Prikaz objav z oznako Hribi. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Hribi. Pokaži vse objave

nedelja, 25. oktober 2026

Demir Kapija (Železna vrata)

 
Načrtovanje potovanj je v današnjem sodobnem digitalnem svetu lahko. 
Stric Google ali kakšen podoben stric nam prinese vse na pladnju, opiše, nariše in poda koordinate turističnih zanimivosti kjer pač želiš. Za več podrobnosti pa lahko vpletemo še UI.
 
Tudi midva tu in tam pobrskava po spletu in tokrat nama je splet ponudil Demir Kapijo.
To je naselje, ki se nahaja pred zelo ozko sotesko, ki jo je skozi gorski masiv prebila reka Vardar. 
Naseljena je bila že pred antičnim obdobjem, saj je v starih časih imela pomembno strateško funkcijo. 
V moderni dobi pa je znan po svojih naravnih znamenitostih, ki jih povezuje panoramska pot nad sotesko. 
 
Na zemljevidu sva opazila, da vodi ta panoramska planinska pot po grebenu na manjši hribček Prosek
 ter nato navzdol mimo naravnih  oken v mesto Demir Kapija. 
Zato sva za prenočevanje izbrala prostor v bližini izhodišča blizu vasi Koreshnica.
Naslednje jutro je bilo oblačno. Vseeno sva se odpravila na pohod 
(niti ni bil tako kratek, okoli 5 km v eno smer). Pot je dobro označena. 
Na vrhu hriba Prosek sva našla ostanke debelih zidov Markove Kule, 
ki je bila zgrajena v obdobju Rimskega imperija.
S Proseka (na zgornji sliki) je pot vodila navzdol ...
.. mimo poraslih grebenov...
 
... vse do naravnih oken, ki sta zelo velika in prebijeta greben kot dober cestni predor.
Je pa zraven še nekaj spodmolov in votlin, ki ob teh oknih sploh ne pridejo do izraza.
Pogled še z druge strani okna, kjer je fotograf  prečil strmine pod njim.
Od oken se pot vije še vse do razgledišč nad sotesko Vardarja.

Pogled navzdol na sotesko ter staro cesto ob njej. 
Ob poti so naju koze začudeno gledale in se spraševale kaj le delava tu.
Na koncu sva se s Proseka še enkrat ozrla nazaj na lepo razgledno pot z razgledišči,
 na mesto Demir kapijo in sotesko Vardar.

 

sobota, 24. oktober 2026

Titov vrh (Maja E Titos)

 
Pot: Popova šapka, Titov vrh in nazaj,
Čas: skupaj s pavzami 9 ur, 22 km ter okoli 1100 višinskih metrov 
 
Iz mesta Tetovo vodi lepa asfaltna cesta na Popovo šapko na Šar planini.  
Tukaj je na višini okoli 1700 m znano makedonsko smučarsko središče.
Prvi dan, ko sva prispela gor, je bilo povsod megleno; megle so se dvigale in spuščale. 
Kljub temu sva se podala na bližnji dvatisočak (2002 m), ki še nima imena, 
da oceniva razmere glede snega. Prejšnji dan je namreč tu snežilo. 
Do najvišjih vrhov ni bilo videti kaj sneženega, zato sva se odločila, da se naslednji dan povzpneva na Titov vrh, ki je tudi najvišji vrh Severne Makedonije, če ne štejemo Koraba, 
ki je mejni vrh z Albanijo z višino 2764 m.
Pogled iz najinega izhodišča na večerne meglice na Šapki ...
...ter jutranja zarja. Jutranje temperature so bile malo pod ničlo.
Pot je označena in dobro vidna. Najprej vodi čez smučišče nato čez nižje planine...
...do višjih planin, kjer sva v daljavi opazila čredo konj.
Pogled na Titov vrh desno ter Mal Turčin levo.
Pot vodi s stalnim a prijetnim naklonom navzgor, zadnje pol ure proti vrhu pa se strmo vzpne.
Pogled naokrog, na spodnji sliki so v daljavi zasnežene Prokletije...
...ter Korab, mejno gorovje z Albanijo.
Titov vrh (2747 m). 
Na vrhu je bilo nekaj Makedoncev. Med njimi je bil tudi gorski vodnik Živko, ki je nekaj slovenskih planinskih društev vodil po makedonskih gorah, tudi Velenjčane, Šoštanjčane, Polzelane in Mislinjčane.
Po nama je poslal pozdrave za nekatere člane teh društev, ki jih poznava.

Pogled navzdol, kjer je tudi nekaj skalnih grebenov.
Na poti občasno občudujeva skalne skulpture, na spodnji sliki je luska, ki visi nad strmim pobočjem. 
Ni se mi odlomila.
Uživala sva v pogledih po širjavi planin. Zaradi njih sva se spomnila Gruzije, 
ki ima nad takimi planinami še ledenike z vrhovi do 5000 m.
Steza je dobro vidna in ponekod nedvoumno označena z markacijami na lepih kamnih. 
Markacisti so lepo izkoristili naravne danosti.
Na poti sva srečala dve jati prhutavih kur, ki so hrupno odletele, ujedo, ki je krožila nad nama, 
ter konje na paši v daljavi.
Bilo je zopet lepo doživeti širjavo velikih planin. 
 
 Nameravala sva opraviti še nekaj vzponov na vrhove, ki so višji od 2300 m, vendar vreme tega ni dopuščalo. Za naslednje dni je bilo napovedano v gorah sneženje s temperaturami pod minus pet stopinj. Zato sva se odločila, da se odpeljeva v bolj južne kraje.
 
_____________
 

nedelja, 18. oktober 2026

Kopaonik, Pančičev vrh

 
Pot: smučarski center Kopaonik, Pančičev vrh, Veliki in Mali Karaman, Vučak ter nazaj
Čas: okoli 6 ur, 12 km in okoli 800 višinskih metrov.  
 
 Smučarski center Kopaonik je ogromen in se še širi. Je dosti velikih hotelov in apartmajskih hiš, 
pa kljub temu gradijo še nove nastanitvene kapacitete. Je tudi veliko lepih in dolgih smučarskih prog,
ob katerih so moderni snežni topovi. Imajo pa tudi dobre snežne razmere, saj se smučišča rastezajo med 1700 in 2000 m nad morjem. O obilici snega, pričajo tudi palice ob cesti, ki so visoke več kot tri metre. 
 
V tem času zaradi vetrovnega vremena skoraj  ni bilo obiskovalcev. 
Od ski centra vodi nekaj pohodnih poti na najvišji Pančičev vrh (naslovna slika).
Izbrala sva najbolj desno smer, da sva lahko prehodila lep krog prek najvišjih vrhov Kopaonika, s tem da sva prečila do izhodišča delno tudi po brezpotju preko strmih gozdnih globač. 
 
Vreme je bilo spremenljivo vetrovno, megleno, delno sončno ali pretežno oblačno; 
za kratek čas je na naju spustilo tudi ledene snežinke. 
Pančičev vrh (2016 m) zaseda vojska, prepovedano je tudi fotografiranje od blizu.
 Pa sva to upoštevala. 

Sestopila sva po drugi strani vrha in se preko smučišč podala čez pobočja porasla z borovničevjem.
Pa sva se najedla še borovnic, saj jih tukaj očitno letos ni nihče pobral. 
Kljub trudu sva jih večino pustila tam za morebitno zimsko bero.
 
Pogled nazaj na Pančičev vrh. 
 
  
Na Velikem in Malem Karamanu (1936 m) so postavljene malo manj ali bolj moderne koče.
Pogled navzdol so zakrivale megle.

Nazadnje sva se povzpela še na Vučak (1936 m)...
... ter sestopila nazaj na izhodišče.
Razmišljava, da ne bi bilo slabo kakšen zimski teden preživeti tudi tukaj.
S smučmi seveda.
 
____________
 

 

petek, 16. oktober 2026

Srbija: Nacionalni park Tara, vrh Janjac, Zlatibor

 
V NP Tara lahko vstopiš s severne strani iz Bajine Bašte ali z južne strani od Mokre gore.
 Midva sva se zapeljala v park s severa. Pred tem sva si ogledala še akumulacijsko jezero Peručac. 
Jezero je nastalo z zajezitvijo reke Drine. Na njem so številne plavajoče vikend hišice. 
V tem času ni turističnega vrveža, pa sva se lahko mirno sprehodila ob njem in opazovala
ustvarjalnost in domiselnost graditeljev malih hišk na plavajočih ploščadih.
 
Tukaj obiskovalcem ponujajo tudi vožnjo s čolni za ogled kanjona Drine.
NP Tara se nahaja na visoki gozdnati planoti na višini med 1000 in 1600 m nad morjem. 
V središču parka  se nahaja akumulacijsko jezero Zaovine, ki je potopilo globoko dolino,
 ki jo je v planoto zarezala reka  Beli Rzav. Jez so zgradili okoli leta 1980.
Jezero ima veliko dolgih zalivov, zato ga je nemogoče od koderkoli videti v celoti razen iz zraka. 
Ob enem od njegovih zalivov sva našla miren prostor za prenočevanje. 
V narodnem parku, kakor tudi v celotni Srbiji, je brezplačno kampiranje ( free camping) in prenočevanje  na prostem dovoljeno povsod kjer ni izrecno prepovedano.
 
Še prej pa sva nahranila devet enomesečnih psičkov, ki jih je nekdo odložil v zasilno hišico. 
V deželah južne Evrope in Male Azije sva pogosto opazila zapuščene pasje ali mačje mladičke,
 zlasti ob vodnjakih ali podobnih javnih prostorih, kjer se ljudje pogosto ustavljajo. 
Zgleda da problem odvečnih živali rešujejo na tak način. Nekateri očitno tako najdejo nov dom, drugi pa izginejo na naraven način. 
Midva tega še nisva navajena, zato bi najraje pobrala vseh devet prisrčnih kužkov 
in jih naselila na svojem posestvu.    
NP Tara je prepreden z mnogimi ozkimi in večinoma asfaltnimi cestami, ki povezujejo raztresene naselbine po celotnem parku. 
Široka cesta vodi tudi preko vsega parka od Bajine Bašte pa do Mokre Gore, 
zato je park v sezoni dobro obiskan. Sva pa tudi midva srečala japonske turiste,
 ki so se ustavili pred trgovinico s spominki, čeprav so tukaj dnevi že precej hladni.  
  
Naslednje jutro sva se odpravila na enega od številnih planinskih vrhov v Parku in sicer na Janjac.
 Ozka asfaltna cesta te pripelje do zadnje vasi Gornje Karaklije.
 Tu sva opazovala stare hiške, delno obnovljene in stare prebivalce, ki še vztrajajo tu s svojo čredo ovac. Do te vasi elektrika še ni napeljana, je pa že blizu.
 Pančičeva omorika je izredno lepa in posebna vrsta smreke ( na zgornji sliki) je v parku avtohtona in jo je mogoče ponekod najti v strnjenih sestojih.
 
Vrh Janjac (1473 m) je lep razglednik na meji med BIH in Srbijo. 
Žal za naju tokrat ni bilo lepega razgleda, ker so se ravno ta dan preganjale megle in meglice.
Pogled po širnih travnatih poljanah, ko sva sestopala z vrha, je nadoknadil razglede v daljavo,
 ki so nama manjkali.
Zanimiv je nama bil še kanjon Beli Rzav, slikan je le od zgoraj. 
Tudi tu se potrebuje kakšne dve uri hoje v eno stran. Sicer nad njim vodi tudi makadamska cesta,
 ki pa ni bila v zadosti dobrem stanju, da bi jo prevozila.
Tu v Srbiji sva tudi obnovila najino znanje cirilice in več sva brala bolje nama je šlo.
Posebnost so se nama zdeli tudi grobovi umrlih svojcev, ki so večinoma kar na vrtovih ob hiši 
ali na travniku za nekaj sosednjih družin. 
Čez TN Tara se lahko zapelješ v celoti in tako sva storila tudi midva. 
Iz nacionalnega parka sva se odpeljala v mestu Mokra gora .
 Sledilo je mesto Zlatibor. Mesto je kot nekakšno malo gorsko mesto in za mnoge zelo privlačno kar dokazujejo tudi množice ljudi v njem. Ima park z Velikim kolesom, majhno jezero z nočnim lightshowom ter Gold gondolo. To je dolga panoramska gondola, ki te nato zapelje daleč čez sosednje griče na najvišjega med njimi. Vsa ta pestra turistična ponudba naju ni pritegnila, sva pa ugotovila, da zelo uspešno prodajajo meglo, saj so v osmih mesecih imeli kar milijon nočitev v mestu (to sva prebrala). 
Zato sva se že pred večerom odpravila na počitek ob mirno rečico za mestom.
Jutri se bova pomaknila še malo bolj na jug.
 
_____________