Čas: okoli 9 ur
Razmere: vetrovno in okoli 0 stopinj zjutraj, sončno
Višinska razlika: okoli 1020 m
V ponedeljek zjutraj je bilo na Vršiču zelo vetrovno, temperatura je
morala biti blizu ničle,
saj sva občasno opazila pomrznjene površine
skal.
To je bilo razlog, da se nisva odločila za Kopiščarjevo pot
(po severni steni)
ampak sva se v zgodnjem jutru odpravila po grebenski poti na vrh.
Računala sva, da bo to stran sonce le malo ogrelo.
Kaj kmalu sva lahko uživala v srečanju s parom kozorogov, ki sta nama z veseljem pozirala.
Čudovita sta bila. Ko smo se nagledali drug drugega, sta nadaljevala svoje skoke navzdol,
midva pa brez skokov navzgor.
Pred nama se je kmalu odprlo prvo okno, skozi katerega je bil močan prepih.
Do prvega okna sva bila zelo hitra, saj sta nama pomagala veter in mraz.
Na grebenu Prisojnika se je veter še bolj zaganjal v naju, a je sonce že malo bolj ogrelo ozračje.
V treh urah sva bila na vrhu Prisojnika ( 2547 m ).
Tako sva ob devetih zjutraj bila sama na vrhu, kar nama predstavlja veselje posebne vrste,
saj je najlepše v tišini občudovati vrhove vse naokrog.
V ozadju sta Jalovec in Mangart, v ospredju je greben Mojstrovk.
Pod vrhom sva se odločila za nadaljevanje proti Prisojnikovem drugem oknu.
Mimo Zvonikov se vije prepadna a dobro zavarovana pot.
Ozka potka v steni, s pogledom globoko navzdol do Kranjske gore zahteva previden korak.
Kmalu se je pred nama odprlo še drugo Prisojnikovo okno.
Zelo mogočno in lepo je to okno, kar ne moreš verjeti, da si tu gor.
Zato je nastalo še nekaj fotografij pred nadaljevanjem dogodivščine.
Pokuk skozi okno na drugi strani pokaže Razor in Planjo ter smer najine poti,
ki vodi po navpični steni levo navzdol.
Zatem je sledil zelo previden spust po jeklenicah, ki jim moraš popolnoma zaupat, saj druge poti ni.
Ta utrinek je zato nastal dosti kasneje v nadaljevanju poti,
ko se je ponovno pojavila volja do fotografiranja.
Nastalo je še nekaj fotografij za spomin na lep panoramski spust v kraljestvu orla.
In ko misliš da se lahko že sprostiš, te spodaj čaka ozek kamin z iztekom daleč navzdol v smeri proti Kranjski gori. Le kaj Lojze dela tako dolgo tam, sem se vpraševala?
Kmalu sem sama ugotovila, da kamin ni enostaven in da zahteva svoj čas, da ga v miru preplezaš.
Ampak spodaj je planinski raj - Škrbina imenovan.
Kljub temu, da sva bila osredotočena na varen sestop, sva opazila večino lepih detajlov na poti. Pogled na te planike so le ena od nagrad za preplezano pot.
Nazaj na Vršič sva se vračala s prečenjem Prisojnika po južni, enostavnejši poti,
se grela na sončnih tratah in ogledovala sosednje vrhove, ki so na voljo za najin naslednji vzpon.
Goličica naprimer - na sliki spodaj prvi višji vrh z desne.
Za Goličico je Germlajt, levo so Kanceljni.
Popoln dan je bil to, občudovati doline z vrhov, uživati v prostranstvu Julijcev
in biti stran od množic turistov, ki so v tem času zavzeli tudi Vršič.
_________________
Objave
