Valovi za krmo nas dohitevajo, dvigajo in nežno polagajo nazaj v naročje morja. To so tisti veliki, prijazni valovi, na katerih je prijetno jezditi. Vseeno pa se občasno zgodi, da pride tudi kakšen odsekan, poreden val, ki nas nepričakovano malo osveži. Tako tudi ugotavljamo, da je morje občutno bolj toplo, kot je bilo v Splitu.
Prišel je torej čas, da na krov povlečemo kakšno ribo za priboljšek v ladijski ponudbi. Ne želimo si tistih velikih sto in več kilskih tun, nad katerimi so navdušeni Japonci in jih od nas odkupujejo za mastne denarce; ne, želeli bi le majhno ribico, kakšnih pet kil, nič več. Vlado je privezal panulo in 'big game fishing' je bil odprt do večera. Da bi lažje dočakal ribo in nas z lastnim zgledom vzpodbudil k delu, je začel polirati ograjo na jadrnici. Na (njegovo) žalost mu ni uspelo; ni v nas vcepil delovne vneme, pa tudi ribe ni bilo...
Občasno smo videli kakšno ladjo; večina je bila tovornih in naši kurzi so bili skoraj vedno tako daleč narazen, da se nismo ogrožali, pa tudi pozdraviti se nismo mogli. Drugače pa okrog in okrog samo morje - nikjer nobenega kopnega. Mogoče za koga dolgočasno; nam pa je pesem vetra in šum valov dovolj, da ne pogrešamo ničesar. Vse kar potrebujemo nam je dano v izobilju. Je sploh lahko še kaj lepšega?
Proti večeru smo že zapluli v italijanske teritorialne vode, zato smo izobesili poleg naše (hrvaške) še italijansko in rumeno zastavo, kot to zahtevajo mednarodni pomorski predpisi. Nekaj minut za tem nas je obiskal helikopter obalne straže, nas zabeležil, pozdravil in se vrnil na obalo.
Noč je začela spet kazati svojo moč, mi pa smo bili še daleč od namembne luke. Malo po 23. uri smo vpluli v luko in pred polnočjo smo le bili uspešno privezani na obalo ob bencinski črpalki v Brindisiju. V tej etapi smo tako prejadrali dobrih 180 milj, namesto 135 -tih, ker nam veter ni dopuščal jadranja v kurzu. Zadovoljni smo kmalu legli k počitku.
Dan tretji; bilo je zelo dobro in lepo!
Objave
