torek, 10. marec 2020

Krvavica in Čemšeniška planina

Pot: vas Loke, Krvavica, Zajčeva koča, koča na Vrheh, Čemšeniška planina, vas Loke
Višinska razlika: 1200 m
Čas:  okoli 7 ur

Tokrat so prišli na vrsto bližnji zasavski griči, po katerih že dolgo nisva pohajala. 
Kak kilometer za vasjo Loke sva pustila avto in se zagrizla v strmino po poti za Krvavico.
 Ob poti je raslo samo zdravje...
Zlezla sva še skozi okno...
...in bila sva kmalu na vrhu Krvavice (909 m),
Z vrha je lep razgled po Savinjski dolini.
Sestopila sva v smeri Zajčeve koče mimo  razgledne točke, ki je kar vabila k malici.

Pogled nazaj na Krvavico ter njeno okno.
Zajčeva koča je bila zaprta, kar pa naju nikakor ni motilo.

Še prazno korito je samevalo ob koči.

Od Zajčeve koče sva malo podaljšala najino pot in nadaljevala proti koči na Vrheh. 
Tudi ta koča je bila zaprta kar ni čudno, saj je bilo sredi tedna.



S poti proti Čemšeniški planini se je nenadoma ponudil markanten pogled na Krvavico.
Nato je sledil vzpon na Čemšeniško planino mimo 
Gunetove glave ( 926 m), čez Veliki vrh (1184  m). 
Na tem ozkem grebenu drevesom ni lahko obstati, kar dokazujejo nekatere bukve, 
ki kažejo sledove borbe z močnimi naravnimi silami.

Pot je naju vodila dalje mimo  Črnega vrha (1204 m). 
Zadnji vrh Čemšeniške planine - Tolsti vrh ( 1170 m ) in kočo sva tokrat izpustila.

S planine sva se spustila po severni strani, ki je bila letos že lepo polepšana z zvončki.
 Zelo sva bila previdna, da ne bi kakšnega pohodila. 
Spuščala sva se v širokih serpentinah navzdol po mrzli severni strani.
 Za konec je bilo potrebno prepešačiti še nekaj kilometrov makadamske ceste. 
Zelo naju je osrečilo, ko sva končno zagledala najin avto.
Gps nama je malo težje sledil, a je zmogel na koncu pokazat, kaj sva zaštrikala tokrat. 
Nabralo se je za 1200 m višinskih metrov ter 15 km poti.



sobota, 07. marec 2020

Mali in Veliki Travnik


Pot: Kosmačeve Rastke, Mali in Veliki Travnik (1637 m) ter nazaj
Višinska razllika: okoli 800 m
Razmere: 20 cm svežega snega in vetrovno
Čas:  8 ur


Cesta iz Kosmačevih Rastk do Loke je bila tokrat splužena, kar mi ni bilo prav, saj mi je nesplužena vedno predstavljala prav lep spust s smučmi.
 Zato sem zavila po cesti kar za Travnik in razmere so bile tu prav zimsko pravljične.
 Pogled na bližnji Rogatec in Lepenatko.

 Z Malega Travnika je razgled na naše Alpe prekrasen.

Juhuhuuuu  ... sneg je končno tudi tu.
Tudi za moje smuči je ostalo nekaj neokrnjene beline, 
ki so jo skoraj dokončno pokvarili motorizirani sankači.

 Približan pogled na Golte. Tudi tam še vedno smučajo.
 Toplo sonce je stopilo že kar nekaj snega.
 In še spust do Malega Travnika ter nato dalje v dolino.

Pastirski stan na Malem Travniku je nudil nekaj zavetja pred vetrom.
 In še zadnji pogled na pobeljeno Raduho pred spustom nazaj v dolino.

četrtek, 27. februar 2020

Boskovec in Smrekovec

Pot: Žekovec, Boskovec, Smrekovec, sedlo Kramarca in nazaj

V tej večkrat prehojeni poti je nastalo nekaj utrinkov letošnje zime.
Takole so vabile bližnje Golte ob polni luni ter nato zgodnjim sončnim vzhodom.
Na planini Planici, ki se nahaja na okoli 900 m nadmorske višine, je bilo letos pogosto kopno 
ali pa samo popršeno z nekaj cm snega.
Na Rastočki planini se velikokrat opazijo gamsi, ki ne marajo takšnih prišlekov,
 kot sem jaz in hitro zbežijo stran
Pogled v dolino na Nazarje in na Mozirje.

Pred kočo na Rastočki planini se lahko vedno naredi lep posnetek meglenega morja v dolini, 
če morje seveda je.
Pri obveznem postanku na Javorci (1435 m) in Janezovem bivaku pod njo,
 se večkrat srečamo s planinskimi prijatelji.

Na Javorci (1435 m)
Najvišji vrh na Golteh, Boskovec , je zaraščen z malimi smrekicami.

Pogled proti mozirski koči.
Utrinek nekega (letošnjega) zimskega dne na Golteh.
Takole pa je bilo pod Smrekovcem, ko sem ujela čudovitih 30 cm snega v februarju 2020.
Vrh Smrekovca ( 1577 m) ...

...ter pogled na zasnežene Kamniško Savinjske Alpe.
Spomladanskim rožicam pa tale sneg mogoče ni bil po volji ali pa le...
 Pa še ena sled od mnogih opravljenih poti po bližnjih planinah v januarju in februarju 2020.....










sreda, 08. januar 2020

Obel kamen


Pot: vasica sv.Duh, Potočka zijalka, Obel kamen, in nazaj do sedla sv.Duh, kmetija Strevc
Čas: 7 ur
Razmere: mešane, ponekod trdo in ledeno, na vrhovih južno in ponekod brez snega

Ob takih raznolikih zimskih razmerah ne moreš predvideti kaj te čaka na poti.
 Od domačije Rogar do Potočke zijavke je bilo povečini ledeno s krajšimi kopnimi odseki.
Pred sabo sva gledala sledove derez in tuhtala ali naj jih tudi midva nadeneva. 

Potočka zijavka tokrat ni bila okrašena z ledenimi svečami, ki so običajne v normalnih zimah.
Nisva se ustavljala ob njej, saj sva vedela, da se bova vračala po isti poti.
Malo višje pa sva si vendarle nadela dereze, ker je postalo nevarno na trdem in poledenelem terenu.

Kmalu sva dosegla tisto višino, ki naju je obogatila z lepim razgledom daleč naokoli.

Obel kamen -  1911 m ...
...in pogled na drugo, avstrijsko stran.

Z Oblega kamna sva zavila po grebenu proti Govci - vrhu Olševe 
in občudovala razgibano pokrajino krog in krog. 
Lepo so se videli tudi Julijci z našim najvišjim vrhom.

Dolina je ostajala vseskozi rahlo zamegljena, le Savinja se je bleščala v dopoldanskem soncu.

Malo pred vrhom Govce sva se obrnila nazaj in se po grebenu  zopet vračala proti Oblemu kamnu.
Ugotovila sva namreč, da bi prišla v časovno stisko in bi naju ujela tema, če bi nadaljevala. 
Tega pa nama ni več treba (ali modrost pride z leti 😄 ).

Ob sestopu je bil sneg povečini južen; 
so pa bile ponekod zahrbtne ledene drsalnice na katere sva morala biti dovolj pozorna. 
Sestop po flikah snega se je zdel boljši kot po običajni poti.
Pa sva spet pri Potočki zijavki odkoder je res spektakularen pogled na savinjske vršace. 
Od leve na desno so postrojene Ojstrica, Babe, Planjava, Kamniško sedlo, Brana, Turska gora
 in Rinke s Skuto v ozadju.
Naenkrat pa se je nama zdela pot prekratka za tak čudovit dan 
pa sva si jo malo podaljšala proti avstrijskemu Sv.Lenartu. 
Še v lanskem poletju so tu ležala podrta drevesa in je pot bila neprehodna, 
pa sva želela preverit kakšno je stanje letos.
Z zadovoljstvom sva videla, da je zdaj vse očiščeno in je pot znova prehodna kot se spodobi.
 Zato sva  se takoj napotila nazaj na našo stran mejne črte. 
Naenkrat sva bila pri domačiji Strevc od koder sva opazovala Potočko zijavko 
in vhode v nekatere druge kraške jame. 
Tudi te bo potrebno v bližnji prihodnosti načrtno obiskati. 

In še statistika poti: 


_____________________________________