Prikaz objav z oznako peloponez. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako peloponez. Pokaži vse objave

sreda, 2. november 2022

Grčija 2022, Korintski prekop

Korintski prekop, 31.10.2022

Naslednji višek zadnjega oktoberskega dneva je bil prehod korintskega prekopa. 
Ko ga zagledaš v živo, deluje izredno impresivno. 
Na spodnji sliki je iztek prekopa v Saronski zaliv v Egejskem morju. Tukaj ni tako impresiven.

Prekop so gradili med letoma 1881 do 1893. Dolg je  6,4 km, povprečna globina je 8 m.
Povezuje Jonsko in Egejsko morje. V takratnem času je bil to izreden podvig gradbeništva. 
Sčasoma pa je postal preozek za velike sodobne ladje.

Zanimiv je tudi podatek da je leta 2019 plul skozi prekop hrvaški kapitan z največjo ladjo do sedaj. Široka je 22,5 m dolga 195 m in prejme 900 potnikov na krov. 
Na najožjem delu je bilo le meter do sten prekopa. 
To je bil velik promocijski dogodek za pogumnega kapitana in njegovo ladijsko družbo.
Tudi midva sva upala, da bova lahko gledala kakšno ladjo,
 ki pluje skozi, pa se to žal ni zgodilo. Pa drugič, mogoče.
Pot sva nadaljevala mimo Aten, proti trajektni luki Rafina.

nedelja, 30. oktober 2022

Grčija 2022, Peloponez, Argolid

 Argolid, udornina Didyma 29.10. 2022

Prispela sva do zadnjega prsta Peloponeza, do palca, imenovan je polotok Argolid.
 Vtisov je bilo veliko,  ko sva se vozila, so mimo naju drseli nasadi pomaranč in na tisoče oljčnih dreves. Toliko jih je tu na Peloponezu, da se resno vprašujeva, kdo bo vse to lahko obral. 

Pri prečenju Argolida sva se najprej ustavila pri udorninah pri vasi Didyma.
Zelo so posebne, povsem okrogle z navpičnimi stenami. Jih je menda več, midva sva obiskala le dve. So precej velike, kakšnih 50 m v premeru.

Prva leži povsem v ravnini, vhod vanjo je skozi podzemni rov, ki ga zapirajo vrata. 
Ko prideš po rovu navzdol zagledaš cerkvico vklesano v skalo.

Stene udora so iz breče, ob njih vodi pot po kateri lahko obhodiš vso do izhodišča. 
Vmes odkriješ še eno podobno cerkvico.
Viri pravijo, da so se tu skrivali okoliški prebivalci pri vdorih Otomanov v XVI. stoletju.

Notrajnost cerkvic je lepo urejena in očitno je da še danes služi svojemu namenu.



Nastanek teh udorov je še vedno neznanka. Obstaja več možnih teorij nastanka. 
Gotovo pa so posledica burnega geološkega dogajanja v daljni preteklosti,
 ko verjetno še ni bilo na zemlji ljudi.

Druga udornina, ki sva jo obiskala, je za razliko od prve nastala v kompaktni apnenčasti osnovi. 
V   notrajnosti pa ne skriva ničesar takega, kar bi pritegnilo najino pozornost.
Zapustila sva ta čudesa in se zopet med nasadi oljk odpeljala povsem do juga Argolida.
Pihal je močan veter, ki je razbistril ozračje in precej razburkal morje. 
Spodaj je pogled na otok Poros.

Argolid, vulkanski polotok Methana, 30.10.2022

Naju pa je predvsem zanimal vulkanski polotok Methana. 

Z Argolidom je povezan z ozko, tokrat naravno kopnino. 
Takoj sva zavila na zahodno stran polotoka, kjer je ob morju nekaj lepih prostorov za prenočevanje. Midva pa sva se odpravila v gorat osrednji del med vulkanske vršace. 
Vulkanov naj bi tu bilo 32, nobeden ni več delujoč. Škoda.


Prenočila sva ob stranski cesti in končno bila sama brez ostalih avtodomov,
 ki sva jih srečevala povsod na Peloponezu. Plan za naslednje jutro je bil, 
da se povzpneva na najvišjega izmed vrhov, ki obkrožajo krater vulkana.

V zgodnjem jutru in še vedno pretirano močnem vetru sva poiskala pot. 
Po kolovozu sva nadaljevala in...
...prav lepo prišla do končnih skladovnic orjaških skal ...
...in lepo stopila prav na vrh vulkana Methana.

V močnem vetru ni bilo enostavno stati na vrhu, bolj previdno je bilo, če si samo sedel.

 

Pogled navzdol na polotok in zadaj Peloponez.


Do tu je šlo vse skoraj gladko, če ne bi ugotovila, 
da je sosednji vrh še višji in tako ne gre,da ne bi šla še tja.

Kmalu sva ugotovila, da neke pametne poti tja ni in tako sva iskala prehode v džungli rastja in drevesc.

Seveda sva stopila na najvišji vrh Chelona (740 m,), le nasmeh je bil malo bolj grenak, 
ker sva vedela, da bo pot nazaj tudi zahtevna.

Kakorkoli že je bilo težko; bila sva tudi na najvišjem vrhu polotoka Methane. 
Spodaj je pogled na sosednji obod kraterja.

 Pokrajina je res značilno vulkanskega porekla, 
veliko kamenin je oranžno do rjave barve ter okroglih oblik.

Med skalami in džungli drevesc sva se nato prebijala nazaj do prave poti. 
Po petih urah sva prišla nazaj do avta, planirala pa sva jo opraviti v dveh.
Vsaka taka najina avantura je lepa, nepozabna, poučna in seveda neponovljiva.

Seveda nisva srečala nikogar, le videla in slišala sva enega velikega ovna,
 pa tudi sicer je Methana precej samotna v kolikor pohajaš po goratem predelu.

Z gora sva se spustila na vzhodni del Methane in občudovala poglede na samotne vasi,  morje ter otoke.

Vzhodna obala je tudi povsem obložena z vulkanskimi kameninami, 
ob obali so seveda okrogli prodniki.


Ozka cesta se je zaključila v mestecu Methana. 
Na koncu mesta je velik bazen s termalno vodo z veliko vsebnostjo žvepla. 
Hotel za eminentne goste ob njem ne obratuje od leta 2017 in tudi bazen sva našla povsem samoten. Vse naokoli pa se vonjajo žveplene pare.  
Midva sva se raje okopala v majhnem termalnem bazenčku na nasprotni strani mesta.
Jutri zapuščava Methano in nadaljujeva pot proti Epidhavrosu.


Epidauros, 31.10.2022
 
Epidaurus je bil v antični Grčiji trgovsko, versko in kulturno središče.

Leži ob Saronskem zalivu Egejskega morja. Staro mesto je pomaknjeno malo bolj v notranjost,
 nova mesta Palea in Espano Epidaurus pa sta ob zalivu.

Najbolj znano je po dobro ohranjenemu amfitearu, ki je še danes zelo akustičen. To sva tudi preverila, ko sva z najvišje stopnice teatra jasno in razumljivo slišala razgovor z odra. 
Če imava pravo informacijo, še vedno vsako leto potekajo prireditve v njem.
Dober občutek je bil, ko sva ga takole doživela.
Tudi nekateri drugi obiskovalci so preizkušali akustičnost amfiteatra.
V starih časih je mesto bilo znano po marsičem. Imeli so zelo razvit zdraviliški turizem, 
kot bi se reklo v današnjem jeziku. Na spodnji fotografiji je ostanek stavb (hostla), 
kjer so domovali tisti, ki so prišli na zdravljenje ali na okrevanje.
Da so zdravljenja bila uspešna, dokazujejo v kamnite plošče vklesane zahvale.
Mesto je imelo tudi stadion, ki je bolje ohranjen kot tisti v Olimpiji.
Poleg tega so odkrili tudi različna svetišča posvečena egipčanskim, grškim in rimskim bogovom. 
Na obrobju mesta pa so tudi ostanki starokrščanske bazilike. 
Religije so očitno tudi takrat predstavljale pomembno gospodarsko panogo.
Mesto je imelo urejena kopališča tako za elito kot tudi za ostale.
V kompleksu je še muzej z bolj ali manj ohranjenimi kipi. 
Edini kip ki je v celoti ohranjen je kip zdravnika. 
Izgleda da so si zdravniki že takrat prilastili status nedotakljivih, kar velja še danes.

 
 Kljub vsemu pa dobro ohranjen amfiteater pusti najboljši vtis med vsemi tukajšnjimi artefakti.


Popoldan sva se odpravila proti Korintu.




petek, 28. oktober 2022

Grčija 2022, Peloponez, vzhodni prst

Monemvasia, 26.10.2022


 Od srednjega prsta Peloponeza sva se zapeljala blizu mesta  Gythia z namenom, 
da tam nekje tudi prenočiva.
 Tu je nekaj simpatičnih  zalivov in možnosti prenočevanja.
 Na enem od takih mest sva spet opazila več avtodomov drug ob drugem, kot v campu. 

 

Pri mestu Gythio je velik zaliv z ostanki nasedle ladje ob plaži. 
Tudi tu je priljubljeno počivališče avtodomov. 
Midva peljeva naprej iskat zasebno namestitev.
 
 
Sicer pa ne fotografirava le sončnih zahodov ampak tudi vzhode.
 En tak je bil na najinem prenočišču, kjer sva uživala sama.

Od mesta Gythie, pa do tretjega prsta Peloponeza, ves čas gledava velike nasade pomaranč.
 Ko ob cesti opaziva kmečko stojnico, sva jih tudi midva kupila večjo količino po 0.70 € / kg. 
Sveže nabrane, zelo sočne in nešpricane. Res izredno okusne.

Najin današnji cilj je sicer turistično znano mesto Monemvasia, 
ki leži na majhnem skalnatem otoku s pestro zgodovino. 
Kasneje so otok povezali z nasipom in cesto na njem. (  na sliki zgoraj ).
 Edino to si bova ogledala na tretjem prstu, poleg plaž in kopanja seveda.

Mesto je bilo ob svojem nastanku v  VI. stoletju torej še otok, 
zgradili pa so ga na zunanji strani otoka, da ni bilo vidno z obale. 
Zgradili so tudi stopnice ob skalah v zgornji del, kjer leži zgornje mesto.
Otok so si kasneje izmenično lastili Benečani in Otomani, tako je bilo v teh stoletjih zgrajenih nekaj cerkva, kapelic in đamij, tudi đamija Hagia Sophia v zgornjem mestu, ki je kopija tiste v Istanbulu. 
Ta je bila večkrat prezidana glede na lastništvo, je pa edina še ohranjena.

Skratka mesto so si nekajkrat osvojili eni in drugi. Šele v XIX. stoletju so mesto dobili Grki.

Danes je spodnje mesto zelo lepo obnovljeno, nekateri prebivalci še avtohtono živijo tukaj, je dosti simpatičnih hotelov z par sobicami, nekaj apartmajev, veliko restavracij in trgovin s spominki. poljedelstva in živinoreje tukaj ni več, zato sumiva, da živijo od turizma. 
Je pa zelo pohvalno, ker je vse obnovljeno v tradicionalnem stilu mesta.


Na spodnji sliki je obnovljena Hagia Sofia, ki je sicer edina obnovljena v zgornjem mestu.

Ostale zgradbe v zgornjem mestu so ruševine kot je razvidno s spodnje fotografije.

Kljub vročemu dnevu sva se sprehodila do konca zgornjega mesta 
in si ogledala celinski del mesta še od zgoraj.

Ruševine zgornjega mesta kažejo, da je bilo nekoč tudi tukaj zelo živahno.



Pa še pogled čez vso področje gornjega mesta.

Edina avtentično stara stavba je mavzolej, ki je še ostal solidno ohranjen.
Občudovanja vredna je kamnita struktura brezhibne kupole.

Pogled navzdol na spodnje mesto nama je dolgo zadržal pozornost.

Tukaj sta vidni obe mesti ter stopnice levo spodaj, ki ju povezujejo.

Ozke uličice v spodnjem mestu so samo za pešce in samokolnice.

Ogled mesta Monemvasia je brezplačen, parkiranje tudi, kot povsod do sedaj v Grčiji.
 Pred mestom je veliko možnosti za prenočevanje z avtodomi.


V času najinega obiska ni bilo velike gneče. 
Za obisk Monemvasie pa se splača vzeti dovolj časa, midva sva si ga ogledovala ves vroči del dneva. Bilo je res enkratno.

 Leonidio, 27.10.2022


Za danes je bila planirana daljša pot pa sva zopet vstala zgodaj in gledala sončni vzhod. 
Izkazalo se je, da sva se ustavila prej in nisva prevozila toliko, kot sva za danes načrtovala.
Pot sva nadaljevala po goratem delu tretjega prsta Peloponeza in sicer proti severu. 
Vozila sva se na okoli 1000 m nadmorske višine in pokrajina in rastje je drugačno kot nižje ob morju.
Letos sva zamudila domače zlate jesenske macesne, 
zato pa sva tukaj uživala ob pogledu na škrlaten ruj in neko drugo grmovje, 
ki je bilo enako obarvano.
 Z gorskega sveta sva se spustila do morja na vzhodni strani tega prsta.

In zagledala masivno pobočje nad mestom Leonidio.

Krasno obarvano ostenje nad mestom naju je prevzelo, zato sva odšla takoj v akcijo, 
da si to ogledava od blizu.
Tu je seveda veliko plezališče in mesto je tudi polno plezalcev, 
saj bo tukaj od 3. do 6. novembra velik plezalski festival, kot sva prebrala na velikem plakatu.

Tudi midva sva se povzpela do mogočnih sten.
Izbrala sva sektor Mars, ker imava s tem sektorjem dobre izkušnje že s Paga.

Nekaj časa sva opazovala spretne plezalce v veliki rdeči steni.

In tako sva obstala v Leonidiosu ob veliki mestni plaži. Jutri si bova ogledala še kakšen drugi sklop simpatičnega plezališča in se povzpela do najvišjega vrha.

Res sva se zjutraj povzpela še na ogled sektorja Vaskino. Nekaj poti sva opravila po cesti,
 večinoma pa sva sekala ovinke strmo navzgor in kmalu prišla nad rdečkaste stene.

Z vrha je lep razgled na dolino Leonidia in na stene pod nama.
 Nad stenami pa je prostrana planota z nekaj hišami, oljkami in bodičasto makijo.
Tale podvig je trajal kakšne štiri ure gor in dol nazaj do centra mesta, kjer sva parkirala.

Plezališče Leonidio je zelo prostrano. V zelo rodovitni dolini pod stenami pa rastejo pomaranče, mandarine, limone, jajčevci, paradižnik ... celo solata. Vsega je tukaj v izobilju.
Kamorkoli pogledaš so sadna drevesa,
 celo kot drevoredi ob cestah so drevesa pomaranč ali mandarin.

 Mesto je res nekaj enkratnega. Tudi prebivalci so prijazni in sproščeni.
Od Leonidia se opoldne posloviva in poiščeva samotno plažo, kjer se osveživa. 
Peljeva se po srednjem prstu Peloponeza dalje in občudujeva oljke. 
Vsepovsod so same oljke. Mnoge so zelo stare a mladostno rodovitne.
 
Mesto Nafplio, 28.10.2022
 
Nafplio je pristaniško mesto na severu Aroglidskea zaliva . 
Da je poselitev tukaj že od nekdaj, sva izvedela tukaj. 
Prvo staro mesto je bilo zgrajeno v  IV. stol.pred.našim štetjem. 
Mesto je vredno postanka zato sva postala tudi midva.
Takoj naju preseneti ogromno parkirišče pred mestom, ki je bilo je polno avtov 
in skoraj bi se obrnila in odpeljala dalje. Nisva željna take gužve.
Odločila sva se da vseeno greva na ogled. 
Slučajno sva izbrala pot na manjšo trdnjavo nad starim mestnim jedrom kar med kaktusi.
Tako sva bila edina na tej poti, kljub množicam obiskovalcev, ki jih je bilo povsod zadosti.


Od tod sva gledala drugo, veliko trdnjavo še višje nad mestom, kamor nisva šla. 
Trdnjav je v Grčiji namreč obilo in veliko sva se jih že ogledala. 
Raje sva se vrnila v staro mestno jedro in opazovala poleg zanimive arhitekture 
še pisano množico obiskovalcev.

Tudi to mesto ima pestro zgodovino. Od njegovega nastanka v IV. stol. pred n..št., so si ga lastili Benečani, Otomani vsak po nekajkrat, celo Franki in v XIX. stoletju je pripadlo zopet Grkom.
Iz samega mesta nimava slik, ker je bila velika gužva na ulicah. 
Kot v Portorožu v največji sezoni. 
Zato sva kmalu zapustila mestni živžav in šla poiskat prenočišče. 
Kmalu sva se namestila v miren kotiček ob plaži in ribiških pomolčkih  velikega zaliva Karathon baya.