelo stare a mladostno rodovitne.
Mesto Nafplio, 28.10.2022
Nafplio je pristaniško mesto na severu Aroglidskea zaliva .
Da je poselitev tukaj že od nekdaj, sva izvedela tukaj.
Prvo staro mesto je bilo zgrajeno v IV. stol.pred.našim štetjem.
Mesto je vredno postanka zato sva postala tudi midva.
Takoj naju preseneti ogromno parkirišče pred mestom, ki je bilo je polno avtov
in skoraj bi se obrnila in odpeljala dalje. Nisva željna take gužve.
Odločila sva se da vseeno greva na ogled.
Slučajno sva izbrala pot na manjšo trdnjavo nad starim mestnim jedrom kar med kaktusi.
Tako sva bila edina na tej poti, kljub množicam obiskovalcev, ki jih je bilo povsod zadosti.
Od tod sva gledala drugo, veliko trdnjavo še višje nad mestom, kamor nisva šla.
Trdnjav je v Grčiji namreč obilo in veliko sva se jih že ogledala.
Raje sva se vrnila v staro mestno jedro in opazovala poleg zanimive arhitekture
še pisano množico obiskovalcev.
Tudi to mesto ima pestro zgodovino. Od njegovega nastanka v IV. stol. pred n..št., so si ga lastili Benečani, Otomani vsak po nekajkrat, celo Franki in v XIX. stoletju je pripadlo zopet Grkom.
Iz samega mesta nimava slik, ker je bila velika gužva na ulicah.
Kot v Portorožu v največji sezoni.
Zato sva kmalu zapustila mestni živžav in šla poiskat prenočišče.
Kmalu sva se namestila v miren kotiček ob plaži in ribiških pomolčkih velikega zaliva Karathon baya.
Objave
