Pot: vas Gornja Klada, koča na Zavižanu ter nazaj
Čas: 5 ur za vzpon (zaradi zimskih razmer s snežnimi zameti), običajni čas vzpona je 4 ure
Želela sva v živo doživeti zimo na Velebitu.
Na severni strani Velebita je bilo mrzlo (ponoči minus 8 stopinj, ter veliko snega,
zato sva z južne strani pričakovala lažji pristop).
Po orkanski burji in sneženju, ki je zajelo tudi hrvaško obalno področje,
se je zdaj vreme umirilo v nekaj lepih sončnih dni.
Ob barvitem sončnem zahodu sva načrtovala turo za naslednji dan.
Vedela sva, da se sneg z zameti prične pod 1000 m višine, zato sva pričakovala naporno hojo navzgor ter iskanje poti, saj je do zdaj tudi v kopnih razmerah še nisva prehodila.
Ker je dan zdaj kratek, sva domnevala, da se bova morda vrnila nazaj šele v trdi temi.
Blizu Gornje Klade, kjer je izhodišče najine poti za Zavižan,
sva uživala v zadnjih barvah čudovitega sončnega zahoda.
Vas Gornja Klada je v spodnjem delu naseljena, v zgornjem delu vasi pa sicer urejene hiše samevajo.
In tu je najino izhodišče za Zavižan.
Pogled navzdol na osončeni Krk ter ostale otoke v tem arhipelagu,
nama je popestril jutranji start.
V začetku je pot skrbno tlakovana in to že od davne preteklosti, kot sva kasneje prebrala.
Včasih so bile te poti edine povezave med velebitskimi vasmi, zaledjem in obalo.
Pogled na severno obalo Raba, ki jo še vedno kleše velebitska burja ( slika zgoraj).
Kakšno uro hoje iz vasi sva opazila več takšnih "potičk".
V šoli so nas učili, da medvedi pozimi spijo, sedaj pa zgleda, da se velebitski ne znajo obnašati, ko se za medvede spodobi. Upala sem, da še niso preveč lačni.
Na okoli 800 m višine na planini Babrovača, je bilo snega že toliko, da sva si nadela gamaše in nadaljevala vzpon z gaženjem zametov in iskanjem najboljših prehodov med njimi.
Nekaj časa je uspevalo, potem pa je bilo snega vedno več,
pa sva gazila do kolen ter večkrat zagreznila še globje.
Občasno pa je naju je pomrznjen sneg celo držal na površju.
Najino gaženje in misli so prekinjali sumljivo sveži medvedji sledovi.
Ocenila sva, da so včerajšnji.
Odtisi so bili namreč zelo jasni in nedvoumni. Občasno so nama te sledi pomagale, saj sva hodila po njih, da se nama ni tako ugrezalo.
Če torej odštejemo medveda, sva bila midva prvopristopnika po zadnjem sneženju.
Sva pa za vsak slučaj postala glasnejša kot po navadi, da bi bil medved pravočasno opozorjen,
da misliva z najinim vzponom resno in da je zanj bolje, da si za svoj vzpon najde drugo pot.
Najine sledi so bile še dolgo na medvedovih.
Smo pač imeli isto pot. Sva se s tem kmalu sprijaznila.
Nekje sredi poti so stalni izviri vode ...
... ter informativne table o načinu in življenskih navadah ljudi na tem območju pred izgradnjo cest.
Zaradi pokritih markacij ( pa še medved je sfalil pot!), sva dvakrat pot zgrešila.
Pa sva jo pridno ponovno našla, ker se je že začela časovna stiska.
Bila je namreč že sredina svetlega dela dneva, midva pa sva bila še precej pod kočo.
Že sva se pogovarjala, da bi se obrnila nazaj proti morju.
Po treznem premisleku je spet zmagala najina vztrajnost ( ali trma; kdo bi vedel? ) in sva prišla do zadnjega vzpona pred robom planine Zavižan.
Ta je bil za spremembo poledenel in na vrhu precej strm zaradi napihanega snega.
Sledilo je še zadnje prečenje planine in končno sva se že videla na malici in počitku pri koči.
Pogled navzdol na severno jadranske otoke vedno pritegne pozornost.
Krk, zeleni Grgur ter v ospredju Goli otok.
Koča na Zavižanu je stalno odprta. Tu je meteorološka postaja in meteorologi se tu izmenjujejo.
V zadnjem tednu je bila teden dni nedostopna zaradi sneženja.
Planjave okoli koče pa so bile ponekod gole, drugod pa zametane s snegom.
Zaradi dolgega vzpona in ker naju je še čakal povratek nazaj sva preučevala možnost,
da bi prespala na koči.
Po malici sva se kljub mamljivosti nočevanja med barvitim sončnim zahodom
in čarobno jutranjo zarjo odločila za hiter sestop in z računico,
da bova vse to gledala raje ob morju.
Navzdol sva resnično hitro sestopala ...
... malo še uživala v pogledih na spreminjajoči morski pejsaž ...
... ter na kamnite skulpturah ob poti.
Ob sončnem zahodu sva še bila relativno visoko v planini.
Ob mraku nekaj čez 17 uro pa sva sestopila do avta, zadovoljna ,
da nama je uspel vzpon in sestop po načrtu.
Aplikacija je nama namerila nekaj pod 1300 višinskih metrov ter 14 km poti.
Pot: planinska pot vodi iz Korenice blizu Plitvic; midva sva se tokrat peljala po cesti višje, le zadnje štiri kilometre sva šla peš do vrha. 
Mestece leži ob reki Korani in je nekakšno predmestje Slunja, ki je tudi ob njej.
Najin današnji cilj je bil skalnat vrh Gole Plješivice. 
Na zgornji sliki je pogled na Bihač. 
Na vrhu je veliko ostankov starih vojaških zgradb, žal nama je vse to zakrila megla.
Pod Plješivico je mesto Bihač skozi katerega teče reka Una 
Tudi ta dela prelepe majhne slapove in tokrat sva si vzela čas tudi za sprehod ob reki Uni.
Marsikje ob cesti stojijo lepo obzidani studenci s pitno vodo (ćesme), 
Objave
