Kozara in banja Vručica

 Planina Kozara se nahaja v severozahodni Bosni z vrhovi, ki niso višji od 900 m. 

Toda pravijo ji Krajiška ljepotica zaradi njenih listnatih in smrekovih gozdov ter bogate favne in flore. Področje Kozare je nacionalni park. Vstopnina je 4 BAM na osebo. 

V nekaterih delih parka je promet z avtom prepovedan, 

na primer na področju Mrakovice do Gole planine.

Na Mrakovici je postavljen monumentalen spomenik žrtvam socialistične revolucije in narodno osvobodilnega boja, ki je potekal tudi na območju Kozare.

Veliko obiskovalcev parka se pripelje le do tega spomenika, ki je edinstven v zasnovi, 

postavitvi in sporočilu zanamcem. 

 Po Kozari vodi več pohodniških poti na njene vrhove in stene.

 Midva sva želela prehoditi en del Kozare, zato sva se odločila  za krožno pot, pri kateri 

sva se povzpela na nekaj vrhov. Prehodila sva okoli 12 km ter okoli 800 višinskih metrov.

 Izhodišče sva imela pri koči Kotlovača. 

Od koče vodi strma gozdna pot do Bijelega kamna (667 m). 

Z vrha je lep pogled po dolini na ribnik Saničani pri mestu Kozarac.  

Vrh Bijelega kamna  so zgodaj zjutraj še pred nama osvojile divje koze.

Verjetno so bile iz malega tropa, ki stanuje spodaj v Kozji spilji, ki sva jo videla kasneje. 

 

 Po gladki steni je na Bijeli kamen  speljana tudi previsna ferata.

Nekje na najini poti sva opazila pojav, ko je drevesna goba tako hitro zrastla, 

da je zaobjela enoletno koprivo. To je bilo za naju nekaj novega.

Ob robu pečine Bijelega kamna je rezek vonj nedvoumno opozarjal na domovanje divjih koz,

veliko votlino in nekaj manjših. 

Drugi najin vrh je bil Zečiji kamen, kamor vodi še težja in še bolj previsna ferata ( 60 m), od prejšnje.

Vmes je slap Zovik, ki v času najinega obiska ni bil posebno vodnat.

Na Zečijem kamnu pa je domiselno izrezljano srce z mizico.

Krožno pot sva nadaljevala preko Glavuše (793 m) 

in se po šestih urah vrnila nazaj na izhodišče do koče Kotlovača.

Pot nadaljujeva proti Banja Luki. 

Banja Luka z okolico je znana po toplih vrelcih in te sva tudi našla 

ob reki Vrbas v kraju Srpske toplice. Te tople vrelce so poznali že stari Rimljani

 in v njih zdravili revmo ter kožne bolezni.

V poletnem času so bazenčki verjetno bolj obiskani, sedaj pa sva si kopel delila z nekaj domačini.

Voda je bila odlična, ne prevroča ampak ravno prav. 

V oktobru so dnevi že kratki in potrebno je bilo še pred mrakom poiskati

 dober prostor za prenočevanje. 

Tudi to sva dobro opravila in zato bova jutri sveža in spočita z veseljem nadaljevala načrtovano pot. 

_______________

 

Gola Plješivica

 Pot: planinska pot vodi iz Korenice blizu Plitvic; midva sva se tokrat peljala po cesti višje, le zadnje štiri kilometre sva šla peš do vrha.  

Ko sva se vozila do izhodišča za Golo Plješivico, sva se peljala tudi mimo mesteca Rastoke. 

Še nikoli se tu nisva ustavljala, tokrat pa sva to končno le storila.

Mestece leži ob reki Korani in je nekakšno predmestje Slunja, ki je tudi ob njej.

Prav zaradi te slikovite reke sva se tu ustavila za kratek sprehod.

Mestece se je razvilo iz stare vasi, kjer so bili nekoč številni mlini. 

V njej je naravno kopališče ter mnogo majhnih slapov v kaskadah, 

med katerimi so speljane simpatične sprehajalne stezice.

  Najin današnji cilj je bil skalnat vrh Gole Plješivice.  

V popoldanskih urah je pričel pihati silovit veter, zato sva se zapeljala proti vrhu kar z avtom.

 

Ko je bilo do vrha le še štiri kilometre, sva zaradi potrebe po vsakodnevni rekreaciji 

zapustila avto in preostanek poti opravila peš.  Močan jugozahodni veter nama je žal prinesel tudi oblake in naju pred vrhom popolnoma skril v gosti megli.

 Na zgornji sliki je pogled na Bihač. 

V trenutkih, ko je veter odpihnil oblake, sva ugotovila, da je Gola Plješivica (1646 m) 

res obiska vreden razglednik. 

  Meja med Hrvaško in Bosno poteka preko vrha po njenem skalnatem grebenu in zato lahko opazuješ dogajanje v dveh državah.

 Na vrhu je veliko ostankov starih vojaških zgradb, žal nama je vse to zakrila megla.

Zaradi vse hujšega vetra sva se hitro vrnila nazaj. 

Se pa oba strinjava, da bova Plješivico ob prvi priložnosti ponovno obiskala. 

 Pod Plješivico je mesto Bihač skozi katerega teče reka Una 

 Tudi ta dela prelepe majhne slapove in tokrat sva si vzela čas tudi za sprehod ob reki Uni.

 Obstaja legenda o nastanku imena Una. Ime so ji dali rimski vojaki, 

ki so se čudili njeni smaragdni lepoti in jo poimenovali Edinstvena (Una). 

In takšna je ostala do današnjega dne. 

Marsikje ob cesti stojijo lepo obzidani studenci s pitno vodo (ćesme), 

ki poskrbijo za osvežitev popotnikov in domačinov. 

Pri tem sva tudi midva našla potrebno svežino pred nadaljevanjem najine poti.

 

_______________________

 

Veliki Travnik in Komen

 Pot: potok Žep nad Ljubenskimi Rastkami, zapuščena kmetija Robnik, Robnikova planina, 

Veliki Travnik, Komen, Bezovec, Telečje peči, potok Žep, Planinc, Grunti

Višinski metri: 1100 m, dolžina poti 13,5 km   

Vsako leto greva vsaj enkrat na Komen. Po različnih poteh.

Tokrat sva od potoka Žep krenila strmo navzgor proti stari že dolgo časa zapuščeni Robnikovi domačiji. Steza je bila drseča saj je bila pokrita z veliko odpadlega listja. 

Na Robnikovi planšariji se je pokazalo sonce in osvetlilo lepo jesensko pokrajino.

Steza je lepo označena in kmalu prideva do koče na Velikem Travniku, 

ki je bil rahlo popršen s snegom...

..in nato nadaljujeva  dalje do Turnovke (1637 m).

S stolpa na Turnovki je bil prelep razgled na Raduho in Ojstrico...

 

 ... nadaljevala sva še na Komen(1684 m)...

... pogledala na Peco ...

... ter na Olševo ter za njo skrit kar lepo zasnežen Obir.

Na Komnu je danes potekala delovna akcija. 

Na njegovi planoti se je pričel zaraščati gozd in prostovoljci so to očistili. 

Pot s Komna navzdol je nama hitro minila.

Uživala sva ob pogledu na jesenski gozd in zlate macesne v njem,

pod Telečjimi pečmi prečila potok Žep malo nad slapom do Planinca in kmalu sva bila tudi do izhodišča. Lep jesenski dan je za nama.

_________________

 

Armenija: Mont Ara (Arayiler, 2577m)

 

Pot: nekaj km za vasjo Karbi,  Mont Ara, krog okoli ognjenika in po drugi strani nazaj

Višinski metri: okoli 1200 m

Dolžina poti: okoli 15 km 

 

(Na naslovni sliki je zopet Ararat, ki ga gledava že nekaj dni, le če je jutro brez oblakov) 

 V načrtu sva imela, da se povzpneva na Mont Aragats, najvišji vrh Armenije. 

V prejšnjem pohodu do jezera Kari, ki je izhodišče za Mont Aragats sva ugotovila,

 da so razmere zelo slabe za vzpon. Nad 2600 m je zapadlo precej snega, 

orkanski veter pa je hribe delno okoval tudi v led.

Kaj pa zdaj? Še naprej čakati na boljše vreme in boljše razmere za Aragats?

  

Zato sva se odločila za vzpon na Mont Aro, ki je tudi mirujoči ognjenik a nižji kot Mont Aragats.

 Jutro je bilo še delno sončno toda hladno in zopet zelo vetrovno. 

Po travnatem grebenu sva se hitro povzpela do neimenovanih vrhov z višino okoli 2500 m. 

 Pot ni označena, je pa solidno sledljiva, če te ne ujame megla. 

Zadnji od vrhov pa je najin, Mont Ara. 

 Na vrhu Mont Are (2577 m) stoji razgledni stolp s križem na vrhu.

 

Zopet je pihal orkanski veter, verjetno to tukaj ni običajno za konec septembra. 

 Hitro sva se odpravila dalje, da bi obhodila cel krater bivšega vulkana. 

Sledili so si drugi in tretji neimenovani vrhovi, vsi okoli 2570 m.

 Pogled v dolino pod nama je iz ptičje perspektive razkril spodaj ležeča naselja,

njive, pašnike in sadovnjake.

Tam na nadmorski višini 1700 - 1800 m lepo uspevajo sadovnjaki z breskvami,

jabolki in slivami. Ugotavljava, da je sadje tukaj okusno. 

 

 Napotiva se še na rob bivšega kraterja (na spodnji sliki  oster greben na sredini).

 

Kmalu stopiva še na njegov končni vrh.

 Od tu pokukava v dno bivšega kraterja; mudi se, megla naju dohiteva.

Hitro nadaljujeva do naslednjega vrha, ki pa ima ime: ( Aqloraqar 2511 m).

Ta je malo težje dostopen.

 

V meglenem oblaku se pričneva spuščati po drugi strani vulkanskega oboda navzdol.

 Tu poti ni bilo ali pa je nisva našla. 

  

V dolino prispeva med takšnimi markantnimi monoliti.

Nekateri naju spomnijo na turško kapadokijo.

V navpični steni se pred nama prikaže vhodna stena jamske kapele.

  Kapela je posvečena sveti Barbari, ki je pri nas zaščitnica rudarjev. 

Obiskovalcev je bilo veliko, pod kapelo pa je na drevesih viselo veliko privezanih trakov.

Tako se tukajšnji verniki zahvaljujejo za ozdravitve ali za uslišane molitve.

Nekateri pa v znak zahvale postavijo pokončne kamnite plošče z vrezanimi križi in ornamenti.

Tudi teh je tu veliko. 

 

 Utrujena in zadovoljna se vračava v dolino in spotoma opaziva takšen most 

čez regulacijsko korito hudournika do sadovnjaka. 

 Opazila sva, da Armenci pogosto uporabljajo odslužena vozila še za kak drug svoj namen.

Kasneje sva videla, da so za premostitev neke reke uporabili kar star železniški vagon.

Kako so ga položili čez reko, je za naju nerešljiva uganka. 

V najini bližini spet dežuje, v gorah sneži, nočne in jutranje temperature so okoli ledišča, otoplitve in izboljšanja vremenska napoved ne kaže. 

Zato sva se nepreklicno odločila, 

da jutri zapustiva armenske hribe in se premakneva nazaj v Gruzijo.

 

Kljub slabšemu vremenu sva zadovoljna s potovanjem po Armeniji.

Ogledala sva si veliko zanimivih krajev in našla dovolj samotnih kotičkov,

kjer sva si lahko v miru odpočila in se pripravila na potek 

nadaljnega potovanja. Shematska skica najine armenske poti je prikazana zgoraj.
 

______________