Planina Kozara se nahaja v severozahodni Bosni z vrhovi, ki niso višji od 900 m. Toda pravijo ji Krajiška ljepotica zaradi njenih listnatih in smrekovih gozdov ter bogate favne in flore. Področje Kozare je nacionalni park. Vstopnina je 4 BAM na osebo.
V nekaterih delih parka je promet z avtom prepovedan,
na primer na področju Mrakovice do Gole planine.
Na Mrakovici je postavljen monumentalen spomenik žrtvam socialistične revolucije in narodno osvobodilnega boja, ki je potekal tudi na območju Kozare.
Veliko obiskovalcev parka se pripelje le do tega spomenika, ki je edinstven v zasnovi,
postavitvi in sporočilu zanamcem.
Po Kozari vodi več pohodniških poti na njene vrhove in stene.
Midva sva želela prehoditi en del Kozare, zato sva se odločila za krožno pot, pri kateri
sva se povzpela na nekaj vrhov. Prehodila sva okoli 12 km ter okoli 800 višinskih metrov.
Izhodišče sva imela pri koči Kotlovača.
Od koče vodi strma gozdna pot do Bijelega kamna (667 m).
Z vrha je lep pogled po dolini na ribnik Saničani pri mestu Kozarac.
Vrh Bijelega kamna so zgodaj zjutraj še pred nama osvojile divje koze.
Verjetno so bile iz malega tropa, ki stanuje spodaj v Kozji spilji, ki sva jo videla kasneje.
Po gladki steni je na Bijeli kamen speljana tudi previsna ferata.
Nekje na najini poti sva opazila pojav, ko je drevesna goba tako hitro zrastla,
da je zaobjela enoletno koprivo. To je bilo za naju nekaj novega.
Ob robu pečine Bijelega kamna je rezek vonj nedvoumno opozarjal na domovanje divjih koz,
veliko votlino in nekaj manjših.
Drugi najin vrh je bil Zečiji kamen, kamor vodi še težja in še bolj previsna ferata ( 60 m), od prejšnje.
Vmes je slap Zovik, ki v času najinega obiska ni bil posebno vodnat.
Na Zečijem kamnu pa je domiselno izrezljano srce z mizico.
Krožno pot sva nadaljevala preko Glavuše (793 m) in se po šestih urah vrnila nazaj na izhodišče do koče Kotlovača.
Tudi to sva dobro opravila in zato bova jutri sveža in spočita z veseljem nadaljevala načrtovano pot.
Pot nadaljujeva proti Banja Luki.
Banja Luka z okolico je znana po toplih vrelcih in te sva tudi našla
ob reki Vrbas v kraju Srpske toplice. Te tople vrelce so poznali že stari Rimljani
in v njih zdravili revmo ter kožne bolezni.
V poletnem času so bazenčki verjetno bolj obiskani, sedaj pa sva si kopel delila z nekaj domačini.
Voda je bila odlična, ne prevroča ampak ravno prav.
V oktobru so dnevi že kratki in potrebno je bilo še pred mrakom poiskati
dober prostor za prenočevanje.
_______________
Objave
