Zavižan

Pot: Oltari, vhod v nacionalni park, pot "Trag čovjeka", Zavižan,

ter nazaj po poti "Staza izvori", Oltari;

 

Razmere: večinoma kopno, nad 1300 m v zametih in severnih pobočjih strnjen sneg, 

dolžina poti navzgor okoli 9 km;  

Na izhodišču so bile planjave pomrznjene in temperatura nekaj stopinj pod ničlo.

Z višino se je otoplilo, stopala sva po poučni poti "Trag Čovjeka".

Najina pot se je nato priključila poti, ki vodi od morja navzgor (od Gornje Klade). 

Po tisti poti sva se lansko leto podala na vrh in takrat je bilo v tem času vsaj meter snega. 

Steze so bila zametene s snegom, zato sva se pogosto vzpenjala po suhozidih, da sva se izognila napornemu gaženju globokih zametov.

 

 Letos je situacija popolnoma drugačna.

Izvir dobre pitne vode na Ciganišču.

Po štirih urah hoje sva stopila na rob planote, kjer se nahaja koča in meteorološka postaja na Zavižanu. Pogled proti morju je čudovit. Morda prav zato rada prideva sem gor.

Pogled proti koči Zavižan ter spodaj proti morju: v ospredju otok Rab.

Pogled po Velebitu dalje, kjer vodi znana Premužičeva staza.

Dom na Zavižan je odprt celo leto, v njem je stalna meteorološka postaja, 

zato je možno dobiti poceni prenočišče, če si član planinske zveze.

Za pot nazaj sva izbrala "Stazo izvori".

Tudi ta je prelepa z mnogimi skalnimi skolpturami.

Medvedovih stopinj letos nisva opazila. Pot navzdol je trajala dobre tri ure. 

Steza vodi večinoma po osojnih predelih gozda, zato je bil sneg tudi popoldan še pomrznjen.

Zadovoljna z lepo preživetim dnevom sva se spustila do morja, kjer sva poiskala primeren prostor za potreben počitek in okrepčilo.

 

______________
 

Snežnik

 

Pot: Sviščaki, Snežnik in nazaj

Razmere: na izhodišču kopno, od polovice poti dalje pomrznjeno, ledeno ... zimsko

Pogled proti morju je pokazal meglo.

Proti vrhu je steza poledenela.

Pogled navzdol proti Malemu Snežniku.

Pozimi je koča ob sobotah in nedeljah odprta, če vremenske razmere to dopuščajo.

Snežnik (1796 m).

Na vrhu počakava dva pohodnika, ki ju vidiva prihajati iz smeri Krasna. 

Nagrajena sva z eno od najinih redkih skupnih fotografij. 

(še vedno ne delava selfijev)

 

__________________

 

Vlašič planina , Paljenik

 

 Pot: izhodišče blizu planinskega doma grof Erik Brandis (na Galici),

 po označeni poti do planinskega doma Jusuf Pečenkovič, vrh Paljenik ter ob Paklarskih pečinah nazaj

Čas: okoli 2 uri do vrha. Pot je lahka. Višinska razlika okoli 600 m.

 

Nad mestom Travnik  se razprostira velika planina Vlašič. 

Njen najvišji vrh je Paljenik ali Upaljenik (1943 m) in drugi najvišji vrh je Vlaška Gromila (1919 m).  Planina Vlašič je sinonim za ovčarstvo, ovčji sir in pse tornjake, ki čuvajo svoje črede. 

Pri koči Jusuf Pečenkovič  je naju eden od njih pridno čuval in čakal kak priboljšek od najine malice. 

  Na planini je tudi zimsko središče Babanovac z nekaj smučarskimi progami. 

Planinski dom Jusuf Pečenkovič ( 1763 m) pa je odprt celo leto torej tudi pozimi, kar si velja zapomniti. Prostrani pašniki se razpostirajo vse do najvišje točke -1943 m, kjer se pozimi zaganjajo močni vetrovi, ki uravnavajo s snegom njihovo razgibano kraško površino z obilico vrtač in jarkov.

 Vlašič je poznan kot izrazito vetrovna planina, kar je pozimi lahko sila neugodno.

 Opazila sva, da ima planina Vlašič veliko obiskovalcev. 

Do višine 1400 m vodi lepa asfaltirana cesta iz Travnika. Danes, v nedeljo, se je odvijal precejšen promet vsaj do te višine, kjer se večina obiskovalcev sprehodi le po bližnjih travnikih 

in je le malo takih, ki se povzpnejo do koče Jusuf Pečenkovič.

Do vrhov pa jih je še manj. 

  Babanovec je pravo naselje hišic, vikendov in nekaj kmetij.

 Planina je dovolj velika, da se najdejo tudi mirni kotički za prenočevanje ali mirno kosilo.

 Avti se navadno parkirajo na prevoju planine - Galica na okoli 1400 m, kjer se odcepi kolovoz in slabša cesta do koče. Tudi midva sva storila tako. 

Zjutraj ob 8 uri sva bila tam sama, popoldne ko sva se vračala, pa je Galica bila polna avtov. 

 Mimo pečin se takoj prične vzpon, pot je označena s palicami na katerih so trakovi.

 Doline so bile zjutraj še zamegljene.

 

 Pot nadaljujeva mimo Paklarskih pečin in sten, ki se vzdigujejo nad mestom Travnik. 

Za planinsko kočo Jusuf  Pečenkovič pot zavije po travnikih navzgor. 

Že od daleč se lahko vidi oddajnike na vrhu Paljenika. 

 Tudi danes je na planini močno pihalo.

 

Na zgornji sliki je pogled po planini navzdol. 

Pod vrhom stojita dve stavbi. Poškodovani sta bili v zadnji vojni leta 1994 in še nista obnovljeni. 

Zanimivo zgodbo o tem dogodku sva izvedela od prijetnega sogovornika, ki sva ga srečala pri sestopu. 

Na vrhu (1943 m) sva v zavetju oddajnika na hitro pomalicala in se odpravila nazaj.

 Močan veter nama ni dovolil kaj veliko pohajkovanja na vrhu.

Po poti navzdol sva se razgledovala po dolini iznad prepadnega roba pečin. Opazovala sva Travnik na desni strani ter naselje Vitez in oddaljeno Zenico na levi strani. 

Na zgornji sliki so travniki Vlašiča do vrha  ter v ozadju koča.

 

Pri koči se nisva mogla odreči postrežbe na bosanski način; udoben kavč ter turška kava v džezvi. 

 

                 Navzdol je pot hitro minila. Mnogi obiskovalci so se šele v popoldanskem času 

odpravili na sprehode po travnikih. Veter je vse bolj naraščal in preganjal oblake nad planino.

Midva pa sva se vrnila v dolino še preden se je končal še en lep sončen dan.

____________

 

Kozara in banja Vručica

 Planina Kozara se nahaja v severozahodni Bosni z vrhovi, ki niso višji od 900 m. 

Toda pravijo ji Krajiška ljepotica zaradi njenih listnatih in smrekovih gozdov ter bogate favne in flore. Področje Kozare je nacionalni park. Vstopnina je 4 BAM na osebo. 

V nekaterih delih parka je promet z avtom prepovedan, 

na primer na področju Mrakovice do Gole planine.

Na Mrakovici je postavljen monumentalen spomenik žrtvam socialistične revolucije in narodno osvobodilnega boja, ki je potekal tudi na območju Kozare.

Veliko obiskovalcev parka se pripelje le do tega spomenika, ki je edinstven v zasnovi, 

postavitvi in sporočilu zanamcem. 

 Po Kozari vodi več pohodniških poti na njene vrhove in stene.

 Midva sva želela prehoditi en del Kozare, zato sva se odločila  za krožno pot, pri kateri 

sva se povzpela na nekaj vrhov. Prehodila sva okoli 12 km ter okoli 800 višinskih metrov.

 Izhodišče sva imela pri koči Kotlovača. 

Od koče vodi strma gozdna pot do Bijelega kamna (667 m). 

Z vrha je lep pogled po dolini na ribnik Saničani pri mestu Kozarac.  

Vrh Bijelega kamna  so zgodaj zjutraj še pred nama osvojile divje koze.

Verjetno so bile iz malega tropa, ki stanuje spodaj v Kozji spilji, ki sva jo videla kasneje. 

 

 Po gladki steni je na Bijeli kamen  speljana tudi previsna ferata.

Nekje na najini poti sva opazila pojav, ko je drevesna goba tako hitro zrastla, 

da je zaobjela enoletno koprivo. To je bilo za naju nekaj novega.

Ob robu pečine Bijelega kamna je rezek vonj nedvoumno opozarjal na domovanje divjih koz,

veliko votlino in nekaj manjših. 

Drugi najin vrh je bil Zečiji kamen, kamor vodi še težja in še bolj previsna ferata ( 60 m), od prejšnje.

Vmes je slap Zovik, ki v času najinega obiska ni bil posebno vodnat.

Na Zečijem kamnu pa je domiselno izrezljano srce z mizico.

Krožno pot sva nadaljevala preko Glavuše (793 m) 

in se po šestih urah vrnila nazaj na izhodišče do koče Kotlovača.

Pot nadaljujeva proti Banja Luki. 

Banja Luka z okolico je znana po toplih vrelcih in te sva tudi našla 

ob reki Vrbas v kraju Srpske toplice. Te tople vrelce so poznali že stari Rimljani

 in v njih zdravili revmo ter kožne bolezni.

V poletnem času so bazenčki verjetno bolj obiskani, sedaj pa sva si kopel delila z nekaj domačini.

Voda je bila odlična, ne prevroča ampak ravno prav. 

V oktobru so dnevi že kratki in potrebno je bilo še pred mrakom poiskati

 dober prostor za prenočevanje. 

Tudi to sva dobro opravila in zato bova jutri sveža in spočita z veseljem nadaljevala načrtovano pot. 

_______________