V NP Tara lahko vstopiš s severne strani iz Bajine Bašte ali z južne strani od Mokre gore.
Midva sva se zapeljala v park s severa. Pred tem sva si ogledala še akumulacijsko jezero Peručac.
Jezero je nastalo z zajezitvijo reke Drine. Na njem so številne plavajoče vikend hišice.
V tem času ni turističnega vrveža, pa sva se lahko mirno sprehodila ob njem in opazovala
ustvarjalnost in domiselnost graditeljev malih hišk na plavajočih ploščadih.
Tukaj obiskovalcem ponujajo tudi vožnjo s čolni za ogled kanjona Drine.
V središču parka se nahaja akumulacijsko jezero Zaovine, ki je potopilo globoko dolino,
ki jo je v planoto zarezala reka Beli Rzav. Jez so zgradili okoli leta 1980.
Jezero ima veliko dolgih zalivov, zato ga je nemogoče od koderkoli videti v celoti razen iz zraka.
V narodnem parku, kakor tudi v celotni Srbiji, je brezplačno kampiranje ( free camping) in prenočevanje na prostem dovoljeno povsod kjer ni izrecno prepovedano.
Še prej pa sva nahranila devet enomesečnih psičkov, ki jih je nekdo odložil v zasilno hišico.
V deželah južne Evrope in Male Azije sva pogosto opazila zapuščene pasje ali mačje mladičke,
zlasti ob vodnjakih ali podobnih javnih prostorih, kjer se ljudje pogosto ustavljajo.
Zgleda da problem odvečnih živali rešujejo na tak način. Nekateri očitno tako najdejo nov dom, drugi pa izginejo na naraven način.
Midva tega še nisva navajena, zato bi najraje pobrala vseh devet prisrčnih kužkov
in jih naselila na svojem posestvu. 
NP Tara je prepreden z mnogimi ozkimi in večinoma asfaltnimi cestami, ki povezujejo raztresene naselbine po celotnem parku.
Široka cesta vodi tudi preko vsega parka od Bajine Bašte pa do Mokre Gore,
zato je park v sezoni dobro obiskan. Sva pa tudi midva srečala japonske turiste,
ki so se ustavili pred trgovinico s spominki, čeprav so tukaj dnevi že precej hladni.
Naslednje jutro sva se odpravila na enega od številnih planinskih vrhov v Parku in sicer na Janjac.
Ozka asfaltna cesta te pripelje do zadnje vasi Gornje Karaklije.
Tu sva opazovala stare hiške, delno obnovljene in stare prebivalce, ki še vztrajajo tu s svojo čredo ovac. Do te vasi elektrika še ni napeljana, je pa že blizu.
Pančičeva omorika je izredno lepa in posebna vrsta smreke ( na zgornji sliki) je v parku avtohtona in jo je mogoče ponekod najti v strnjenih sestojih.
Vrh Janjac (1473 m) je lep razglednik na meji med BIH in Srbijo.
Žal za naju tokrat ni bilo lepega razgleda, ker so se ravno ta dan preganjale megle in meglice.
ki so nama manjkali.
Zanimiv je nama bil še kanjon Beli Rzav, slikan je le od zgoraj.
Tudi tu se potrebuje kakšne dve uri hoje v eno stran. Sicer nad njim vodi tudi makadamska cesta,
ki pa ni bila v zadosti dobrem stanju, da bi jo prevozila.
ali na travniku za nekaj sosednjih družin. 
Čez TN Tara se lahko zapelješ v celoti in tako sva storila tudi midva.
Iz nacionalnega parka sva se odpeljala v mestu Mokra gora .
Sledilo je mesto Zlatibor. Mesto je kot nekakšno malo gorsko mesto in za mnoge zelo privlačno kar dokazujejo tudi množice ljudi v njem. Ima park z Velikim kolesom, majhno jezero z nočnim lightshowom ter Gold gondolo. To je dolga panoramska gondola, ki te nato zapelje daleč čez sosednje griče na najvišjega med njimi. Vsa ta pestra turistična ponudba naju ni pritegnila, sva pa ugotovila, da zelo uspešno prodajajo meglo, saj so v osmih mesecih imeli kar milijon nočitev v mestu (to sva prebrala).
Zato sva se že pred večerom odpravila na počitek ob mirno rečico za mestom.
Jutri se bova pomaknila še malo bolj na jug.
_____________
Objave
