Bili Kuk in pot Malega Princa

Pot: magistralna cesta Gračac - Obrovac (natančneje prelaz Prezid), pot Malega Princa, Bili kuk, zavetišče Vidak ter nazaj do prelaza Prezid

Čas: okoli 5 ur hoje s postanki 

 

Lansko leto, torej v letu 2023 sva zaključila potovanje po Turčiji, se vozila po jadranski magistrali domov in v novicah na hrvaškem radiu ujela kratko objavo o poti Malega princa. Ime mi je bilo zelo všeč, glas po radiu je dejal , da je pot podobna tisti v Samarskih stenah (meni najlepša pot)

 in ime Mali princ se mi je zasidral v mojo glavo, kjer imam seznam planinskih poti pod oznako -

-' must to do it !'.

 

Informacij o tej poti ni za najti, če se ti kar med vračanjem nazaj iz bosanskih hribov utrne ideja, da pa je to mogoče storiti "sedaj in danes".  

 

Sedaj pa sledi opis poti, ki jo priporočam obiskovalcem gora.  Z magistralne ceste Gračac - Obrovac pred prelazom Prezid zaviješ ostro levo na ozko makadamsko cesto. Cesta je slaba, žal nama je bilo, da avta nisva pustila spodaj. Po dveh kilometrih, ko ne moreš avta obrniti nazaj, čeprav bi želel, se je nenadoma prikazal lep parkirni prostor. Če avto pustiš spodaj si pač podaljšaš pot za slabe pol ure, kar je boljše kot slaba cesta. Za parkirnim prostorom so smerne table, ki povedo bolj malo, midva sva se poslužila najine aplikacije. Steza zavije v gozd in tudi celotna pot vodi precej po gozdu, tako da si zavarovan pred žgočim soncem. Vmes in povsod po tej poti te namesto opozorilnih tabel pričakajo skulpture iz živalskega sveta tega področja; prvi je bil medo z gornje slike.

Po kakšni uri hoje po gozdu gor in dol, se prikaže prva puščica navzgor. 

Iz najinih izkušenj veva, da ko zagledaš to, veš da bo šlo sedaj zares.

Povsod na poti so table z napisi, ki te vračajo v svet pravljic iz otroštva.

Večkrat hodiva skozi kamnita vrata. 

To pa so mala vrata.

Prebijava se med ožinami dalje.

Pot je dobro zavarovana.

Plezanje nama ni predstavljalo večjih težav.

Nekje vmes je ponujena možnost za ogled Zdenkove jame.

Obema je bilo jasno, da te ponudbe ne bova pustila za 'kdaj drugič'.

 

 Jama nima strehe, pač pa je to udorina globoka dobrih petnajst metrov, 

iz katerega dna vodijo vhodi v nekaj malih jamic brez kraških tvorb.

 

Je pa vse vredno ogleda, dve dolgi lestvi, po katerih dosežeš rob poševnega dna, sta trdno privezani.

Pogled navzgor odkrije še naravni most,

ki bi ga lahko tudi spregledala.Ko sva pregledala vso notranjost obsežne udorine,

 sva se napotila naprej v pričakovanju novih presenečenj.

 

Zlezla sva tudi čez Kičmo, ki naju je spomnila na greben z malega na velik Triglav.

 

 

Potem pa še Bili kuk, ki se je tudi znašel med ponudenemi opcijami. Tja gor je plezanje bolj težavno ampak še vedno ne tako težko kot v Samarskih stenah. Pokrajina pa je podobna.

 

To plezarijo se da varno opravit tudi brez varoval, vendar je občutek boljši, ko vidiš zajle in kline in dobre naravne oprimke v kompaktni skali..

Bili kuk (1171 m).

Na vrhu je ravno prav prostora za dva in njuno zasluženo malico.

 

Pogled naokrog nama nudi zanimiv kraški svet s škrapljami, vrtačami in žlebiči, kot ga poznava.

 

Sedaj pa navzdol iz Bilega kuka, takole zgleda pot z vrha:

 

 

Ni pa še konec poti Malega princa.

Na koncu krožne poti so Nebeška vrata. Nobeden od naju se še ne upa postaviti pred njih.

Sledila je še pot do zavetišča Vidik.

Tu sva srečala italijanskega mladeniča, ki je letos drugega avgusta pričel hoditi po poti Via Dinarica.

Do konca poti v Albaniji  načrtuje še kakšen mesec in pol hoje. 

Neprestano nama takšni vztrajneži prihajajo na pot, kot da naju želijo vzpodbuditi k akciji.

 

Vse kar je lepega pogosto prehitro mine. Tudi tokrat sva imela ta občutek. 

Pot je lepa, atraktivna, "telovadna", ni težka. Mogoče jo še kdaj ponoviva in dodava še kakšen vrh zraven, da bo poti naneslo za cel dan, kot se nama spodobi. 

Tokrat nama je aplikacija namerila  450 višinskih metrov ter 7 km po dolžini. 

Pot je po mojem dolga kakšnih 10 km in tudi višinskih metrov je več. 

Kot že veva,  aplikacija nama v takšnem labirintu gor in dol ter sem in tja ne more natančno slediti.

Tudi stric google je s sledenjem tokrat obupal ...

Tako sva zaključila zopet en lep hribovski potep po Bosni in Hrvaški. 

Še dan ali dva 'hvatanja braun boje na moru' potem pa res domov.

 

Sinjal - Dinara

Pot: vas Glavaš, pot mimo Jančije glavice, Dinara, pot mimo Ošljaka, Glavaš

 

Najvišji vrh Hrvatske leži na velikem masivu imenovanem Dinara, ki je dolg okoli 20 km in širok 10 km. Je drugi največji del Dinarskega gorstva, takoj za Velebitom. Dinarsko gorstvo je tako dobilo ime po tem masivu Dinara, katerega najvišji vrh Sinjal je tudi najvišji vrh Hrvatske.

 

Na Dinaro vodi več poti, vse so približno enako dolge. 

Midva sva izbrala pot iz vasi Glavaš, do koder vodi lepa toda ozka asfaltirana cesta. 

Nad vasjo so ostanki trdnjave iz XV. stoletja, ki je bila zgrajena zaradi pogostih otomanskih obleganj v tistem času. V okolici Kninskega polja je najti ostanke enajstih takšnih postojank.

 

Vse so bile zgrajene od XV. do XVII.  stoletja zaradi zaščite pred vdori Otomanov.

Pot vodi dalje mimo planine kjer je zavetišče Martina Košare. 

Zavetišče je na žalost zelo zanemarjeno. 

Na planini se je paslo nekaj konjev, kljub velikim površinam pogorišča.

Pogled navzdol na planino.

Pot se neprestano vzpenja, ponekod bolj, ponekod manj.

 Zaradi zgodnje jutranje ure sonce še ni pripekalo.

Za Jančijo glavico je bila pot manj označena , na takšnih podih je bila potrebna pazljivost.

Prispela sva na zadnji del poti pod vrhom.

Vrh Dinara ali Sinjal( 1831 m). Stolp na vrhu nudi lepo zavetje pred burjo, 

ki je tudi nama zelo kuštrala lase.

Vidljivost sva imela slabo. V dobrih razmerah pa se baje vidi od morja do planin v Bosni, 

vsaj tako sva prebrala. Pot navzdol sva nadaljevala po obronkih planine. V dolini je mesto Kijevo.

Pot po planini.

Zavetišče Drago Grubač je prijetno urejeno.

Sem pride pot od ferate Dinaridi, ki je pa trenutno v delu, vsaj pisalo je tako na obvestilni tabli.

Vrh pred začetkom ali koncem ferate.

Pogled navzdol na zavetišče. Iz pogorišča se vidi, da so kočo komaj obvarovali pred ognjem

Pogorišče je bilo še sveže, po celotnem tem predelu Dinare sva opazovala velika pogorišča.

Še vedno je "dišalo" po ognju.

Pot je vodila strmo navzdol in v sončni pripeki sva se kar oddahnila, ko sva prispela na položnejši teren.

Vmes sva se šla še ohladit v veliko jamo.

Na tej poti sva prehodila 1290 višinskih metrov ter skoraj 17 km poti. Za pot navzgor sva porabila 10 minut manj kot 4 ure, za navzdol pa tri.   

Guslice in Snježnik

  Pot: koča Platak, Guslice, Snježnik, koča Platak

Čas: 4 - 5 ur s postanki

 

Za drugi dan v severnem Gorskem Kotarju sva izbrala krožno pot čez planino Guslice 

na drugi najvišji vrh Snježnik v NP Risnjak.

 

Markirana steza se je povzpela skozi gozd ter nato preko travnikov do vrha planine Guslice.

Na vrhu planine je stoji stolp z radarjem, kamerami in antenami ter popolnoma nova koča. 

To pa je nekaj posebnega sva si mislila. In je res bilo. 

Popolnoma nova koča je last hrvatske policije, ki ima tukaj center za nadzor plovbe po Jadranu; 

vsaj piše tako na njenih vratih.

 Razgled s Guslice (1490 m) seže daleč, preko hrvaških planin do našega Snežnika in misliva, 

da sva videla tudi Nanos, čeprav vidljivost danes ni bila najboljša...

...ter na drugo stran na Risnjak, kjer sva bila včeraj in Snježnik kamor sva namenjena....

 

...in tudi na Kvarnerski zaliv na Opatijo in Učko. Res lepi pogledi so to.

 

 

Midva pa greva dalje po cvetočih travnikih materine dušice ter ranjaka in vmes opaziva tudi tole okroglo vrtačo, ki nama je zgledala kot krater po eksploziji večje bombe.

 

Pot ne poteka samo po cvetočih travnikih ampak tudi med visokimi koprivami, 

tako sva tudi morebiten začetek revmatizma prestavila naprej v nepoznano bodočnost.

 

In že sva pod Snježnikom. Ime ima po tem, ker dolgo na njem leži sneg, kljub bližini morja.

 

Zanimivo pa nama je bilo, da sva opazila planike ali pa vsaj njihovo morsko različico. 

Pod Snježnikom jih je bilo res veliko.

Pod vrhom stoji atraktivna, v breg stisnjena, nekoč verjetno zelo unikatna koča, ki pa žal propada.

 

S Snježnika (1505 m),  je zopet lep pogled na otok Krk in Kvarnerski zaliv .

Z vrha se spustiva po grebenski poti nazaj na Platak.

Greben Snježnika se nadaljuje v prijeten gozd, ki sega vse do Platka. 

Presenetljivo hitro sva zopet bila na izhodišču, sicer pa sama krožna pot res ni bila dolga, 

le 10 km in okoli 600 višinskih metrov sva namerila.

Popoldne sva se prestavila do morja in se do večera aklimatizirana na nulto nadmorsko višino 

in vročino, ki se spodobi za to obdobje.  

Tudi to nama je ratalo brez pretiranega vzdihovanja po prijetni klimi, 

ki sva jo bila deležna v gorskem Kotarju.

____________