Reška planina

 Pot: Prebold, Žvajga, Tolsti vrh, Strnik, Reška planina, Prebold

Čas: približno 7 ur  

Tokrat sva prehodila pot, ki je bila načrtovana že nekaj let, pa je šele zdaj prišla na vrsto. 

Poteka po delu Preboldske planinske poti, ki v celoti meri kar 32 km,

kar je verjetno preveč, da bi jo lahko prehodila samo v enem kratkem zimskem dnevu.

  Začne in konča se v Preboldu. Je precej naporna zaradi strmih spustov in vzponov po gozdnatih grebenih. Naju je pričakala še začinjena z rahlim snegom preko razmočenega listja in blata. 

Zato so najini spusti bili zelo previdni, pa sva kljub temu pogosto nekontrolirano 

oddrsela v neželeno smer.

Iz Prebolda sva krenila proti Žvajgi. Steza je prav lepo speljana po manjših gozdnih grebenčkih. 

Žvajga ima dva skoraj enako visoka vrhova. Spodaj na sliki je manjši ( 620 m), 

preko katerega naju je peljala pot.

Proti Tolstemu vrhu sva hodila po prelepem gozdnem grebenu. 

Kazalo je, da se bo nizka oblačnost razpršila, pa se to ves dan ni zgodilo.

Z grebena sva gledala na zamegljeno Savinjsko dolino ob robu katere kraljuje naša Gora Oljka.

V ozadju se še vedno dvigajo pare iz hladilnika Šoštanjske termoelektrarne. 

 Tudi Tolsti vrh (756 m) je še nudil nekaj razgleda. 

 Z njega sva se ponovno spustila strmo navzdol, nato pa še bolj strmo navzgor. 

Opazila sva, da je vsak naslednji vrh višji za kakšnih 100 m. Vmes pa je seveda globok spust.

 

Drevje pa je bilo še vedno odeto v zimsko belino.

Na Strnik (845 m) je ponovno strm vzpon, kakršnih sva se do sem že navadila.

Od tu bi bil lep panoramski pogled do Dobrovelj, Menine planine in Kamniško Savinjskih Alp, 

če bi se megleni oblaki vsaj za trenutek umaknili. Pa se niso.

Sledil je še en strm vzpon, tokrat končno že na Reško planino, 

ki je v celoti zelo ozek gozdnat  greben.

Od tu naprej naju megla na preostanku poti ni več zapustila.

Malo pod vrhom Reške planine je ličen Adijev bivak. 

Notri sva se skrila pred mrazom in ob 12h končno pomalicala dobrote iz nahrbnika 

in jih zalila z vročim domačim čajem iz termovke.

Za bivakom je potrebno zaviti desno po zelo strmi potki navzdol. Bila je zelo spolzka, 

obogatena s plastjo mokrega listja na blatni podlagi in strehci iz deviško belega snega.  

Ker sva hodila prva po zadnjem sneženju, sva ji težko sledila med gostim grmovjem in drevesi,

 ki so se trudoma oklepala hude strmine.

Pa sva kljub težavnemu spustu uspešno pridrsala do Doma pod Reško planino.

Tu sva nameravala spiti kavo a naju tamkajšnje razmere niso pritegnile, 

zato sva takoj obrnila kurz nazaj proti Preboldu, seveda po drugi poti. 

Od tod vodi navzdol večinoma spet strma pot. 

V spodnjem delu je bilo preko poti še vedno veliko podrtega drevja, za katerega sva domnevala, 

da ga bodo od najinega zadnjega obiska gotovo pospravili a se zdi, 

da ta navlaka razen naju nikogar ne moti.

 

 Najin statistični sledilec je tudi tokrat začrtal lepo krožno pot in izračunal,

 da sva prehodila 15 km poti ter pri tem nabrala  920 višinskih metrov. 

Zaradi neugodnih pohodnih razmer nama je bila pot naporna, 

vendar kljub temu dovolj privlačna, da se bova sem še vračala.

 

______________
 

Čemšeniška planina

    Pot: krožna pot prek Čemšeniške planine: Prvine, vrhovi planine ter nazaj mimo cerkvice Sv. Primož.

    Čas: 6 ur in pol  

Lansko leto sva prvič povezala krožno pot prek Čemšeniške planine. Tokrat sva spremenila le izhodišče. Začela sva v Prvinah. Tudi tu je dovolj snega. Nad kočo sva se povzpela na greben planine.

Na razglednem grebenu vodi steza po robu gozda.

Koča je bila odprta, pohodnikov pa malo, kar se ne zgodi pogosto.

Na planoti nad kočo je snega še več. Tam sva gazila sneg preko treh navišjih vrhov: 

Tolsti vrh (1170 m), Črni vrh (1204 m) ter Veliki vrh (1184 m).

Na vzhodni strani planine  pot zavije strmo navzdol med slikovitimi bukvami.

Z derezicami uspešno premagujeva poledenelo strmino.

Kmalu zapustiva Savinjsko planinsko pot, ter po kolovozih nadaljujeva 

pod strmim južnim pobočjem  planine.

Mimogrede ponovno obiščeva simpatične palčke, ki živijo ob edinstvenem bivaku.

Ker je moč vetra naraščala, sva zavetje za kratek počitek z malico našla ob cerkvici Sv.Primoža in Felicijana, od koder sva uživala ob pestrem panoramskem razgledu proti Kumu.

Za zaključek najinega kroga v drugem poskusu najdeva še primeren prečni kolovoz, 

 ki naju pripelje direktno nazaj do Prvin. Izračunava, da sva prehodila malo več kot 

dvanajst kilometrov razgibane snežne trase. 

 

_______________

 

Mrzlica

  Pot: gornje Trbovlje, Ostenk, Kunkelj, Mrzlica ter približno po enaki poti nazaj

Čas: okoli 2,30 ure navzgor  

 Na Mrzlici sva bila že večkrat s savinjskimi pristopi, zato sva za spremembo tokrat izbrala pot iz Trbovelj. Tu še nisva hodila. Avto sva pustila nad Trbovljami nekje ob cesti, ki vodi do Ostenka. 

Nekaj časa sva hodila ob cesti, nato pa po poti, ki občasno zavije v gozd. Kmalu se pred nama prikaže vas Čeče z Mrzlico v ozadju.

Na zgornji ter spodnji sliki so travniki nad Čečami in pogled proti Kumu.

Za vasjo Čeče steza vodi skozi gozd navzgor do vršnih travnikov na pobočju Mrzlice. 

Snega v dolinah že zdavnaj ni več, tu pa ga je še vedno dovolj.

 

Mrzlica (1122 m).

V tem jasnem dnevu je bila vidljivost odlična.

V Savinjski dolini so se dopoldne meglice zadrževale še nekaj časa.

Koča pod vrhom pa je bila danes, na zadnji dan leta 2025, zaprta.

Nenadoma je megla nad dolino izginila in Savinjska dolina se je prikazala kot na dlani. 

Midva pa sva se odpravila nazaj na drugo stran proti Trbovljam. 

Današnja pot na Mrzlico je bila prav prijetna, zato je verjetno, da jo bova še kdaj ponovila.

 

________________

 

Veliki Travnik

 Pot: Grunti nad vasjo Rastke, bolnica Mrzle vode, Veliki Travnik ter nazaj

Konec decembra je sneg zopet pobelil našo deželo. V nižinah ga je bilo le za slabo reklamo,

zato je bilo potrebno iti malo višje; vsaj nad 600 m nadmorske višine. 

Bil je meglen, vetroven ter mrzel dan. Temometer na izhodišču je pokazal minus 5 stopinj.

Z višino se je snežna oddeja debelila, snega je bilo okoli 30 cm. 

Pridno sva delala gaz mimo bolnice Mrzle vode do koče na Velikem Travniku ( 1637 m).

Na vršnem področju Travnika je močan veter spihal sneg v zamete ob rob gozda.

V tem dnevu pred nama ni bilo stopinj.

Temometer na koči je kazal minus 10 stopinj in ob močnem severniku sva hitro sestopila nazaj v zavetje gozda.

Z ivjem okrašena drevesa so pričarala pravljično vzdušje. Kljub mrazu in vetru je bilo resnično lepo zopet občudovati  belo naravo.

Že v naslednjem dnevu pa se je vremenska situacija zelo spremenila. Tokrat sva se na Travnik napotila s smučmi.

Iz jutranjega minusa se je temperatura že v dopoldnevu dvignila na 8 stopinj.

Na tak topel dan koča na Travniku ni več samevala kot včeraj. Obiskovalcev je bilo veliko.

Sneg se je hitro topil, vendar je nama uspelo opraviti kar lep spust nazaj na izhodišče. Doline pa so ta dan bile zopet zavite v meglo.

Ker se je odjuga nadaljevala tudi naslednje dni, 

bo za novo smuko potrebno počakati do nove snežne pošiljke.

______________