Camino Krk

Za kratek skok na morje se pogosto odpeljeva na otok Krk, 

ker nama poleg sončenja in kopanja vedno nudi tudi obilje pohodnih poti.

Camino Krk je 150 km dolga pešpot. Leta 2019 so povezali obstoječe pešpoti v  krožno pot po otoku Krk.

 

Tokrat sva se odločila prehoditi del Camino Krk-a na tak način, da vsak odsek te poti nekako  poveževa v krožno pot, ki naju bo prijetno pripeljala nazaj do izhodišča. 

Z malo truda in domišljije sta nama na taki pohodniški strategiji uspeli dve lepi krožni poti. 

 

Camino Krk je precej uhojena in dobro označena steza, medtem ko so vse ostale steze po katerih sva hodila slabše ali nič označene in tudi slabo uhojene. 

Zato sva občasno tudi zašla in pot zaključila po svoje.  

 

1. DAN:  Stara Baška, Obzova, Zminja, Veliki Hlam, Vratudih, Stara Baška, dolžina poti 15,1 km, višinska razlika 650 m, čas 6 ur

 

 

Obzova, 569 m.

Pihala je zelo močna burja tako, da sva si zavetišče za malico našla v ovčji ogradi.

Na poti proti Velikemu Hlamu.

Zminja, 537 m, od koder je lep panoramski pogled preko Baške 

do ostankov snega pod vrhovi na celini.

Na poti proti Vratudihu.

Pokrajina postane razgibana.

Veliki Hlam,482 m.

 

  

2. DAN: Vrbnik, Mali Hlam, planota Diviške, Vrbnik; dolžina poti 18,5 km in 600 višinskih metrov,

čas 7 ur .

Ta pot je večinoma potekala po Camino Krk stezi z dodatkom vzpona na Mali Hlam.

Po barvitem sončnem zahodu je nastalo tudi lepo sončno jutro.

Steza na Mali Hlam je bolj slabo označena. 

Večkrat sva jo zgrešila in se prebijala med zaraščenimi pobočji zopet nazaj na stezo. 

Na spodnji sliki je Mali Hlam, 446 m.

Na poti sva hodila tudi med mnogimi naravnimi in geološkimi zanimivostmi.

Na spodnji sliki je velik konglomeratni balvan imenovan Baba.

Pogled na drugo stran doline na Obzovo, kjer sva hodila včeraj.

Po vsej planoti Diviške se razteza veliko lovišče,

 v katerem so na primernih točkah postavljene lovske preže.

Pogled na Vrbnik nad katerim sva začela in kjer sva zaključila najino pot.

 

 Na najinih stezah sva hodila skoraj sama, srečala sva le nekaj pohodnikov, 

ki so se podali na bližnje znane vrhove.

 

____________________

 

 

 

Zavižan

Pot: Oltari, vhod v nacionalni park, pot "Trag čovjeka", Zavižan,

ter nazaj po poti "Staza izvori", Oltari;

 

Razmere: večinoma kopno, nad 1300 m v zametih in severnih pobočjih strnjen sneg, 

dolžina poti navzgor okoli 9 km;  

Na izhodišču so bile planjave pomrznjene in temperatura nekaj stopinj pod ničlo.

Z višino se je otoplilo, stopala sva po poučni poti "Trag Čovjeka".

Najina pot se je nato priključila poti, ki vodi od morja navzgor (od Gornje Klade). 

Po tisti poti sva se lansko leto podala na vrh in takrat je bilo v tem času vsaj meter snega. 

Steze so bila zametene s snegom, zato sva se pogosto vzpenjala po suhozidih, da sva se izognila napornemu gaženju globokih zametov.

 

 Letos je situacija popolnoma drugačna.

Izvir dobre pitne vode na Ciganišču.

Po štirih urah hoje sva stopila na rob planote, kjer se nahaja koča in meteorološka postaja na Zavižanu. Pogled proti morju je čudovit. Morda prav zato rada prideva sem gor.

Pogled proti koči Zavižan ter spodaj proti morju: v ospredju otok Rab.

Pogled po Velebitu dalje, kjer vodi znana Premužičeva staza.

Dom na Zavižan je odprt celo leto, v njem je stalna meteorološka postaja, 

zato je možno dobiti poceni prenočišče, če si član planinske zveze.

Za pot nazaj sva izbrala "Stazo izvori".

Tudi ta je prelepa z mnogimi skalnimi skolpturami.

Medvedovih stopinj letos nisva opazila. Pot navzdol je trajala dobre tri ure. 

Steza vodi večinoma po osojnih predelih gozda, zato je bil sneg tudi popoldan še pomrznjen.

Zadovoljna z lepo preživetim dnevom sva se spustila do morja, kjer sva poiskala primeren prostor za potreben počitek in okrepčilo.

 

______________
 

Gola Plješivica

 Pot: planinska pot vodi iz Korenice blizu Plitvic; midva sva se tokrat peljala po cesti višje, le zadnje štiri kilometre sva šla peš do vrha.  

Ko sva se vozila do izhodišča za Golo Plješivico, sva se peljala tudi mimo mesteca Rastoke. 

Še nikoli se tu nisva ustavljala, tokrat pa sva to končno le storila.

Mestece leži ob reki Korani in je nekakšno predmestje Slunja, ki je tudi ob njej.

Prav zaradi te slikovite reke sva se tu ustavila za kratek sprehod.

Mestece se je razvilo iz stare vasi, kjer so bili nekoč številni mlini. 

V njej je naravno kopališče ter mnogo majhnih slapov v kaskadah, 

med katerimi so speljane simpatične sprehajalne stezice.

  Najin današnji cilj je bil skalnat vrh Gole Plješivice.  

V popoldanskih urah je pričel pihati silovit veter, zato sva se zapeljala proti vrhu kar z avtom.

 

Ko je bilo do vrha le še štiri kilometre, sva zaradi potrebe po vsakodnevni rekreaciji 

zapustila avto in preostanek poti opravila peš.  Močan jugozahodni veter nama je žal prinesel tudi oblake in naju pred vrhom popolnoma skril v gosti megli.

 Na zgornji sliki je pogled na Bihač. 

V trenutkih, ko je veter odpihnil oblake, sva ugotovila, da je Gola Plješivica (1646 m) 

res obiska vreden razglednik. 

  Meja med Hrvaško in Bosno poteka preko vrha po njenem skalnatem grebenu in zato lahko opazuješ dogajanje v dveh državah.

 Na vrhu je veliko ostankov starih vojaških zgradb, žal nama je vse to zakrila megla.

Zaradi vse hujšega vetra sva se hitro vrnila nazaj. 

Se pa oba strinjava, da bova Plješivico ob prvi priložnosti ponovno obiskala. 

 Pod Plješivico je mesto Bihač skozi katerega teče reka Una 

 Tudi ta dela prelepe majhne slapove in tokrat sva si vzela čas tudi za sprehod ob reki Uni.

 Obstaja legenda o nastanku imena Una. Ime so ji dali rimski vojaki, 

ki so se čudili njeni smaragdni lepoti in jo poimenovali Edinstvena (Una). 

In takšna je ostala do današnjega dne. 

Marsikje ob cesti stojijo lepo obzidani studenci s pitno vodo (ćesme), 

ki poskrbijo za osvežitev popotnikov in domačinov. 

Pri tem sva tudi midva našla potrebno svežino pred nadaljevanjem najine poti.

 

_______________________

 

Bjelolasica-Kula

 

 

Pot: Vrbovska poljana, vrh Kula, zavetišče Jakob Mihelčič, Vrbovska poljana 

 

Izmed višjih znanih planinskih vrhov v Gorskem Kotarju nama je manjkala le še Kula. 

Od mesta Mrkopalj sva peljala skozi Begovo razdolje do Vrbovske poljane. 

Asfaltna cesta kmalu postane lep makadam, ki pa se proti Vrbovski poljani zopet povrne v asfaltno.

 

 Pred tem sva se peljala še skozi Matič poljano, ki je pritegnila najino pozornost, 

saj so po celotni dolini postavljeni kamniti monoliti. 

So spomenik zmrznjenim partizanom, ki v snežnem viharju niso uspeli pregaziti globok sneg, 

ko so v noči od 19. do 20 februarja 1944 poskušali prečiti dolino.

 Bil je prizor, ki nama bo ostal v spominu.

Najin cilj je bila torej tokrat Kula, najvišji vrh Gorskega kotarja in planine Bjelolasica. 

'Bazni tabor' sva tokrat postavila na začetek Vrbovske poljane. 

 

Nekaj časa je potrebno hoditi po samotni gozdni cesti s katere te oznake odpeljejo levo v svetel gozd. Pot je lepo označena in sledljiva.

 Kadarkoli sva hodila po Gorskem kotarju nisva srečala žive duše. 

Tišina je tukaj neokrnjena, le ubrano ptičje petje jo občasno prekine.

 

Po uri in pol sva prispela na vrh Bjelolasice. 

Razgled sicer ni bil čisto brez oblakov toda opazila sva kar nekaj poznanih vrhov. 

Na spodnji sliki se vidi Veliki in Mali Klek, ki je sicer nižji za okoli 300 m,

 ampak od tu nisva imela takega občutka. 

Na Kuli se nahaja lepa skrinjica z žigom.

Pogled proti morju- otok Krk ter v ozadju Cres.

Kula (1534 m).

Pot sva nadaljevala še po grebenu celotne planine.

Pogled nazaj na Kulo ter na zavetišče Jakoba Mihelčiča pod njenim vrhom.

Tako kot vsa planinska zavetišča v Gorskem kotarju je tudi to zelo lepo, notranjost je prijetno urejena.

Za pot navzdol sva izbrala smer proti Samarskim stenam, 

ter kasneje zavila na cesto nazaj proti Vrbovski poljani.  

Gorski kotar  nima visokih vrhov. Obiskala sva večino njih. 

Rada zahajava sem zaradi pristne divjine in samotnih poti, ki jih je včasih težje slediti. Tukaj lahko srečaš medveda, ali vsaj opaziš njegove sledi na kakšni blatni stezi. Ne manjka srečanj z zajci, srnami ali z drugo divjadjo. Sredi noči slišiš zavijanje šakalov, ter oglašanje nočnih ptic, ki jih težko kdaj vidiš. Srečanj z medvedom tukaj še nisva imela, sva pa večkrat naletela na njegove sveže stopinje.

Najin pohod sva zaključila na Vrbovski poljani, kjer je vse pripravljeno za tek na smučeh. 

 

Na tej krožni poti se je nabralo nekaj m pod 600 višinskimi metri ter 9 km poti.

________________