Prikaz objav z oznako Hribi. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Hribi. Pokaži vse objave

petek, 11. september 2020

Visoki kanin



Pot: D postaja na Kaninu, Visoki Kanin, Dom Petra Skalarja na Kaninu, D postaja.
Čas: okoli 8 ur
Višinska razlika: okoli 600 m
Za zadnji dan najinega potepanja po Julijcih sva izbrala manj naporno pot, 
saj naju je še čakala vožnja domov. 
Pripeljati sva se dala s kaninsko gondolo na D postajo na kaninske pode.
S kaninskih podov se že razpre lep razgled daleč naokoli.
Vsa pot je res lepo označena. Sicer v megli bi to še kako prišlo prav, zlasti če si prvič tu.
Meglice so sicer res ustvarjale lepo podlago za dobre fotorafije, 
vendar so obenem pomenile tudi grožnjo, da bodo vrhovi kmalu v oblakih.
Pot je enostavna, z nekaj klini, dobro označena in res lepa.

Vzpenjala sva se po grebenih Kaninskih podov. 
Razgledi so  bili čudoviti, dokler se niso priplazile meglice tudi na vrhove. 
Zato pa so fotografije bolj impresionistične, kar nama tudi veliko pomeni.
Pogled navzdol po kaninskih obronkih razkriva večne kamnite sklade, ki dajejo vtis mogočne lepote.
Zopet nekaj čednega v našem stvarstvu....
Proti vrhu...
... in kmalu stojiva tam, kjer sva si želela:  na vrhu Visokega Kanina - 2572 m 
In dala sva se slikati, ker sva tam našla družbo.
Na poti navzdol sva se napotila preko čudovitih kaninskih podov do Doma Petra Skalarja- 2260 m,
 ki pa je bil zaprt. Odkar ga upravljajo jamarji, planinci in drugi izletniki tukaj ne morejo več pričakovati zanesljivega gostoljubja.
Tale pot je bila res uživaška, ne težka, lepo označena in zelo razgledna. 
Spodaj na sliki je Dom Petra Skalarja ter zraven bivak, ki pa je na eni strani poškodovan.
Še enkrat prelepi in širni kaninski podi, čeprav v meglicah.
Ko sva se vrnila nazaj na postajo D kaninske gondole, so se megle razkadile, pa se je prikazalo še sonce. Zato sva ostala še dolgo na prikladnih ležalnikih in dopolnjevala zalogo vitamina sreče.
 
______________________
 
 

sreda, 09. september 2020

Rombon

Pot: vas Zavrzelno pri Bovcu, pl.Goričica, Čukla, Rombon, speleološki bivak, Rupa, Zavrzelno.
Čas: okoli 11 ur
Višinska razlika: okoli 1700 m
Z vasice Zavrzelno se pot vzpenja kar navzgor in navzgor ...
...mimo zaraščene planine Goričica, do znamenite Čukle z mnogimi ostanki - bunkerji iz 1.sv.vojne.
  Na vrhu Rombona - 2208 m pa so se ponudili čudoviti razgledni na Julijce.
Ker sva bila zadosti hitro na vrhu sva se odločila še za nadaljevanje poti proti Černelski špici. 
Na sliki spodaj je v ozadju znamenita Čukla.
Prečenje vrhov proti Črnelski špici ponuja veliko lepih razgledov na Mangart ter Soško dolino.
Zelo razgledna pot je sicer bila davno nekoč označena, 
toda markacije so zdaj tako redke in zbledele, da sploh niso več omembe vredne. 
Hodiš torej tako kot da ni označene poti.
Takšnih razglednih točk je bilo kar nekaj na tej prečnici. Na drugi strani navzdol pa ni bilo dolgo nič. Daleč spodaj se je videla ena od prelepih soških  dolin - Možnica.
Na spodnji sliki je del smeri od Rombona do speleološkega bivaka, ki sva jo prehodila.
Pri speleološkem bivaku sva se spustila na pot v Rupo. Pot je resnično "rupasta".
V zgornjem delu je to lepa pot z mnogimi jamami in udori...
...v spodnjem delu pa močno zarasla z visokimi travami in posameznih lukenj in jam sploh ne vidiš.
Po dolgem sončnem dnevu sva se spet znašla v prijetni senci gorskega gozda. 
Tukaj sva se spet priključila stezi, po kateri sva hodila zgodaj zjutraj.
Zadovoljna, da se je lepo izšlo.
In zopet je bila za nama ena izmed lepših poti v gorskem svetu.
__________________________________




 

četrtek, 27. avgust 2020

Brana


 
Pot: slap Rinka, Okrešelj, Kamniško sedlo, Brana in nazaj

Tokrat sva peljala na hribovki izlet dve novinki, ki sta želeli okusiti malo pravih hribovskih poti. 
Izbrali smo dvatisočak, kjer pot ni težka, je pa ravno prav, da se lahko preizkusi kondicija.
Pogumno smo koračili proti Kamniškemu sedlu ter občudovali prelep gorski svet,



Na sedlu smo zavili proti Brani.

Tudi nekaj jeklenic je bilo na voljo in dekleti sta pokazali, 
da ju ni strah višine in da znata dobro poprijeti.
Zadnji koraki proti vrhu Brane.
in že smo bili na vrhu. 


Takšne markacije so najlepše.

Dekleti sta pokazali, da jima jeklenice niso tuje.

Imeli smo lep hribovski dan in zato sklenili, da ga bomo kmalu ponovili. 

____________________________





četrtek, 20. avgust 2020

Babe in Ledinski vrh

 

Pot:  Okrešelj, Savinjsko sedlo, Velika Baba, ledinski vrh in nazaj.
Razmere: sončno in vroče
Višinska razlika okoli 1200 m
Pogled z Bab na Rinke in Skuto
Drugi manjši vrh Bab.

Na vrhu Velike Babe - 2127 m, v ozadju je Mrzla gora.
Na poti z Bab do Ledinskega vrha.
Pred spustom v dolino sva se povzpela še na Ledinski vrh - 2108 m.


petek, 10. julij 2020

Planjava


Pot: planina Podvežak, Korošica, Srebrno sedlo, Planjava in nazaj
Čas: okoli 8 ur
Razmere: sončno, brez vetra, zelo toplo

V tem letnem času se pogosto povzpneva na Srebrno sedlo in če so razmere ugodne, še dalje na Planjavo.. S Srebrnega sedla - 2002 m je prelep pogled na Zeleniške špice- slika spodaj.

Na poti proti Srebrnemu sedlu je nekaj klinov, vzpon pa kljub železovju ni zahteven.

S poti lahko venomer opazuješ Ojstrico, ki se dviga nad planinami. 
Toda ko si na vrhu Planjave, postane Ojstrica  30 m nižja, čeprav imaš občutek, 
da je precej višja kot si ti. Precej zanimiva perspektiva je  to.

Z vrha Planjave so razgledi na vse strani, spodaj na sliki je pogled na sever proti Matkovi kopi, Krnički gori in Mrzli gori ter na Babe ( našteto z desna strani). 
Lep je občutek, da sem večkrat prehodila vse te gore.
Na vrhu Planjave - 2392 m, zadaj je Skuta, ki ji sledijo Rinke.
Pogled na vzhodno stran. S Planjave si sledijo Babe in Ojstrica.
Pa še pogled navzdol z vrha proti Veliki planini.
V tem prelepem in vročem dnevu sva na vrhu uživala skoraj sama, kar naju je zelo veselilo,
 saj je Planjava običajno zelo oblegana s smeri Kamniškega sedla.

Pri sestopu se ni dalo odtrgati pogleda navzdol ter povprek po prelepih gorah.
 Lučki Dedec se dviga nad Korošico.. Kako majhen zgleda od tod, čeprav je visok 2030 m.
Pa še pogled navzdol na Korošico, kjer so pod pogorelo kočo postavili tri kotejnerje, 
ki nudijo celo 16 prenočišč. 
Mlad oskrbnik pa ima tudi zalogo pijače, pa še dobro kavo zna skuhat.
Razgledi s te poti so prekrasni, tokrat je spodaj Najvišji rob - to je vrh Zeleniških špic.
In še ena slika s Korošice, v ozadju je Lučki Dedec.
Še zadnja slika s te poti. S Korošice kar nisva in nisva mogla oditi in zapustiti ta prelepi sončni dan. Opazovala sva oblačke, ki so jadrali mimo in opazovala redke planince, ki so vandrali po teh poteh.
Potem pa sva le krenila nazaj proti avtu. Čudno; kako zelo se vedno nama vleče pot domov ...

____________________________