Prikaz objav z oznako Dolomiti. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Dolomiti. Pokaži vse objave

sreda, 19. december 2012

Pizz Boe

Najino najljubše smučišče na področju Selle Ronde pa sta smučišči s Pizz Boe in Valluna. Skupaj sta povezani v strmo progo na začetku, dolgo nekaj km in na koncu v raven iztek. Predvsem pa je to precej dolga proga, ki ni oblegana od smučarjev,  se pa da gladko presmučati v nekaj hitrih minutah.
Tudi tukaj je bilo kaj videti, ni potrebno samo drveti po smučišču. 
V tem jasnem dnevu so bili razgledi zopet prekrasni.
Do Pizz Boe pa je za naju sicer dolga pot od hotela v Canaceju, toda z zelo prijetno smuko.
Dan pa je bil tak kot narisan z barvicami. Modro nebo in rumeno sonce ter belina na pobočju gora. Dober fotograf lahko res zajame na posnetek delček te lepote v gorah.
Na koncu pa še standardna statistika najinega smučanja, ki je razvidna z uradne spletne strani žičničarjev:

http://utilizzo.dolomitisuperski.com/

Nr. lifts:
103
Height difference:
44.852
Estimated slope km:
227
Different lift:
47
Repetitiveness:
2,19

ponedeljek, 17. december 2012

Santa Christina Gherdeina

V okolici St. Christine ležijo osončena smučišča na nekaj več kot 2000 m nadmorske višine.
Vsa so široka, uglajeno poravnana in ravna kakor miza, vsaj zdi se tako,
ko tja prismučaš s strme Marmolade.
Velike ali majhne koče, vse v lesu, res prijetno, italijansko doponjujejo ambient.
Smučišča v Dolomitih že dokaj dobro poznava in jih imava tudi že označena kot najljubša,
najbolj pestra, najdaljša ali smučarsko najboljša.
Temu smučišču tu jaz pravim Kristina za crkljanje. Široko, brez grbin, osončeno in ko prideš z Marmolade,  je tu raj za smučarski počitek. To pomeni, da lahko drviš po strmini navzdol brez posebnega napora.
Vmes pa so seveda najina priljubljena mesta z okusnim kapučinom, ki jih tudi na kaže izpustiti, če sonce prijetno greje in je osebje prijazno in ustrežljivo.

Dnevi so bili prijetno sončni, z novim snegom in dovolj topli, tako da sva bila vedno v dilemi ali izkoristiti čas za smuko ali pa za prijetno martinčkanje ob kočah.

nedelja, 16. december 2012

Marmolada

Na grebenu Marmolade je več vrhov, najvišji je 3343 m. Mi smo smučali s Punte Rocce 3309 m.
Novozapadli sneg je ponovno pobelil vrhove Dolomitov. Vidljivost krasna, vetra nič - torej je logična izbira, da bova danes smučala s pobočja Marmolade.
Razgledi s te višine so po pričakovanju bili seveda prekrasni.
Svežina in belina novozapadlega snega, modrina neba ter rumeno sonce, kaj bi želeli še več.
Na terasi Punte Rocca - 3309 m - je razgleda na vse strani enostavno preveč, da bi se lahko poglobil v detajle ostrorobih vrhov, vršičkov, grebenov in globač.
Od našega hotela v Campitellu pa do vznožja Marmolade potrebujeva nekaj manj kot dve uri hoje, smučanja in prevažanja z gondolami in sedežnicami.
Vsa smučišča so zgodaj zjutraj že "polikana" kljub novo zapadlemu snegu.
Ni grbin, ni kupov snega...
...razen na smučišču z vrha Marmolade, kamor ratraki ne potujejo.
Tu je smučišče neurejeno in hitro nastanejo kupi snega. Ravno zaradi tega mi je to smučišče najljubše, najvišje, najdaljše, najbolj naravno.
V tem nedeljskem dnevu sva z Marmolade smučala trikrat zapored in dan je postajal počasi dopolnjen in utrujen in midva sva začela misliti na smučarsko popotovanje domov.
 Novozapadlega snega je bilo ravno prav tudi za vijuganje po položnih pobočjih izven smučišč.

sobota, 15. december 2012

Canazei

Vožnja do italijanskih Dolomitov je bila letos v začetku deževna, nato pa vedno bolj snežena. Zimska pravljica se je res zelo vzpodbudno začela! Takoj v prvem dnevu najinega bivanja globoko v eni od prekrasnih alpskih dolin so nam namreč oblaki nasuli obilo novega snega.
Ker nama ni bilo potrebno v takih razmerah smučat, sva se odpravila peš iz Campitella v bližnji Canazei....
Ob obilnem sneženju sva se v mestu med drugim zabavala z izbiro najlepšega hotela.
 Veliko jih je in prav vsak je drugačen in vsi so simpatično okičeni, kot neveste daljnega Orienta.

Tale nama je bil še posebno všeč.
Tudi ta ni slab.
Mogoče bi koga zadovoljil ta lepotec, a naju ni posebej fasciniral.
Fasada vile Wolfganga Amadeusa Mozarta je imela očitno zelo dobrega malarja. Le kaj nudi posebnega?
Tale pa se je skrival za ledeno silhueto. Tudi lep.
Počasi, vendar zelo zanesljivo pa se je spuščal večer in midva sva se utrujena od dolgega potovalnega dne, ki sva ga pričela že ob polnoči, vrnila 'domov' ...  v najlepši hotel, ki je v naslednjih dnevih popolnoma zadovoljil vse najine potrebe bivanja.