Dakhla, pa do severnega povratnika

 

Zaradi uničene zadnje leve pnevmatike je bilo jasno, da moramo prekiniti prečenje Sahare 

in takoj nabaviti novo.

Najbližji vulkanizer je bil v mestu Dakhla, 

do katerega smo prevozili še okrog 200 km po puščavski cesti..

Tam je najin avto dobil dve novi pnevmatiki na zadnji kolesi in rezervno kolo je bilo spet postavljeno tja, kjer bo spet čakalo na novo priložnost za akcijo.

 Upava, da ga ne bova več rabila vrsto let. Tokrat je bilo prvič v uporabi.

 

V Dakhli smo se, kak dan prej kot smo načrtovali, sestali še z Rokom in Nastjo, 

mladima popotnikoma iz Slovenije. Prav lepo je bilo poklepetati z njima. 

Njun blog Potujoči brlog je precej znan in nudi dobre informacije za potovanja 

v marsikatero deželo Europe, Azije ali Afrike.

Ker sva bila že tako daleč na jugu zahodne Sahare, sva se zapeljala še do rakovega povratnika. 

Edina cesta, ki vodi do tja in naprej do Mauretanije, je bila marsikje zelo zasuta s peskom zaradi močnega vetra v prejšnjem dnevu.

Pri tabli, ki označuje to pomembno zemeljsko paralelo, sva obrnila avto nazaj proti severu.

Južneje do zdaj še nisva bila. To še naju čaka.

Nazaj grede sva obiskala še znano plažo Portorico, 

kjer nama je po uspešnem pogajanju z vojaki bilo dovoljeno tudi prenočevanje. 

To je izjema, kajti ob vsej saharski obali prenočevanje ni možno, ker vojska to ne dovoli. 

Če te zvečer opazijo (in opazijo te vedno) ti lepo prijazno povedo, 

da je zadrževanje na klifih ali plažah dovoljeno le podnevi.   

Kljub strogemu varovanju pa sva drug dan odkrila še zaliv nasproti mesta Dakhla, 

do katere vodi slaba makadamska cestica. Zaliv ni viden s ceste, je samoten, 

ker so ob njem ustavili komaj začeta gradbena dela.

V njem sva v pesku med drugimi zanimivimi najdbami nabrala tudi lepe kristalne skupke sadre, 

ki jih zbiratelji imenujejo puščavske rože.

Jutri pa gremo dalje v odkrivanje novih zanimivosti.

____________