Argolid, udornina Didyma 29.10. 2022
Prispela sva do zadnjega prsta Peloponeza, do palca, imenovan je polotok Argolid.
Vtisov je bilo veliko, ko sva se vozila, so mimo naju drseli nasadi pomaranč in na tisoče oljčnih dreves. Toliko jih je tu na Peloponezu, da se resno vprašujeva, kdo bo vse to lahko obral.
Pri prečenju Argolida sva se najprej ustavila pri udorninah pri vasi Didyma.
Zelo so posebne, povsem okrogle z navpičnimi stenami. Jih je menda več, midva sva obiskala le dve. So precej velike, kakšnih 50 m v premeru.
Prva leži povsem v ravnini, vhod vanjo je skozi podzemni rov, ki ga zapirajo vrata.
Ko prideš po rovu navzdol zagledaš cerkvico vklesano v skalo.
Stene udora so iz breče, ob njih vodi pot po kateri lahko obhodiš vso do izhodišča.
Vmes odkriješ še eno podobno cerkvico.
Viri pravijo, da so se tu skrivali okoliški prebivalci pri vdorih Otomanov v XVI. stoletju.
Notrajnost cerkvic je lepo urejena in očitno je da še danes služi svojemu namenu.
Nastanek teh udorov je še vedno neznanka. Obstaja več možnih teorij nastanka.
Gotovo pa so posledica burnega geološkega dogajanja v daljni preteklosti,
ko verjetno še ni bilo na zemlji ljudi.
Druga udornina, ki sva jo obiskala, je za razliko od prve nastala v kompaktni apnenčasti osnovi.
V notrajnosti pa ne skriva ničesar takega, kar bi pritegnilo najino pozornost.
Zapustila sva ta čudesa in se zopet med nasadi oljk odpeljala povsem do juga Argolida.
Pihal je močan veter, ki je razbistril ozračje in precej razburkal morje.
Spodaj je pogled na otok Poros.
Argolid, vulkanski polotok Methana, 30.10.2022
Naju pa je predvsem zanimal vulkanski polotok Methana.
Z Argolidom je povezan z ozko, tokrat naravno kopnino.
Takoj sva zavila na zahodno stran polotoka, kjer je ob morju nekaj lepih prostorov za prenočevanje. Midva pa sva se odpravila v gorat osrednji del med vulkanske vršace.
Vulkanov naj bi tu bilo 32, nobeden ni več delujoč. Škoda.
Prenočila sva ob stranski cesti in končno bila sama brez ostalih avtodomov,
ki sva jih srečevala povsod na Peloponezu. Plan za naslednje jutro je bil,
da se povzpneva na najvišjega izmed vrhov, ki obkrožajo krater vulkana.
V zgodnjem jutru in še vedno pretirano močnem vetru sva poiskala pot.
Po kolovozu sva nadaljevala in...
...prav lepo prišla do končnih skladovnic orjaških skal ...
...in lepo stopila prav na vrh vulkana Methana.
V močnem vetru ni bilo enostavno stati na vrhu, bolj previdno je bilo, če si samo sedel.
Pogled navzdol na polotok in zadaj Peloponez.
Do tu je šlo vse skoraj gladko, če ne bi ugotovila,
da je sosednji vrh še višji in tako ne gre,da ne bi šla še tja.
Kmalu sva ugotovila, da neke pametne poti tja ni in tako sva iskala prehode v džungli rastja in drevesc.
Seveda sva stopila na najvišji vrh Chelona (740 m,), le nasmeh je bil malo bolj grenak,
ker sva vedela, da bo pot nazaj tudi zahtevna.
Kakorkoli že je bilo težko; bila sva tudi na najvišjem vrhu polotoka Methane.
Spodaj je pogled na sosednji obod kraterja.
Pokrajina je res značilno vulkanskega porekla,
veliko kamenin je oranžno do rjave barve ter okroglih oblik.
Med skalami in džungli drevesc sva se nato prebijala nazaj do prave poti.
Po petih urah sva prišla nazaj do avta, planirala pa sva jo opraviti v dveh.
Vsaka taka najina avantura je lepa, nepozabna, poučna in seveda neponovljiva.
Seveda nisva srečala nikogar, le videla in slišala sva enega velikega ovna,
pa tudi sicer je Methana precej samotna v kolikor pohajaš po goratem predelu.
Z gora sva se spustila na vzhodni del Methane in občudovala poglede na samotne vasi, morje ter otoke.
Vzhodna obala je tudi povsem obložena z vulkanskimi kameninami,
ob obali so seveda okrogli prodniki.
Ozka cesta se je zaključila v mestecu Methana.
Na koncu mesta je velik bazen s termalno vodo z veliko vsebnostjo žvepla.
Hotel za eminentne goste ob njem ne obratuje od leta 2017 in tudi bazen sva našla povsem samoten. Vse naokoli pa se vonjajo žveplene pare.
Midva sva se raje okopala v majhnem termalnem bazenčku na nasprotni strani mesta.
Jutri zapuščava Methano in nadaljujeva pot proti Epidhavrosu.
Epidauros, 31.10.2022
Epidaurus je bil v antični Grčiji trgovsko, versko in kulturno središče.
Leži ob Saronskem zalivu Egejskega morja. Staro mesto je pomaknjeno malo bolj v notranjost,
nova mesta Palea in Espano Epidaurus pa sta ob zalivu.
Najbolj znano je po dobro ohranjenemu amfitearu, ki je še danes zelo akustičen. To sva tudi preverila, ko sva z najvišje stopnice teatra jasno in razumljivo slišala razgovor z odra.
Če imava pravo informacijo, še vedno vsako leto potekajo prireditve v njem.
Dober občutek je bil, ko sva ga takole doživela.
Tudi nekateri drugi obiskovalci so preizkušali akustičnost amfiteatra.
V starih časih je mesto bilo znano po marsičem. Imeli so zelo razvit zdraviliški turizem,
kot bi se reklo v današnjem jeziku. Na spodnji fotografiji je ostanek stavb (hostla),
kjer so domovali tisti, ki so prišli na zdravljenje ali na okrevanje.
Da so zdravljenja bila uspešna, dokazujejo v kamnite plošče vklesane zahvale.
Mesto je imelo tudi stadion, ki je bolje ohranjen kot tisti v Olimpiji.
Poleg tega so odkrili tudi različna svetišča posvečena egipčanskim, grškim in rimskim bogovom.
Na obrobju mesta pa so tudi ostanki starokrščanske bazilike.
Religije so očitno tudi takrat predstavljale pomembno gospodarsko panogo.
Mesto je imelo urejena kopališča tako za elito kot tudi za ostale.
V kompleksu je še muzej z bolj ali manj ohranjenimi kipi.
Edini kip ki je v celoti ohranjen je kip zdravnika.
Izgleda da so si zdravniki že takrat prilastili status nedotakljivih, kar velja še danes.
Kljub vsemu pa dobro ohranjen amfiteater pusti najboljši vtis med vsemi tukajšnjimi artefakti.
Popoldan sva se odpravila proti Korintu.
Objave
