Prikaz objav z oznako hrvaški hribi. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako hrvaški hribi. Pokaži vse objave

sreda, 14. september 2022

Life of Mars; pot ter ferata


Pot: Mestece Metajna na Pagu, pot Life of Mars (leva in desna), ferata, Metajna

Bližalo se je nekajdnevno poslabšanje vremena zato sva kar pohitela. 
Sestopila sva s Sv.Vida, se zapeljala v Metajno. 
(cesta med Bošano in Novaljo je v osrednjem delu prevozna le s štirikolesnim pogonom 
pod vodstvom izkušenega šoferja, pa še to težko).
V Metajni sva peš zavila najprej desno ob plaži in nadaljevala okoli polotoka do uvale Ručica. 
Hoja je potekala gladko in sprehajalno, 
vendar je bila tista ura hoje povsem nepotrebna, če greš na ferato.
Prečkala sva zaliv Ručica in končno stopila na pravo pot. 
Pokrajina je enkratna s toplimi zalivi ter potmi med skalnatimi skulpturami.
Po kakšni uri hoje v popoldanskem soncu sva le ugledala ta pravi zaliv pod Panosom 
ter zaželjeno ferato, zaradi katere sva prišla sem. 
Brez predaha in vsa razgreta sva se takoj preizkusila na zanimivih stopih, 
le poldrugi meter nad morjem.



Seveda v kopalkah, "tevicah" in brez nepotrebne prtljage.
Zgledalo je, da bo stvar kar zabavna, pa se je za ovinkom zajla hitro znašla pol metra dlje nad morjem, 
kot so bile nameščene stope. In previsu se ni videlo konca. 
Torej je bil izziv večji od najinega pričakovanja, pa je bilo treba v nadaljevanju resno zagrabit in trmasto vztrajat ... ali odnehat in ferato napast drugič z vso potrebno opremo.
Odločila sva se še za nadaljevanje celotne poti, izpustila sva le vrh Panosa, ki bo prišel na vrsto kdaj drugič. Bila je že pozna ura, za nama pa je bila že dolga pot celotnega dneva. 
Nadaljevanje poti Life of Mars ni več tako atraktiven kot prvi del. Je pa zato bolj meditativen.
Tudi to pri nama kdaj šteje.
Neskončna pokrajina  in kamenje in misli na hladno pijačo v prijetnem taboru.
Utrujena, toda zadovoljna sva končno dosegla Metajno na nasprotni strani najinega starta. 
Zadela sva točno na prodajalno, kjer so imeli sladoled po najinem okusu. 
Neglede na okus, sva bila tokrat pripravljena na kakršen koli sladoled.
 Končni vtis: zelo lepo, presenetljivo, splača se iti jeseni ali pomladi,
 v poletni vročini pa je primerno le za mazohiste. 
Sem pa se gotovo še vrneva, morda že v pozni jeseni. 

_______________________

 


 

Svet Vid na Pagu


Opis poti: od mesta Pag do Bošane in še malo dalje z avtom, vas Sveta Marija, Svet Vid in nazaj
Od mesta Pag zaslediva odcep za Bošano in Sveto Marijo 
od koder vodi ena od označenih poti na Svet Vid, najvišji vrh otoka Paga, 
ki nama sicer še manjka od osvojenih vrhov na jadranskih otokih.
Po jutranji kavi se zaženeva v strmino, 
ker veva da tokrat pot ne bo dolga, le kakšno uro gor in malo manj navzdol po isti poti.

Melišče pa tako kot pod našo Brano in če ne bi spodaj gledal morja, bi mislil, da si kje na 2000 metrih.

Lepa slikovita pot nama kmalu postreže z razgledi.

Strmina pa je vedno bolj konkretna...
...pot vse bolj spominja na visokogorske poti.
Na drugi strani zaliva se vidi Metajna, ki naju še čaka danes po povratku do avta.
Najvišji vrh otoka Paga, Svet Vid (349 m) s porušeno cerkvico. 
Njeni ostanki kažejo, da je bila nekoč to prav lepa zgradba. 
Pogled na paške soline.
In še pogled na drugo stran paškega zaliva, na Panos, 
kamor greva še danes poiskat pot Life of Mars ter edinstveno ferato pod njim.

__________________________




ponedeljek, 12. september 2022

Sveto Brdo

 Opis poti: Seline pri Starem gradu ob Paklenici, Rovanjska, Libinjska kosa (izhodišče), Sv.Brdo čez Dušice, Vlaški grad, Sv.Ivan, Libinjska kosa

Od Selin pri Starem gradu sva se zapeljala še do Rovanjske ter nato zavila na asfaltno cesto, 
ki vodi proti Sv.Ivanu. Asfalt kmalu postane kar dobro ohranjen makadam.
 Parkirava na Libinjski kosi. Prostor je lep, raven s pogledom na Pag. 
Seveda sva uživala v barvni predstavi sončnega zahoda.

V zgodnjem jutru se odpraviva. Najin cilj je Sv.Brdo, drugi najvišji vrh Velebita.
Izbrala sva krožno pot in upala, da bova videla čim več. 
Za začetek sva izmed mnogih neoznačenih stezic ubrala napačno,
 ter se po njej v orkanski burji pomikala ter skakala po velebitskem kršu kakšno uro. 
Seveda se je to poznalo na predvidenem času za na vrh, ki naj bi bil štiri ure. 
Midva sva potrebovala pet ur za vzpon. Za vzpodbudo pa sva 'prehitela' vsaj nekaj marel ob poti.

Pričneva se vzpenjati in v burji doseževa sedlo na robu tega pogorja, 
kjer veter nima več orkanskih izpadov.

Hodiva po prostranih planjavah med vrtačami, kuclji in skritimi udorinami.
 Po štirih urah umirjene hoje prideva do zavetišča na Dušici. V daljavi pa že gledava najin vrh.

Zavetišče na Dušici je zunaj in znotraj zelo prijetno urejeno.

Veliko ognjišče ob zavetišču da vedeti, da so tukaj večeri ob ognju zelo prijetni.

Malo si oddahneva in že nadaljujeva po poti, najprej skozi gozdiček nato pa proti vrhu.

Počasi se bližava vrhu ter občudujeva pokrajino za nama.



Vrh Sv.Brdo (1751 m), drugi najvišji vrh Velebita je osvojen. 
 Na najvišjem, Vaganskem vrhu, sva bila lani. 
Tako ugotavljava, da sva že dodobra prečesala tudi južni del Velebita. 
Je pa za naju tudi tukaj še vedno ostalo dovolj neosvojenih vrhov.

V tem sončnem vremenu je razgled jasen vse od Paga, Karinskega morja...

... Vaganskega vrha 
ter naprej v daljavo, kamor vedno zanese najine poglede s vprašanjem, kdaj pa greva še tja?

Na drugo stran se vidijo tudi "majhne" Tulove grede.


Po zasluženi malici se odpraviva po drugi strani navzdol...

...mimo Vlaškega grada, ki sva ga spoznala lansko leto ter po prijetnih velebitski stepah do Sv. Ivana.

Na koncu pa nisva več iskala potke po velebitskem kršu do najinega avta, 
ampak sva izbrala kar cesto ter po njej odkorakala domov. 


V skoraj celem dnevu sva tako premagala 1200 m višinskih metrov ter prehodila17 km poti.

___________________________







torek, 21. junij 2022

Samarske Stijene, južni in zahodni del

 

Pot: 13.km ceste Jasenak - Mrkopalj, Ratkovo sklonište, Južne Samarske stijene, Zahodne Samarske stijene,  13.km ceste

Tretji dan najinega pohodništva so bile na vrsti Južne in Zahodne Samarske stijene.
 Najprej skozi gozdnati predel navzgor...

...do Dvorca, skozi prelepe prehode.

Pogled z vrha Dvorca v sotesko.

Nato je sledilo nekaj gozdnate poti, gor in dol v vrtače in mimo vrtač, skozi Dolino miru. 
Ime dolince pove, da tukaj ni gor in dol in ni ozko ter špičasto,
 ampak se noge in glava odpočijejo in umirijo. 


Ko sva se že vpraševala , kje so tiste stene, so se pričele. 
Nekaj metrov navzgor, nato navzdol,
...nato skozi ožine in zopet dol. 
Aplikacija za sledenje na mojem telefonu nama ni mogla slediti. 
Na posnetku sva kasneje videla le ravne črte med posameznimi višinskimi točkami.


Na vsakem težjem odseku po teh Stijenah,  je tudi lažji obvoz.
 Midva sva izbirala samo tiste težje variante mimo Razbijenega vrha (1285 m).
Tudi do Amfiteatra vodi težji del.
Dva odseka sta presenetljivo težka za spust, eden je celo rahlo previsen, klinov ali jeklenic ni. 
Za ta težji del nisva imela volje za slikanje ampak sva bil z mislimi izključno pri plezariji.
Na vrhu Amfiteatra še ni bilo pravega teka za malico.
Amfiteater, pogled navzdol...

Na vrhu Južnih Samarskih stijen (1298 m) sva bila že pošteno utrujena. 
Pot so nama krasili šopki planik, ki so rastli v vdolbinah pobeljenih sten.

Proti vrhu Južnih Samarskih stijen (1298 m) sva se večkrat ustavila in uživala v razgledih.

Ko sva izplezala iz Amfiteatra in se že vračala, sva najino težko pot našla takole opisano:
OPASNO a vendar COOL
Se popolnoma strinjava z opisom.
Sledilo je vračanje s sten po spodnji poti...
...z lepimi kraškimi oblikami...
...mimo ogromnega brezna. Tudi nekaj manjših sva opazila na poti.
Vračanje po spodnji poti izgleda takole gozdnato kot je na spodnji sliki 
ampak vseeno z vmesnimi  skalnimi detajli gor in dol.
Pol dneva je bilo še na razpolago zato sva se odločila še za nadaljevanje na Zahodne Samarske stijene. 
Ob poti so bila razgledišča ( vidikovci ), nato pa je sledil zopet težji obvoz in sicer na Zlatni vrh. 
Tokrat sva ga izpustila.in šla raje mimo Velikega kanjona.
 Sledila je Dolina suza, Faraonova dolina s Piramido...
... in spet nekaj Vidikovcev.
Sledile so Stjepenice, pa skozi Dolino Vila (nisva videla vil). 
Vse do najvišjega vrha Samarskih stijen (1302) ni bilo več nobenega presenečenja z opasno-cool varianto.
Zaslužen počitek in malica na vrhu zahodnih Samarskih stijen, sta potekala že v popoldanskem času. 
Tu  je tudi najvišja točka vseh teh stijen.
Sedaj pa še samo navzdol bolj kot ne,  na najino izhodišče na 13.km ceste.
 Poti so lepo označene. Tu in tam te preseneti leseni kažipot z besedo : cesta.
 Ko prehodiš te prelepe stene pogorja Velike kapele, ti postane jasno zakaj kažipot usmerja na cesto. 
V teh soteskah, vrtačah in kanjonih bi se lahko le izgubil in taval kot kak pozabljeni faraon ali vila.


Gps sled lepo pokaže ravne črte med točkami, ker sateliti niso mogli slediti 
številnim skokom gor in dol ter sem in tja. 
Spodaj so Južne Samarske stijene, obhodila sva vse. 
Zgornja pentlja pa prikazuje Zahodne Samarske stijene, kjer sva obhodila težji skalni del,  
izpustila pa lažji gozdni del. 
In bilo je zopet lepo, predvsem pa nepozabno.
Je za ponovit. Enkrat ko naju spet zanese tja pot.

___________________