Pot: Dolina Belske Kočne na avstrijski strani, Jenkova planina, po grebenu do Bab, Savinjsko sedlo, dolina Belske Kočne.
Višinska razlika: okoli 1200 m
Čas: okoli 10 ur
Iz doline v Belski Kočni vodi delno zaraščena pot na Jenkovo planino.
Steza nekajkrat preči lepo na novo urejeno makadamsko cesto, ki vodi do tamkajšnje koče.
Glede na to, da je cesta tako lepa in nova , sva pričakovala neko lično kočico tam gor.
No, kočica je res čedna vendar je planina precej zaraščena z visoko travo in opuščena,
le bela lepa cesta se blešči na njej in kar naenkrat tudi konča.
Pogled z Jenkove planine na naše Savinjske Alpe je vredno malo dalj opazovati.
Skozi gozd z debelimi smrekami sva hodila navkreber do tam,
kjer se kar naenkrat prične pas ruševja, ki vodi do grebena.
Greben je ponekod zračen, ko hodiš gor in dol kakšno uro ...
Pogled navzdol na Jezersko tokrat ni tako jasen, da bi se prepoznale podrobnosti krajine.
Kmalu prideva do vrha Male Babe.
In gledava na vrh Velike (Koroške) Babe, ki pa je tokrat že zaseden.
Zato smo lahko fotografirali drug drugega in si kasneje zamenjali fotografije. A ni fajn?
Z vrha Velike (Koroške) Babe - 2127 m sva kmalu gledala nazaj tja,
kjer sva maloprej puščala najine stopinje. Vmes je namreč samo malo večja grapica.
Razgled je bil dovolj razkošen: Kočna (desno), Grintavec in Dolgi hrbet pa v nadaljevanju.
Tu smo imeli vsi trije kratko malico med katero nama je punca iz Opatije povedala zelo doživeto zgodbo s plezanja skozi Žrelo, kjer je pot bila zaprta.
Pogled na Matkovo kopo, Krničko goro in Mrzlo goro ( z leve) je obudil najine spomine. Lep je občutek, ko veš, da si tam že bil. Vse tri gore so namreč precej težko dostopne. Matkova Kopa in Krnička gora sta pa sploh dva dragulja Matkovega kraljestva.
Še enkrat Krnička gora ob Mrzli in novi spomini nanju.
Pot navzdol z Bab do Jezerskega sedla je pa kratka in sladka.
V ozadju so se prikazale Rinke s Križem na čelu.
Pri vračanju z Velike babe je bil nujno potreben še skok na Ledinski vrh - 2108 m.
Vendar te nuje nisva čutila oba, zato se je eden ta čas sončil. Uganeš kateri? 
Storžek ...
Na Savinjskem sedlu je sonce lepo grelo.
Pogled nazaj na obe Babi...
Utrinki gorskega cvetja ob poti.
S Savinjskega sedla vodi označena pot nazaj v dolino Belske Kočne mimo studenca, ki nama je še predobro znan s lanskega pohoda na Krničko goro. Tudi tokrat sva se ga razveselila. 
Prav tako tudi te stare lovske koče na zaraščenem malem travniku.
Dan je šel h koncu. Bil je spet eden tistih, ki dolgo ostanejo v spominu.
___________________________
Objave
