Prikaz objav z oznako hrvaški hribi. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako hrvaški hribi. Pokaži vse objave

ponedeljek, 22. april 2024

Krk po pohodniških poteh in med njimi


Po Krku sva hodila že nekajkrat tako v lepem kot tudi vetrovnem ali deževnem vremenu. 
Tudi tokrat je bila vremenska situacija pestra. 
Za obisk sva si v teh dnevih izbrala nekaj lepih in razglednih vrhov:
Obzova, Diviška in Hlam, Vela in Mala Luka
 
OBZOVA
 
je s 569 m najvišji vrh Krka. Nanj vodi nekaj označenih poti. 
Midva sva izbrala tisto mimo Straživnika...


... čez Veli vrh, Brestovico in na vrh Obzove. Do sem sva porabila kakšno uro in pol.

Že drugič sva bila tu gor v času ko je pihala zelo močna burja.
Da pa nič ne bi pihalo, pa se nama tukaj še ni pripetilo.
Kamnit teren po katerem hodiš je še vedno takšen kot pred leti, 
le potke so bolj shojene in markacij je več.
Kljub temu pa se pot občasno izgubi; vsaj nama.
Z vrha sva se vračala malo bolj po zahodni strani, da sva se vsaj  delno izognila močni burji,
 nato pa sva krenila nazaj na vzhodno stran mimo blatnih kotanj z vodo, 
ki osrečujejo žejne ovce po okoliških pašnikih.


DIVIŠKA in  HLAM
 
Naslednji dan sva se povzpela na vrhove nad Baško. 
Označena pot vodi od cerkve sv. Ivana, kjer je tudi parkirišče. 
Pogled na Baško pa na vse otoke od Raba do Cresa je od tam prav fascinanten.
Označeni sta dve poti. Od cerkve Sv. Ivana do Diviške je hoje za približno dve uri. 
Če greš še do Hlama (od koder je čudovit razgled na Goli otok, Grgur  in Rab), pa se pot podaljša še za pol ure. Ena od poti pa vodi skozi prijeten borov gozd na Mesečev plato, ki je na spodnji sliki.
Pred platojem je majhno zavetišče, ter tabla, kjer pohodnike opozarjajo na poskoke 
(zelo strupene kače) ter da naj se držijo označenih poti. 
 Izven poti očitno smejo hoditi le ovce, ki hitro zbežijo, ko se jim približaš.
Pred vrhom Diviške hodiš po pokrajini, ki je razdeljena z dobro ohranjenimi suhozidi, 
ki jih je najlepše opazovati s ptičje perspektive.
 
Z vrha Diviške ( 471 m) je lep pogled na Gorski kotar in Severni Velebit.
 
 Naju so malo strašili grozeči nevihtni oblaki, zato se nisva dolgo zadrževala na visokem.
 
V tem drugem dnevu najinih pohodov burja ni pihala, 
oblaki pa so se nabirali in zato je bil pogled navzdol na kamnito pokrajino bolj prijeten.

 
Suhozidi so različnih oblik. Opazila sva enega v obliki srca, eden je bil v obliki črke "fi". Kasneje sva izvedela, da so to imenovali tudi mrgare ali kamnite rože. Nekateri so bili res takšne oblike. 
Služili so kot staje za ovce, notranje pregrade pa so ločevale ovce različnih lastnikov.
Zelo praktično in domiselno.
Zgornja in spodnja slika sta posneti z vrha Hlama(461 m). 
Nevihtni oblaki so nama pričarali lepo kuliso za ozadje.
 Prvi je viden Goli otok, za njim je Grgur in čisto zadaj je Rab.
Zadovoljna sva opazovala, kako sta šli dve nevihti mimo naju; ena po levi in druga po desni.
Spuščala sva se po drugi strmi poti v Baško. 
Ta je bolj kamnita in strma ampak nudi lep pogled navzdol na zaliv Baške. 
Čudovit sončni zahod je napovedal lepo vreme za naslednji dan.
VELA in MALA LUKA
 
Od campa Bunculuka nad Baško vodi označena pot do Vele luke na vzhodni strani otoka.
Na pol poti do Vele luke se lahko spustiš skozi grapo Vrženica nazaj do morja v bližino campa.
 Skozi Vrženico sva že hodila pred leti, pa sva si zato tokrat izbrala pohod do Vele in Male luke.

Zopet se je naredil prekrasen dan, saj je močna burja razpihala vse oblake.
 Zgoraj je prvi pogled na Malo luko, na spodnji sliki pa je pogled z vrha otoka na Velo luko.
Po strmem kamnitem pobočju se spuščaš 300 m navzdol. Za zalivom se vidi razpenjeno morje.
V tem sončnem vremenu je bil razgled tudi zaradi burje jasen do obzorja.
V Veli luki je lep peščeni zaliv s pomolom.
Z Vele luke se zopet povzpneš navzgor ter nato navzdol do Male luke, 
mimo ostankov cerkvice in ostalih zgradb, ki so v preteklosti krasili pokrajino.
Mimogrede sva se povzpela še na Corintijo, vrh z antičnimi ostanki na polotoku Sokol.


Vračala sva se okoli polotoka nazaj mimo prelepih zalivov Gnjilova, Uvale Konjske, 
Dubne, Golobinca do uvale Vrženica.
Od enega zaliva navzgor čez hrib do drugega zaliva navzdol. Družbo so nama delale samo ovce.

Spodaj je uvala Konjska.
Vsi zalivi so bili polni burje ...
... šele v zalivu Vrženica se je burja umirila in tu sva izkoristila mirno morje za namakanje, 
kopanje in relaksacijo po dolgem pohodu.  
 
Skok v hladno morje nama vedno povrne svežino duha in telesa, topli sončni žarki pa nama dajo energijo za naprej, zato nobene take priložnosti ne izpustiva.  

_____________


petek, 9. junij 2023

Kamenjak (Rab)


Pot: rt Mišnjak, Kamenjak, mesto Rab
Čas: okoli 10 ur in okoli 18 km poti

Na vrhu Raba, na Kamenjaku še nisva bila. Omislila sva si malo daljšo pot, ker če sva že tu,
 potem se spodobi, da prehodiva celo pogorje Kamenjaka.
Kako dolga pot bo to, ob startu še nisva vedela. Kljub temu sva s seboj nesla veliko vode,
 kar se je izkazalo kot dobra odločitev.
Od trajektne luke Mišnjak se najprej sprehodiš do zaliva Mag. 

 Pokrajina naju je spominjala na puščavo..

 Pogled navzdol proti zalivu Mag se nama je zdel v tej jutranji svetlobi mističen.

V nadaljevanju vodi pot ob zalivih ter malo ali veliko gor in dol po kamenju.

Med ravnicami iščeva markacije, ki so zakrite v zelenju.

In zopet gor...
...in nato dol.

Na drugi strani velebitskega kanala gledava masiv severnega Velebita.

Po štirih urah hoje sva mislila, da sva že blizu Kamenjaka...

...pa naju je presenetila tabla, da je do Kamenjaka še za štiri ure hoje.
 No ja, ni kaj pot je treba vzeti pod noge.
Proti koncu poti je potreben še vzpon  na Srednjak (320 m) in to seveda spet od 0 m navzgor.
Na sliki zgoraj je s Srednjaka pogled nazaj, ter spodaj še pogled dalje proti Kamenjaku.

Greva dalje zopet gor in dol, pokrajina je resnično čudovita in samotna. 
 Pred vrhom Kamenjaka je še spust v kanjon in nato zopet gor. 
 Temu sva se izognila in sva se namenila kar naravnost do vrha. Mislila sva da bo to lažje in bližje, 
pa je najina "bljižnica" bila dolga za kakšno uro in pol.
Z vrha Kamenjaka (408 m) je razgled naokoli seveda prelep. 
Zgoraj je pogled na mesto Rab...

...ter severni gozdnati polotok Raba, kjer je tudi veliko pohodniških poti.

Kasneje sva ugotovila da je pot po celotnem grebenu Kamenjaka označena, Vodi od rta Mišnjak do Loparja in je dolga okoli 22 km in da na smerni tabli piše, da potrebuješ zanjo okoli 12 ur hoje. 
 Pot je prelepa vendar je primerna bolj za jesenski ali pomladni celodnevni pohod, 
v tem letnem času pa je bilo zelo vroče hoditi po razgretem kamenju.

Sedaj bi morala še nazaj po isti poti 18 km čez cel greben. 
Rajši sva izbrala pot navzdol do mesta Rab, se zapodila v prvo trgovino, si nakupila preveč pijače, 
se dobro napojila in začela misliti kako bi prišla nazaj do rta Mišnjak, kjer naju je čakal avto. 

Najbolj enostavna in cenena rešitev je bila "taxi" ter 20 eur za plačilo le tega. Na vožnji nazaj sva poslušala modrovanje voznika, da je v taki vročini ta najina pot docela neprimerna in nepotrebna.  Seveda sva se strinjala ampak bova zopet šla, ko se bo zanjo prikazala nova priložnost.

In še pogled na Kamenjak iz Loparja; od tu je pot gor dolga le tri ure.

_____________________