Prikaz objav z oznako Hribi. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Hribi. Pokaži vse objave

petek, 10. julij 2020

Planjava


Pot: planina Podvežak, Korošica, Srebrno sedlo, Planjava in nazaj
Čas: okoli 8 ur
Razmere: sončno, brez vetra, zelo toplo

V tem letnem času se pogosto povzpneva na Srebrno sedlo in če so razmere ugodne, še dalje na Planjavo.. S Srebrnega sedla - 2002 m je prelep pogled na Zeleniške špice- slika spodaj.

Na poti proti Srebrnemu sedlu je nekaj klinov, vzpon pa kljub železovju ni zahteven.

S poti lahko venomer opazuješ Ojstrico, ki se dviga nad planinami. 
Toda ko si na vrhu Planjave, postane Ojstrica  30 m nižja, čeprav imaš občutek, 
da je precej višja kot si ti. Precej zanimiva perspektiva je  to.

Z vrha Planjave so razgledi na vse strani, spodaj na sliki je pogled na sever proti Matkovi kopi, Krnički gori in Mrzli gori ter na Babe ( našteto z desna strani). 
Lep je občutek, da sem večkrat prehodila vse te gore.
Na vrhu Planjave - 2392 m, zadaj je Skuta, ki ji sledijo Rinke.
Pogled na vzhodno stran. S Planjave si sledijo Babe in Ojstrica.
Pa še pogled navzdol z vrha proti Veliki planini.
V tem prelepem in vročem dnevu sva na vrhu uživala skoraj sama, kar naju je zelo veselilo,
 saj je Planjava običajno zelo oblegana s smeri Kamniškega sedla.

Pri sestopu se ni dalo odtrgati pogleda navzdol ter povprek po prelepih gorah.
 Lučki Dedec se dviga nad Korošico.. Kako majhen zgleda od tod, čeprav je visok 2030 m.
Pa še pogled navzdol na Korošico, kjer so pod pogorelo kočo postavili tri kotejnerje, 
ki nudijo celo 16 prenočišč. 
Mlad oskrbnik pa ima tudi zalogo pijače, pa še dobro kavo zna skuhat.
Razgledi s te poti so prekrasni, tokrat je spodaj Najvišji rob - to je vrh Zeleniških špic.
In še ena slika s Korošice, v ozadju je Lučki Dedec.
Še zadnja slika s te poti. S Korošice kar nisva in nisva mogla oditi in zapustiti ta prelepi sončni dan. Opazovala sva oblačke, ki so jadrali mimo in opazovala redke planince, ki so vandrali po teh poteh.
Potem pa sva le krenila nazaj proti avtu. Čudno; kako zelo se vedno nama vleče pot domov ...

____________________________



petek, 12. junij 2020

K 24


Pot: Črna, Pikovo, Peca, Olševa, Raduha, Travnik, Komen, Smrekovec, Sleme,  Žerjav
Čas: 26 ur
Višinski km: okoli 5000,  ter okoli 95 km poti

K-24 je ime za najtežji Koroški planinski izziv oz. pot, ki povezuje pet najpomembnejših 
Koroških vrhov: Olševo, Peco, Raduho, Smrekovec in Uršljo goro.
 Pot je dolga 92 km in premaga 5300 višinskih metrov vzpona  in prav toliko tudi spusta. 
Kdor progo uspe premagati v manj kot 24 urah postane član prestižnega kluba K-24. 
Za nas, ki smo čez 50 let in za ženske ima pot eno uro popusta, 
tako da pot lahko opraviš v 25 urah in vseeno postaneš član prestižnega kluba K24. 
Zame ni bilo bistveno, da postanem član ali ne ampak samo da sprejmem ta izziv 
in premagam to preizkušnjo.

K24 je bila že dolgo moja skrita želja vendar nikoli nisem zbrala dovolj poguma, da opravim z njo. Letos sem se odločila za to pot, čeprav nisem vedela kako se bo izšlo. 
Nekako sva s planinskim znancem Milanom prišla skupaj glede tega izziva 
in sva se odločila opraviti še to.
Pot sva pričela v Črni okoli 7.30 zjutraj in v hitri hoji odšla proti koči na Pikovem ...


...sledil je vzpon na Peco po plezalnem delu in v treh urah ter pol sva stala na vrhu Pece (Kordeževe glave 2125 m). Sledil je spust s Pece  ter nato po znani poti (po vlakah ter novih cestah do vznožja Olševe). Za na vrh Olševe sva izbrala bližjo toda strmo pot navzgor, ki nama je načela nekaj moči. Ob 16 h sva stala na vrhu ter uživala v razgledih. Milan se je spustil na mehko travo in užival v zasluženem počitku. Toda potrebno je bilo iti dalje.

Z Olševe se spustiš po lepem grebenu Visoke peči ter nato po strmih vlakah do Zg. Slemena 
nato pa po gozdni stezi do Grohata. 
Lepa stara koča pod Grohatom je samevala, pridna oskrbnika pa sta nama skuhala dobro kavo. 
Ob večerni malici in kavi sva se okrepčala in odhitela po plezalni poti na vrh Raduhe.


Na vrhu Raduhe (2062 m) pa je bilo čarobno ob zahajajočem soncu.
Na spodnji sliki je levo Peca ter doline od kod sva prišla ter desno Uršlja gora - najin skorajšnji cilj.

Na vrhu Raduhe sva imela že 40 km poti v nogah,  čakalo pa naju je še 50 km.. 
Utrujenosti še nisem čutila, le pogled na ciljni vzpon je jemal motivacijo, saj
 saj  Uršlja gora (vrh skrajno desno na sliki) od tod videti zares neverjetno daleč. 
Je res možno da bova nekoč tam?
Spust z Raduhe je bil  previden saj je pot posuta s kamenjem in skalami. 
Po čudovitem in enkratnemu sončnemu zahodu, se je mrak pričel spuščati na naš del zemeljske oble. Do koče na Loki sva prispela v temi. Okoli koče je bilo precej veselo, midva pa sva prižgala svetilke in se odpravila dalje preko planine Javorje proti Travniku. 
Spustila se je temna noč, na nebu je bilo polno zvezd, ki pa nama niso nič osvetlile poti.
Proti Komnu pa so se stvari rahlo zakomplicirale. Milanu je svetilka pričela ugašati tako sva bila odvisna le od moje svetilke in pod Komnom sva zgrešila  ter zavila v dolino. 
Napako sva ugotovila čez nekaj časa. Da sva prišla zopet na pravo pot proti Hlipovcu naju je stalo uro zamude. Motivacija je nama malo padla. Do cilja je od tod še 30 km. 
Vmes je le še vzpon  na Uršljo goro, ki je od tod verjetno še vedno videti zelo oddaljena.
 Posledice neprespane noči so se sedaj začele kazati tudi meni. 
Ni preostalo drugega kot da čim prej nadaljujeva preden kdo v stoje zaspi. Greva!
Pot od Smrekovca do Slemena se mi je neizmerno vlekla; ni in ni je bilo videti konec. 
Zaradi časovne zamude in utrujenosti, se je Milan odločil, da ne bo opravil vzpona na Uršljo goro. Tudi meni je motivacija precej padla zaradi časovne zamude in ostalih pripetljajev 
zato sem se odločila, da tudi jaz ne grem in da skupaj zaključiva to težko pot.
 Pred Uršljo goro sva zavila navzdol po cesti v Jazbine. S tem sva sicer izpustila še zaključnih 400 m višinskih metrov vendar sva zato naredila dodatnih 10 km hoje po cesti. Po mojem občutku bi bilo hitreje , če bi opravila vzpon še na Uršljo goro ter nato spust v Žerjav.
 V Žerjavu sva predčasno zaključila to pot. Tako sva naredila okoli 95 km poti ter 5000 višinskih metrov v 26 urah.
VMESNI ČASI NA POTI:
  • Črna:  7.40
  • Peca (Kordeževa glava): 11.10
  • Kumer: 12.50
  • Olševa (Govca): 16.10
  • Velika Raduha: 20.20
  • Dom na Smrekovcu: 03 h zjutraj
  • Jazbine: 8.30
Profil-k24 - Kopija
Za menoj je bila ta težka pot. Sedaj lahko rečem, da pot zame ni nepremagljiva;
 izziv je bil sprejet in opravljen čeprav sva predčasno zaključila to transverzalo. 


____________________________



torek, 10. marec 2020

Krvavica in Čemšeniška planina

Pot: vas Loke, Krvavica, Zajčeva koča, koča na Vrheh, Čemšeniška planina, vas Loke
Višinska razlika: 1200 m
Čas:  okoli 7 ur

Tokrat so prišli na vrsto bližnji zasavski griči, po katerih že dolgo nisva pohajala. 
Kak kilometer za vasjo Loke sva pustila avto in se zagrizla v strmino po poti za Krvavico.
 Ob poti je raslo samo zdravje...
Zlezla sva še skozi okno...
...in bila sva kmalu na vrhu Krvavice (909 m),
Z vrha je lep razgled po Savinjski dolini.
Sestopila sva v smeri Zajčeve koče mimo  razgledne točke, ki je kar vabila k malici.

Pogled nazaj na Krvavico ter njeno okno.
Zajčeva koča je bila zaprta, kar pa naju nikakor ni motilo.

Še prazno korito je samevalo ob koči.

Od Zajčeve koče sva malo podaljšala najino pot in nadaljevala proti koči na Vrheh. 
Tudi ta koča je bila zaprta kar ni čudno, saj je bilo sredi tedna.



S poti proti Čemšeniški planini se je nenadoma ponudil markanten pogled na Krvavico.
Nato je sledil vzpon na Čemšeniško planino mimo 
Gunetove glave ( 926 m), čez Veliki vrh (1184  m). 
Na tem ozkem grebenu drevesom ni lahko obstati, kar dokazujejo nekatere bukve, 
ki kažejo sledove borbe z močnimi naravnimi silami.

Pot je naju vodila dalje mimo  Črnega vrha (1204 m). 
Zadnji vrh Čemšeniške planine - Tolsti vrh ( 1170 m ) in kočo sva tokrat izpustila.

S planine sva se spustila po severni strani, ki je bila letos že lepo polepšana z zvončki.
 Zelo sva bila previdna, da ne bi kakšnega pohodila. 
Spuščala sva se v širokih serpentinah navzdol po mrzli severni strani.
 Za konec je bilo potrebno prepešačiti še nekaj kilometrov makadamske ceste. 
Zelo naju je osrečilo, ko sva končno zagledala najin avto.
Gps nama je malo težje sledil, a je zmogel na koncu pokazat, kaj sva zaštrikala tokrat. 
Nabralo se je za 1200 m višinskih metrov ter 15 km poti.



sobota, 07. marec 2020

Mali in Veliki Travnik


Pot: Kosmačeve Rastke, Mali in Veliki Travnik (1637 m) ter nazaj
Višinska razllika: okoli 800 m
Razmere: 20 cm svežega snega in vetrovno
Čas:  8 ur


Cesta iz Kosmačevih Rastk do Loke je bila tokrat splužena, kar mi ni bilo prav, saj mi je nesplužena vedno predstavljala prav lep spust s smučmi.
 Zato sem zavila po cesti kar za Travnik in razmere so bile tu prav zimsko pravljične.
 Pogled na bližnji Rogatec in Lepenatko.

 Z Malega Travnika je razgled na naše Alpe prekrasen.

Juhuhuuuu  ... sneg je končno tudi tu.
Tudi za moje smuči je ostalo nekaj neokrnjene beline, 
ki so jo skoraj dokončno pokvarili motorizirani sankači.

 Približan pogled na Golte. Tudi tam še vedno smučajo.
 Toplo sonce je stopilo že kar nekaj snega.
 In še spust do Malega Travnika ter nato dalje v dolino.

Pastirski stan na Malem Travniku je nudil nekaj zavetja pred vetrom.
 In še zadnji pogled na pobeljeno Raduho pred spustom nazaj v dolino.