Pot: Prionia, koča Spilios Agapitos, Skala, vrh Mytikas ter nazaj
Čas: 2.30 ure do koče ter 3 ure od koče do vrha
V stari Grčiji je bil Olimp nedostopno prebivališče njihovih bogov.
Ti so življenje navadnih smrtnikov opazovali s strmih vrhov in če je nastala potreba,
so se v njihova življenja tudi aktivno vmešavali.
Gora je pogosto zavita v oblake vse do današnjih dni in še vedno daje vtis zvišenosti in skrivnostnosti. Na Olimp so stari Grki gledali s strahospoštovanjem, kar pa ni čudno, saj je veličastna gora zaradi svoje oblike, lepote in starega mita o bogovih res posebna.
Olimp je svetovno znan tudi zaradi svoje lepe narave. Tako je že leta 1938 bil proglašen kot nacionalni rezervat narave, leta 1981 pa ga je UNESCO razglasil za zaščiteni del globalne biosfere.
Okolica Olimpa je tudi grški nacionalni park, hkrati je to tudi najvišja grška gora.
Za vzpon na Olimp je potrebno premagati 1900 višinskih metrov, zadnji del je zelo zahteven,
zato sva si za vzpon rezervirala dva dni. Od mesta Litochoro vodi cesta do Prionie,
kjer je koča na višini okoli 1000 m ter parkirni prostor. Od tu vodi široka pot na višino 2100 m,
kjer je druga koča Spilios Agapitos. Tja gor se vzpenja 2 do 3 ure.
Tu sva se zvečer sestala z Eko in Emilom in v njej smo prespali.
Kapaciteta koče je velika, imajo 120 ležišč in oskrbniki koče vzdržujejo red, ki ga vsi spoštujemo. Cena prenočevanja na osebo je 13 €, v kolikor si član kakšne planinske zveze in imaš svojo posteljnino. Če je nimaš, jo dobiš na koči za dodatnih 8 €.
Naslednje jutro smo se prebudili ob jutranji zarji, ki je kazala na lep dan.
Na spodnji sliki je pogled na najvišji vrh Olimpa, Mytikas, ob sončnem vzhodu.
Nad kočo se prične pot vzpenjati skozi borov gozd.
Pot je strma, borovci pa postajajo čedalje redkejši.
Pogledi naokrog pa gorovju pa so vedno bolj lepi.
Zadnji del te poti, na vrh imenovan Skala, je zelo strm.
Večina pohodnikov se povzpne le do Skale.
Sledil je počitek na Skali (2882 m) ter priprave za vzpon na Mytikas.
Potem smo si ogledovali pot na Mytikas in ugotavljali težavnost vzpona, ki nas še čaka.
Najbolj nevaren del se mi je zdela osrednja grapa, ki je večinoma gladka z malimi stopi in oprimki.
Spodaj pa je prepadna stena, ki ji ne vidiš dna a veš da je hudo visoka.
Od Skale dalje je pot prepadna, ni varovana, naklon strmine po kateri več plezaš kot pa hodiš
ni nikoli manj kot 70 stopinj.
Do vrha in nazaj je potrebna popolna koncentracija na pot in pazljivo izbiranje stop za vsak svoj korak.
S Skale se najprej spustiš v manjšo grapo od te dalje pa se preči prepadne strmine.
Fotografije težko prikažejo strmino ki jo je potrebno prečiti.
Na zgornji sliki je ujet pogled, kjer se malo bolje vidi običajni naklon grape po kateri plezaš.
Utrinki ujeti v fotoaparat, za spomin.
Po dveh urah plezanja in hoje smo zadovoljni stali na vrhu, Mytikas (2917 m).
Resnično veseli, smo si čestitali in se zahvalili, da nam je uspelo preplezati na to goro.
Pogledi naokrog so bili prelepi, imen vrhov nismo poznali,
vedeli smo le, da nobena ni višja od naše.
Na spodnji sliki se vidi greben, (drugi) ki ga je bilo potrebno preplezati na poti navzgor
in seveda ob povratku še navzdol, kar te podrobneje seznani z globino pod tabo...
Po kratkem počitku na vrhu Mytikasa smo se previdno odpravili nazaj do Skale.
Pot je bila enako težavna, vendar smo zdaj že vedeli kaj nas čaka.
Zavedali smo se tudi, da ob slabem vremenu, mokri skali ali megli, na Mytikas ne smeš plezat!
Na Skali smo se dobro odpočili, še enkrat fotografirali z Mytikasom v ozadju,
ter se nato odpravili po strmi poti nazaj navzdol.
Dve uri sestopa do koče Spilios Agapitos je kar hitro minilo ...
... nato pa še dve uri sestopa do izhodišča.
Tu pa se nam je teh 1900 višinski metrov sestopa že malo poznalo v nogah.
Srečni in zadovoljni, da nam je uspelo stati na najvišji grški gori smo se odpravili na obalo
ob mestu Leptokarya, ter poiskali prostor za prenočevanje.
Zjutraj pa nas je prebudila prelepa zarja, ki nas je pospremila v nov dan.
________________
Od tu je razgled na vse naše gore do Triglava in še malo dlje. 
Pot s planine do vrha je nanovo urejena in označena. 
Proti vrhu spet uživava v razgledih po vseh naših gorah. V ospredju desno je Obir.
V dolini Koprivne je sonce že zašlo. V tem času je sonce že tako nizko, da preko dneva ne pogreje več vse doline, zato so nekatera drevesa vseskozi ovita v ivje, kar vedno pričara pristno zimsko vzdušje. 
Na tej poti so nama namerili okoli 1200 višinskih metrov ter 14 km poti. 
Objave
