sobota, 9. marec 2024

Od Atlasa do nacionalnega parka Tazekka


Z Visokega Atlasa sva se spustila do višine 1600 m, 
ker je bilo napovedano slabo vreme za čez noč, v Atlasu pa celo nov sneg. 
Res so se nalivi z vetrom pričeli v zgodnjem večeru.
 Zemlja je tako zbita, da ne more dovolj hitro požirati padavin. 
Že ob malo bolj močnem nalivu, voda dere vsepovsod dol s pobočij in s seboj prinaša blato,
 ki ga naloži na cesto. Vsaj na tiste z oznako R(regionalne). 
Regionalne ceste so običajne med vasmi, nekatere so prav lepe, nekatere pa slabše vzdrževane.
Tudi midva sva tako morala voziti po blatu in najin avto je postal tako blaten,
 da bolj sploh ne bi mogel biti.
 ( to omenim zato, ker ga je naslednji silovit naliv opral tako,
 kot bi bil opran z vapom v pralnici )
Zaradi te blatne izkušnje sva se takoj, ko je bilo mogoče, 
raje vozila po nacionalni cesti N8 do mesta Khenifre. 
Vsako malo večje mesto ima ulice opremljene z lepimi cestnimi svetilkami.
Tu je tudi lep nacionalni park Khenifra, ki sva si ga ogledala samo en del. 
Bogat je s cedrami. V gozdu domujejo male opice.
Nekaj km od mesta Azrou je del nacionalnega parka, kjer opice pridejo kar na cesto. 
Nikogar to ne moti, čeprav je tam glavna nacionalna cesta.

Opice so tako luštne, lahko jih hraniš z oreški. 
Midva sva jim dala nekaj mandelnjev, pa sva se jim tako prikupila, da se niso hotele ločiti od naju.

Maročani so prijazni do živali tudi potepuške pse pobožajo in jih nahranijo. 
(to počneva tudi midva) Tako jih celo opice, ki skačejo tudi z dreves na avte, ne motijo.
Lojzev samec, ki je hodil za njim.

Zanimivo pa se nama je zdelo, da ni bilo tu nič turistov,
 samo domačini, ki so enako hranili male opice.
Drugo jutro je sledil ogled mesta Fez. 
Nisva mu namenila veliko časa, ker se je bližal zopet hud naliv. 
Parkirišč je dovolj, so plačljivi. Takoj ko stopiš v mesto se ti približa kak lokalni, 
verjetno samooklicani vodič, ki te želi peljati na ogled, seveda ne zastonj.
Vse vodniške ponudbe sva prijazno zavrnila in se na hitro sprehodila po Medini.
Mesto Fes si je bolj ogledal Emil, ki je bil tu nekaj dni pred nama. (njegov blog).
Mesto ima številne ozke ulice, v katerih se hitro lahko izgubiš,
 ker tudi satelitska navigacija tu slabo deluje.
Izgubila se nisva, sva pa opazovala domačine pri njihovem barantanju s trgovci.

Iz mesta sva sledila cesti N6. V tem severnem predelu Maroka so velika polja, 
od poljščin prevladujeta  bob in grah, ter veliko nasadov oljk sva videvala.
S ceste RN6 sva zavila v nacionalni park Tazekka. Ampak videla nisva ničesar, še cesto bolj slabo. 
Spustila se je namreč gosta megla in z razgledom ni bilo nič. 
Pričeli pa so se nalivi s hudim vetrom, ki so nama prav lepo "zvapali" umazan avto z vseh strani. 
Tako zdaj ni več potreben pralnice, se sveti, kot bi bil spoliran 😊.
Omeniti velja še velik parkirni prostor ob bencinski črpalki za mestom Taza, 
kjer so tudi parkirni prostori, ki so pokriti s solarnimi paneli. 
Tokrat sva to parkirišče, ki je v sklopu aqva parka, džamije, bencinske črpalke in hotela, z veseljem izkoristila, pa je noč kljub hudim nalivom in vetrom minila mirno.
_____________