nedelja, 09. september 2012

Tirske peči - 2.del




Izhodišče: planina Ston
Čas: 4h

Tirske peči so nama kar malo zlezle pod kožo, predvsem zaradi svoje nedostopnosti, njene bližine najinemu domu in tudi zato, ker so redko obiskane. Tokrat sva sama našla prehod čez ostenje Tirskih peči. Ta je odlično zakrit, kar je dobro, saj je tu krajinski park in domovanje planinskega orla, sove uharice, sokola selca in še nekaterih ptic, kot sem omenila že v prvem zapisu o mojem raziskovanju Tirskih peči.
Zaradi teh razlogov so tudi objavljene fotografije takšne, da ne razkrivajo prehodov. Ne bi bilo prav, da je ta poslednji košček divjine preveč obiskan. Naj ta delček narave ostane tak kot je.
Vstop v steno je torej kar dobro zakrit, posamezna nevarna izpostavljena mesta pa so varovana z jeklenico, klini in celo z lestvijo...., na spodnji sliki ni steza, je le ozka polička pokrita z listjem....

V nekaterih virih Tirske peči imenujejo Terske peči po naselju Ter  in Podter v občini Ljubno, beseda je keltskega izvora in pomeni vrata.
Razgled na zgornje savinjsko dolino po preplezanem prvem delu peči je bil čudovit.
 Razgledna točka po prvem delu vzpona je tudi za počitek zelo prijetna.
Nato je bilo zopet nekaj hoje po težko sledljivi lovski stezi strmo navzgor. Občasno so se prikazali takšni  rdeči znaki na kamnih, za katere ne veva ne namena ne pomena.
S stene sva prišla na zelo razgleden Konjski vrh, ki je v neposredni bližini Medvedjaka.
 Z njega sva počasi sestopila navzdol do lovske preže in potem naokrog po slabo uhojeni lovski stezi. Večkrat bolj po intuiciji kajti steza očitno ni preveč obiskana.
Krožno pot sva zaključila pri spomeniku padlim borcem pod planino Ston. Del poti do njega je steza celo označena z čisto ta pravimi markacijami, vendar tudi tu pogosto niso dobro vidne pa tudi pot je precej zarasla z malinovjem in drugim rastlinjem.
Ta vzpon preko peči in tudi sestop ne priporočava tistim, ki so vajeni le dobro vidnih in označenih stez, kajti večina prehojene in preplezane poti, ki sva jo opravila, je bilo brezpotje, ki ga ne bi znala več do potankosti ponoviti. Prihodnjič jo bova zagotovo opravila nekoliko drugače. Sem pa se bova zagotovo občasno vračala, ker nama je ta košček preveč všeč, da bi ga pozabila...

Najin kratki izlet sva kmalu za tem zaključila s pogledom na spodnjo idilično pokrajino nad kmetijo Bursečnik.