Prikaz objav z oznako Hribi. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Hribi. Pokaži vse objave

torek, 15. oktober 2024

Mytikas, najvišji vrh Olympa

 
Pot: Prionia, koča Spilios Agapitos, Skala, vrh Mytikas ter nazaj
Čas: 2.30 ure do koče ter 3 ure od koče do vrha
 
V stari Grčiji je bil Olimp nedostopno prebivališče njihovih bogov.
Ti so življenje navadnih smrtnikov opazovali s strmih vrhov in če je nastala potreba, 
so se v njihova življenja tudi aktivno vmešavali. 
Gora je pogosto zavita v oblake vse do današnjih dni in še vedno daje vtis zvišenosti in skrivnostnosti. Na Olimp so stari Grki gledali s strahospoštovanjem, kar pa ni čudno, saj je veličastna gora zaradi svoje oblike, lepote in starega mita o bogovih res posebna.
 
Olimp je svetovno znan tudi zaradi svoje lepe narave. Tako je že leta 1938 bil proglašen kot nacionalni rezervat narave, leta 1981 pa ga je UNESCO razglasil za zaščiteni del globalne biosfere.
 Okolica Olimpa je tudi grški nacionalni park, hkrati je to tudi najvišja grška gora.
 
Za vzpon na Olimp je potrebno premagati 1900 višinskih metrov, zadnji del je zelo zahteven,
 zato sva si za vzpon rezervirala dva dni. Od mesta  Litochoro vodi cesta do Prionie, 
kjer je koča na višini okoli 1000 m ter parkirni prostor. Od tu vodi široka pot na višino 2100 m, 
kjer je druga koča Spilios Agapitos. Tja gor se vzpenja 2 do 3 ure. 
Tu sva se zvečer sestala z Eko in Emilom in v njej smo prespali.
Kapaciteta koče je velika, imajo 120 ležišč in oskrbniki koče vzdržujejo red, ki ga vsi spoštujemo.  Cena prenočevanja na osebo je 13 €, v kolikor si član kakšne planinske zveze in imaš svojo posteljnino. Če je nimaš, jo dobiš na koči za dodatnih 8 €.
 
 Naslednje jutro smo se  prebudili ob jutranji zarji, ki je kazala na lep dan.
Na spodnji sliki je pogled na najvišji vrh Olimpa, Mytikas, ob sončnem vzhodu.
Nad kočo se prične pot vzpenjati skozi borov gozd.
 Pot je strma, borovci pa postajajo čedalje redkejši.
 
Pogledi naokrog pa gorovju pa so vedno bolj lepi. 

Zadnji del te poti, na vrh imenovan Skala, je zelo strm. 
Večina pohodnikov se povzpne le do Skale.
 
Sledil je počitek na Skali (2882 m) ter priprave za vzpon na Mytikas.

 
Potem smo si ogledovali pot na Mytikas in ugotavljali težavnost vzpona, ki nas še čaka.

Najbolj nevaren del se mi je zdela osrednja grapa, ki je večinoma gladka z malimi stopi in oprimki. 
Spodaj pa je prepadna stena, ki ji ne vidiš dna a veš da je hudo visoka.

Od Skale dalje je pot prepadna, ni varovana, naklon strmine po kateri več plezaš kot pa hodiš
 ni nikoli manj kot 70 stopinj. 

 Do vrha in nazaj je potrebna popolna koncentracija na pot in pazljivo izbiranje stop za vsak svoj korak. 
S Skale se najprej spustiš v manjšo grapo od te dalje pa se preči prepadne strmine.
Fotografije težko prikažejo strmino ki jo je potrebno prečiti.
Na zgornji sliki je ujet pogled, kjer se malo bolje vidi običajni naklon grape po kateri plezaš.
 
Utrinki ujeti v fotoaparat, za spomin.
 
Po dveh urah plezanja in hoje smo zadovoljni stali na vrhu, Mytikas (2917 m). 
Resnično veseli, smo si čestitali in se zahvalili, da nam je uspelo preplezati na to goro.
Pogledi naokrog so bili prelepi, imen vrhov nismo poznali, 
vedeli smo le, da nobena ni višja od naše.
Na spodnji sliki se vidi  greben, (drugi) ki ga je bilo potrebno preplezati na poti navzgor
 in seveda ob povratku še navzdol, kar te podrobneje seznani z globino pod tabo...
Po kratkem počitku na vrhu Mytikasa smo se previdno odpravili nazaj do Skale. 
Pot je bila enako težavna, vendar smo zdaj že vedeli kaj nas čaka. 
Zavedali smo se tudi, da ob slabem vremenu, mokri skali ali megli, na Mytikas ne smeš plezat! 
Na Skali smo se dobro odpočili, še enkrat fotografirali z Mytikasom v ozadju,
 ter se nato odpravili po strmi poti nazaj navzdol.
Dve uri sestopa do koče Spilios Agapitos je kar hitro minilo ...
... nato pa še dve uri sestopa do izhodišča. 
Tu pa se nam je  teh 1900 višinski metrov sestopa že malo poznalo v nogah.

Srečni in zadovoljni, da nam je uspelo stati na najvišji grški gori smo se odpravili na obalo 
ob mestu Leptokarya, ter poiskali prostor za prenočevanje. 

Zjutraj pa nas je prebudila prelepa zarja, ki nas je pospremila v nov dan.
 
________________
 




 

petek, 30. avgust 2024

Bili Kuk in pot Malega Princa


Pot: magistralna cesta Gračac - Obrovac (natančneje prelaz Prezid), pot Malega Princa, Bili kuk, zavetišče Vidak ter nazaj do prelaza Prezid
Čas: okoli 5 ur hoje s postanki 
 
Lansko leto, torej v letu 2023 sva zaključila potovanje po Turčiji, se vozila po jadranski magistrali domov in v novicah na hrvaškem radiu ujela kratko objavo o poti Malega princa. Ime mi je bilo zelo všeč, glas po radiu je dejal , da je pot podobna tisti v Samarskih stenah (meni najlepša pot)
 in ime Mali princ se mi je zasidral v mojo glavo, kjer imam seznam planinskih poti pod oznako -
-' must to do it !'.
 
Informacij o tej poti ni za najti, če se ti kar med vračanjem nazaj iz bosanskih hribov utrne ideja, da pa je to mogoče storiti "sedaj in danes".  
 
Sedaj pa sledi opis poti, ki jo priporočam obiskovalcem gora.  Z magistralne ceste Gračac - Obrovac pred prelazom Prezid zaviješ ostro levo na ozko makadamsko cesto. Cesta je slaba, žal nama je bilo, da avta nisva pustila spodaj. Po dveh kilometrih, ko ne moreš avta obrniti nazaj, čeprav bi želel, se je nenadoma prikazal lep parkirni prostor. Če avto pustiš spodaj si pač podaljšaš pot za slabe pol ure, kar je boljše kot slaba cesta. Za parkirnim prostorom so smerne table, ki povedo bolj malo, midva sva se poslužila najine aplikacije. Steza zavije v gozd in tudi celotna pot vodi precej po gozdu, tako da si zavarovan pred žgočim soncem. Vmes in povsod po tej poti te namesto opozorilnih tabel pričakajo skulpture iz živalskega sveta tega področja; prvi je bil medo z gornje slike.
Po kakšni uri hoje po gozdu gor in dol, se prikaže prva puščica navzgor. 
Iz najinih izkušenj veva, da ko zagledaš to, veš da bo šlo sedaj zares.
Povsod na poti so table z napisi, ki te vračajo v svet pravljic iz otroštva.
Večkrat hodiva skozi kamnita vrata. 
To pa so mala vrata.
Prebijava se med ožinami dalje.
Pot je dobro zavarovana.
Plezanje nama ni predstavljalo večjih težav.
Nekje vmes je ponujena možnost za ogled Zdenkove jame.
Obema je bilo jasno, da te ponudbe ne bova pustila za 'kdaj drugič'.
 Jama nima strehe, pač pa je to udorina globoka dobrih petnajst metrov, 
iz katerega dna vodijo vhodi v nekaj malih jamic brez kraških tvorb.
 
Je pa vse vredno ogleda, dve dolgi lestvi, po katerih dosežeš rob poševnega dna, sta trdno privezani.

Pogled navzgor odkrije še naravni most,
ki bi ga lahko tudi spregledala.Ko sva pregledala vso notranjost obsežne udorine,
 sva se napotila naprej v pričakovanju novih presenečenj.

Zlezla sva tudi čez Kičmo, ki naju je spomnila na greben z malega na velik Triglav.
 
 
Potem pa še Bili kuk, ki se je tudi znašel med ponudenemi opcijami. Tja gor je plezanje bolj težavno ampak še vedno ne tako težko kot v Samarskih stenah. Pokrajina pa je podobna.
 
To plezarijo se da varno opravit tudi brez varoval, vendar je občutek boljši, ko vidiš zajle in kline in dobre naravne oprimke v kompaktni skali..

Bili kuk (1171 m).
Na vrhu je ravno prav prostora za dva in njuno zasluženo malico.
 
Pogled naokrog nama nudi zanimiv kraški svet s škrapljami, vrtačami in žlebiči, kot ga poznava.
 
Sedaj pa navzdol iz Bilega kuka, takole zgleda pot z vrha:
 
 
Ni pa še konec poti Malega princa.

Na koncu krožne poti so Nebeška vrata. Nobeden od naju se še ne upa postaviti pred njih.

Sledila je še pot do zavetišča Vidik.

Tu sva srečala italijanskega mladeniča, ki je letos drugega avgusta pričel hoditi po poti Via Dinarica.
Do konca poti v Albaniji  načrtuje še kakšen mesec in pol hoje. 
Neprestano nama takšni vztrajneži prihajajo na pot, kot da naju želijo vzpodbuditi k akciji.
 
Vse kar je lepega pogosto prehitro mine. Tudi tokrat sva imela ta občutek. 
Pot je lepa, atraktivna, "telovadna", ni težka. Mogoče jo še kdaj ponoviva in dodava še kakšen vrh zraven, da bo poti naneslo za cel dan, kot se nama spodobi. 
Tokrat nama je aplikacija namerila  450 višinskih metrov ter 7 km po dolžini. 
Pot je po mojem dolga kakšnih 10 km in tudi višinskih metrov je več. 
Kot že veva,  aplikacija nama v takšnem labirintu gor in dol ter sem in tja ne more natančno slediti.
Tudi stric google je s sledenjem tokrat obupal ...
Tako sva zaključila zopet en lep hribovski potep po Bosni in Hrvaški. 
Še dan ali dva 'hvatanja braun boje na moru' potem pa res domov.