Ta vratca so precej boljša, kot tista v naših samopostrežnih centrih. Tukaj namreč vstopiš noter, si nabereš sonca, zdravja, veselja, ljubezni in nove življenjske energije. In ven greš zadovoljen pri istih vratih, ne da bi prej bil na blagajni. Ali znamo to darilo dovolj ceniti?
Po dolgem času sva se zopet odpravila malo višje: Lučka Bela-Mala Ojstrica-Ojstrica-Korošica-Lučka Bela
Nad Lučko Belo so naju najprej pozdravili prebivalci teh prelepih planjav. Začudena je, kaj sploh iščeva tu, midva pa sva bila tudi zelo prijetno presenečena, da sva v tem sobotnem jutru edina od dolinskih prebivalcev, na tem koncu Korošice.
Vedno znova in znova ugotavljava kako prelepi so naši kraji in kljub temu nas v svet povleče"goljufiva kača". In takile mali naravni vrtički so prava paša za oči. V skalnjakih v dolini ob hišah se ne da videti tako lepega.
Nisva se dala motit pred deževnimi oblaki, ki so nosili svoj tovor.Bodo že počakali, danes ga na naju ne bodo izlili.
Na M. Ojstrico sva poiskala bližnjico in zato je bilo potrebno iti bolj kot ne samo navzgor.
In kako paše, ko se roka zopet oprime domače bele skale. To je tisto ta pravo.
Proti grebenu med Malo in Veliko Ojstrico.
Skozi malo okence ne grebenu proti Ojstrici lahko pogledaš v Robanov kot.
Pogled navzdol z Ojstrice na Korošico je vedno enak toda vsakič malo drugačen in seveda prelep tako, da se vedno znova in znova vračava.
Ob 11h na vrhu nisva bila več sama. In to sva izkoristila za fotografiranje.
In nato navzdol in na prijetni ravnici s pogledom na Planjavo in Škarje je bila na vrsti malica, seveda sva bila že zelo sestradana, kar nazorno dokazuje tudi tale fotografija.
In sedaj samo še navzdol občudovat prekrasne miniaturne slapke s tolmunčki in vodo, ki se izteka iz številnih izvirov. In tudi dež je naju počakal do 16-te ure, ko sva se sezula pred avtom v dolini Lučke Bele. Zopet se je odločil malo namočiti našo deželo, da se narava napoji vode.
Kljub deževni napovedi za ta dan je bila odločitev, da sva odhribolazila malo višje, prava.
Objave
