nedelja, 04. januar 2015

Snežnik

Izhodišče:  dom na Sviščakih
Razmere:  zasnežena pot in precej vetrovno
S Sviščakov vodi steza skozi značilen kraški bukov gozd.
Ko se steza dvigne nad prve griče, si  lahko ogledaš tokrat v belo oddet Snežnik. Ni čudno, da ima tako ime. Domačini ga naglašujejo s poudarkom "z dolgim e" v imenu.
Tokrat so bila posamezna drevesa takole belo okrašena.
Ivje ter leden oklep sta bila le na nekaterih drevesih.
 Kot da bi burja izbirala katero drevesce bo okrasila.
Koča pod vrhom Snežnika je s poti dobro vidna že kako uro preden jo dosežeš.
Tokrat je bil Snežnik še posebno lep zaradi barv,  
bele smrečice na zeleni podlagi ruševja so bile prav lepo okrašene.
Ruševje pa je imelo male bele sneženo-ledene skodelice na koncu vejic.
Kot kokoni sviloprejk so sijale.
Povsod svetleča belina na temnozeleni podlagi.
Privlačen greben se razpostrira z vrha proti jugozahodu.
Pogled čez greben nudi razgibano pokrajino s ptičje perspektive - stati je bilo potrebno v razkoraku zaradi izredno močnih sunkov vetra.
Na vrhu - 1796 m.
V ozadju se vidi del kvarnerskega zaliva z Istro in Cresom. Tudi Učka ima belo sneženo kapo.
Na vrh je vodila ledeno gladka, iskreča in svetleča pot.
Le nekaj metrov pod vrhom se nahaja zavetišče Draga Karolina na Velikem Snežniku.
Koča je bila odprta, topla in prijazna.
Pogled proti Notranjski je razkrival, da je sončen dan tudi tam.
Še en pogled bele lepote na zeleni podlagi. Lepa paša za oči.
Pot nazaj je bila občasno spolzka vse do bogatega kraškega gozda pred Sviščaki.
Danes Snežnik res ni imel obilice snega, je bil pa zato poseben zaradi zasneženih in poledenelih dreves. Nekateri borovci pa so ostali zeleni 
in tako je nastala enkratna panorama belega in zelenega.
Verjetno bova Snežnik še večkrat obiskala, saj je enkraten s svojim razgledom
 in je tudi v zimskih razmerah varno dostopen.