ponedeljek, 02. avgust 2010

Dubrovnik

Do Dubrovnika sva preplula točno 280 NM v enem tednu, seveda ne naravnost - v zračni liniji, kljub temu, da sva imela en dan in pol 'zastoja - počitka' na Braču. Seveda se da pot odjadrati tudi hitreje, a po izkušnjah po navadi gre počasneje. Mudilo se nama ni nikamor, res pa se nisva ustavljala na vsakem otoku, ker jih v glavnem že poznava, izkoriščala pa sva vsak ugoden veter za najino smer.




Z Luke Polače na Mljetu sva izplula v ponedeljek zjutraj skozi južni izhod, ki ga označuje tale markanten  svetilnik, Kula imenovan. V morfološko razgibanem  zalivu pa so se seveda vsak v svojem kotu skrivale tudi takele idilične barčice. Žal vetra nato ni bilo in mljetski kanal sva premotorirala.




 V turkizno  modrem  zalivu pred vasico  Suđurađ na otoku Šipanu je zadnje dneve svojega dopusta preživljala družina  ter seveda sam kapitan jadrnice Sir Francis. Seveda smo se srečanja vsi razveselili in sledil je klepet o tem, kje je zadnje čase kdo od nas jadral. Posadka Sir Francisa je preplula cel Jadran do Boke Kotorske in bili so res zadovoljni s svojim dopustom.



Midva sva nadaljevala svojo pot, kmalu prispela pod most čez Dubrovničko Rijeko in se nato privezala v Luki Gruž na zahodni strani  Dubrovnika. Ta dan sva preplula še zadnjih 30 milj.

Luka Gruž je znana po tem, da v njej pristajajo megajahte vseh mogočnežev tega sveta, pa tudi velikanske križarke, na katere strpajo nekaj tisoč morja željnih turistov. In ko se ta množica razlije po Dubrovniku, težko najdeš domačina, ki bi ga karkoli povprašal.
Dubrovnik v tem času pa je seveda poln turistov in pridnih gostincev in drugih, ki od njih živijo. Najdejo tisoč in en način, kako turistom izvabiti iz žepov evre, dolarje in funte.V tem času poteka dubrovački poletni festival in vsak dan se vrstijo koncerti, filmi, performensi...skratka, komur je pa v Dubrovniku dolg čas, se lahko upravičeno povpraša o svojem duševnem zdravju.



No, nama je vseeno gužva počasi presedla, pa sva našla kotiček na robu starega pomola, ki je bil samo najin, dokler nisva zaprosila gospo iz Tasmanije, da naju fotografira. Gospa nama je nato skupaj s svojim možem, ki ni prišel do besede, razložila za povrh še marsikaj o Avstraliji, Tasmaniji in njinem letošnjem cestnem križarjenju po stari Evropi. Ko je zvedela, da sva iz Slovenije je za povrh še opisala, kako sta preživela 'big storm' v Šobcu in kako super je Ljubljana s prijaznimi ljudmi(?). No, ob njej pa človek res ne more biti drugačen kot neskončno prijazen.
Ob tem pogovoru oziroma monologu sva zamudila sončni zahod, ki sva ga nameravala doživeti na trdnjavi Srd vrh Dubrovnika zato sva spremenila plan in se zlila z nočnim dubrovniškim življenjem, dokler naju niso moči izdale in sva priznala prednost mladini.