Panos in Stapina (Velebit)

Pot: Jadrina poljana, Jelova ruja, Panos, Stapina, Jadrina poljana

Razmere: po označenih poteh, ki pa so mestoma zaraščene ter občasno težko sledljive

Čas: skoraj 10 ur 

 

Starejši sin nama je že vrsto lep priporočal ogled Panosa ter del Velebita nad Baškimi Oštarijami.  

Tako sva za drugi dan najinih pohodov izbrala daljšo krožno pot čez dva prelepa vrhova : Panos in Stapina. Na najini aplikaciji je bila pot od Jadrine poljane do Panosa označena kot markirana pot, od Panosa čez Stapino in nazaj pa kot označena pot Via Adriatica. To daljšo krožno pot sva lepo opravila, toda z iskanjem prave steze sva se kar malo zamudila.V dolini proti Jelovi ruji pa naju je spremljalo še močno rjovenje in zavijanje živalskega sveta. Kljub vsemu pa naju samotne poti Velebita vedno privlačijo in kot začarana se znova in znova vračava v to pokrajino. 

 

Zjutraj okoli sedme ure sva si oprtala rukzaka po tem ko sva izmerila zunanjo temperaturo 3 stopinje Celzija na višini približno 1000 m. Uživala sva v hoji v svežem jutru.

 

Pot z Jadrine poljane proti Jelovi ruji je na začetku zelo lepo označena in lahko sledljiva.  

V začetku prav lepo preči bukove gozdove. 

Po kakšni uri hoje pa je steza postajala vsebolj zaraščena in slabo vidna.

Obledele markacije so redke, steza pa tu in tam enostavno izgine. 

Orientacija je bila zahtevna. Na približno pol poti (Velika Poljana) je naju razveselil 

travnat vrh s pogledom v dolino.

Večkrat sva pogledala tudi nazaj na najino Visočico, ki sva jo osvojila včeraj.

V drugem delu poti pa je stezica skozi bukov gozd postala popolno nesledljiva ter zaraščena z mladimi drevesci. Kot dodatek orientacijskim težavam sva zaslišala rjovenje vsaj dveh živali, 

ki je prihajalo z brega nad nama. Glasove rukanja jelenov poznava, ampak to kar sva poslušala, je bilo podobno rjovenju medvedov in ne rukanju. Lojze me je prepričal, da to nima veze z nama, 

pa sva nadaljevala v najini smeri kljub dejstvu, da rjovenje ni in ni hotelo ponehati. 

 

Z zaraščenega in z muko prehodnega gozda sva končno le ugledala novo gozdno vlako, 

ki naju je rešila, saj je potekala v najini smeri. Ta pa se je priključila v lepo gozdno cesto,

 ki naju je pripeljala do Jelove ruje, kjer stoji stara gozdarska koča.

 Rjovenje jelena ali medveda je končno ponehalo, le še eden se je oglasil z nasprotnega brega. 

Potem je bil zopet mir in tišina in po orientacijskih težavah sva se razveselila  lepe ceste proti Panosu.

Dovolj sva imela zaraščenih poti, težke orientacije in rjovečih opazovalcev dol z brega.

 

 No kasneje, ko sva zopet dobila internetni signal, sem na vsemogočnem spletu prebrala, 

da je v septembru paritveni čas jelenov in da se močno oglašajo. In Lojze je zopet imel prav. 

Na cesti proti Panosu sva zagledala staro tablo, 

ki je nekomu služila kot tarča za preizkus strelskega znanja.

Skalnat vrh Panosa je bil že tik pred nama.

Na Panosu so razrušeni ostanki vojaških objektov na površini in pester labirint 

podzemnih hodnikov in prostorov v kamnitem podzemlju. 

Škoda da ni tukaj planinske koče, kajti razgled je čudovit. 

Naju je zato bolj kot vojaška zapuščina fasciniral prelep pogled na Pag in ostale otoke.

Panos (1258 m) se ne more ponašati s svojo višino, lahko pa se s prečudovitim razgledom.

Posnela sva en kratek video, ki pa ne more docela prikazati čudovitega razgleda.

  

 S Panosa sva nadaljevala najino pot proti Stapini. 

Pot od Panosa do Stapine je označena kot Via Adriatica in je za spremembo dobro označena 

ter zato tudi lepo sledljiva. Večino časa poteka skozi bukov gozd.

Po poti sva opazovala edinstvene skalne skulpture, ki sta jih oblikovala dež in veter.

Najlepši pa je velik in visok balvan Stapina proti kateremu vodi najina pot (slika spodaj).

Pokrajina tu naokrog Stapine je prav tako vredna ogleda.

V dolini pod Stapino je Tatekovo zaklonišče, manjša kočica s pečjo na drva in pogradi. 

V bližini je tudi pitna voda. 

Od zaklonišča dalje  se je pot obrnila navzgor in vodi do Velikega Rujna. Po njej sva pred leti že hodila.

 Tokrat  sva z nje krenila v levo proti Dalmatinskim vratom ter nadaljevala 

proti najinemu izhodišču nad Jadrino poljano. Tudi ta del poti je označen kot Via Adriatica, 

vendar je steza v tej smeri postala zopet manj sledljiva in ponekod zaraščena. 

Markacije pa so bile tukaj lepo vidne.

Steza se povzpne do Dalmatinskih vrat nato pa se spusti navzdol ter priključi slabi gozdni cesti,

 ki vodi proti Jadrini poljani in najini točki, kjer sva zjutraj začela hoditi. 

Na tej lepi krožni poti z mnogo presenečenji sva prehodila 21 km ter nabrala okoli 1300 višinskih metrov. 

  Medvedi oziroma jeleni so poskrbeli, da ta sončni dan ne bo tonil v pozabo. 

Velebit pa je nama vedno presenetljiv, edinstveno samoten in prvinsko lep.

 Še se bova vračala.

 

___________

 

Visočica (Velebit)

 

Pot: naselje Rizvanuša (nad Gospičem), Jadrina poljana ( do tu z avtom), Visočica ter nazaj

Čas hoje: od Jadrine poljane 1,30 ure navzgor

Razmere: jasno, hladno vreme z burjo 

 

Iz Karlobaga se zapeljeva na Velebit, mimo Baških Oštarij do majhnega naselja Rizvanuša. 

 Od tu do vrha Visočice vodi planinska pot, za katero se potrebuje 4 - 5 ur pridne hoje. 

Ker pa pot v začetku poteka po slabši makadamski cesti, sva se odločila, 

da se po njej peljeva z avtom dokler bo šlo.  

Od Jadrine poljane, kjer sva parkirala, se vije lepa planinska steza skozi značilni Velebitski bukov gozd.

 

Kakšno uro hoje pod vrhom se nahaja planinski dom Visočica.  

Nad domom steza zavije na  strme travnate poljane.

Lepo je pohajati po njih in uživati v prekrasnih razgledih po prostranstvih Velebita.

 Visočica (1619 m) spada med najlepše razglednike Velebita.  

 

Daleč pod nama sva ugledala Paški most ...

 

... od jadranskih otokov pa se je videlo vse od Ilovika pa do Kornatov.

(Ilovik, Silba, Premuda, Olib, Ist, Molat, Dugi otok). Pod nama sta Pag in Vir, 

za njima Pašman in v ozadju še Dugi otok. Res prelepo. 

Po Velebitu pa je pogled segal do Vaganskega vrha ...

 

... ter Stapine ter Panosa (slika zgoraj) pa vse do severnega Velebita.

Čez Visočico lahko narediš malo krožno pot ter se vračaš po spodnjih poljanah nazaj do koče.

V tem dnevu je burja kazala svojo moč, zato se na vrhovih nisva predolgo zadrževala. 

A v tistem kratkem času na vrhu sva uživala v krasnem razgledu daleč naokoli.

 Visočica ima res zasluženo sloves izredno lepega, morda celo najlepšega razglednika Velebita.

Zato je velika verjetnost, da jo bova še kdaj obiskala.

 

____________________

 

Pločno

 

Pot: Masna luka nad jezerom Blidinje, pot proti Boričevcu, Ravnine, vrh Pločno, 

nazaj po poti pod Jabuko 

 

Čas: po opisu poti okoli 4 ure navzgor, višinska razlika okoli 1100 m in vse skupaj okoli 16 km poti. 

 

Pločno je najvišji vrh planine Čvrsnice in dominira nad jezerom Blidinje. 

Do izhodišča vodita dve cesti od jezera Blidinje. Prva pelje od Boričevca po zelo razriti makadamski cesti, druga asfaltna pa do Masne luke, kjer stoji samostan in cerkev sv. Ilije proroka.

Tu je tudi veliko asfaltno parkirišče ter malo pod njim močan izvir okusne in mrzle pitne vode. 

Tu sva tudi midva parkirala med obiskovalci priljubljenega duhovnega centra. 

Od Masne luke sva krenila po gozdni stezi proti Boričevcu. 

Steza je dobro označena in hitro krene navzgor skozi gozd do roba planine Čvrsnice. 

 Ko sva prispela na rob planine, sva nad sabo prvič zagledava najin vrh. (slika zgoraj).

Med vzponom vedno rada pogledava naokoli. Tokrat vidiva planino Vran, 

kjer sva pohajala prejšnji dan.(slika zgoraj).

Med zaraščenimi vrtačami se pot po planini vije zelo prijetno.

Za kratek čas se oddahneva na Ravnini, kjer je križišče poti. 

Najina pot zavije proti Pločnu, druga pa vodi proti Velikemu Vilincu in Hajdučkim vratom, 

kjer sva bila pred tremi leti.

Na sam vrh sva se povzpela po utrjenem melišču.

Pločno (2228 m).

Na vrhu je nekoč bila planinska koča, v času SFRJ je to bil vojaški objekt. 

Malo pa je naju presenetilo, da je v koči še sedaj vojska.

Zato iz druge smeri sem gor vodi tudi slaba makadamska cesta.

Pogled z vrha po planini Čvrsnici. V ozadju zagledava Veliki Vilinac. 

Je lep je občutek, da sva tam že bila pred leti in občudovala Hajdučka vrata. 

Za njih sva v bosanskem vodniku prebrala, da je to "vzpon in pogled za milion dolara". 

Se strinjava.

Malo se sprehodiva še po obronkih Pločna.

Koča na vrhu, kjer prebiva vojska.

Po počitku ter občudovanju visoke planine se vračava navzdol.

Pred seboj zopet gledava planino Vran na drugi strani jezera Blidinje.

Za spust v dolino tokrat izbereva drugo varianto. 

Ta pot se v začetku vije med ruševjem, ter se nato spusti strmo navzdol po mehki stezi skozi borov gozd. 

 Na izhodišče se vrneva točno pri studencu pod cerkvijo, kar naju zelo razveseli. 

Odžejava se in dopolniva zalogo mrzle studenčnice za naslednje dni.

 

____________

 

Vran, planina Vran

 

Pot: jezero Blidinje, vrh Vran na planini Vran ter nazaj

Čas: okoli 4 ure, (2 uri navzgor po opisu poti) , okoli 840 višinskih metrov ter 8 km poti.

Jezero Blidinje se nahaja na Dugem polju. Je del Parka prirode, ki je zaščiten, da se ohrani prvinsko naravno okolje. Pohodniki ga imamo radi tudi zaradi obilja samotnih poti ter tihe pokrajine, ki vabi k  daljšemu bivanju med samotnimi borovci.

 

Nad jezerom se dvigujeta dve planini: Vran in Čvrsnica. Stare zgodbe pravijo, da je planina Vran dobila ime po jatah vran, ki so nekoč davno bivale na tej planini. Midva jih danes nisva opazila niti za vzorec.

Planina Vran ima štiri vrhove nad 2000 m. Midva sva se povzpela le na Vran (2020 m).

 Vremenska napoved za danes je namreč obetala nekaj ploh preko dneva, pa nisva vedela ali temu verjeti ali ne. Tokrat pa so meteorologi imeli prav, ujele so naju plohe in zato sva se povzpela le na prvi vrh planine, imenovan Vran. Sicer pa se od tu lahko pot zaokroži še preko Malega ali Velikega Vrana.

 Označena pot na planino vodi skoraj naravnost strmo navzgor.(slika zgoraj).

Na zgornji sliki je pogled na jezero Blidinje in Dugo polje.

Na vrhu planine je razgled na vse njene vrhove višje od dva tisoč metrov.

Pogled na planino Čvrsnico na drugi strani Dugega polja. Tja bova šla jutri.

Utrinek s poti.

Pohod po planini.

Vrh Vran (2020 m).  Na vrh sva pohitela, hodila sva le uro in pol.

Zaradi ploh, ki sva jih že ugledala kako se bližajo, poti po ostalih vrhovih nisva nadaljevala, 

ampak sva se obrnila nazaj proti dolini.

Na pospešeni poti navzdol naju je ploha ujela, malo sva vedrila pod večjim borom, 

pravo zatočišče pa sva imela šele v avtu.

Jutri se obeta nov, jasen in topel dan, 

kar pomeni za naju nove planinske užitke po poteh na drugi strani lepe planote.

 

__________________