sobota, 02. julij 2011

Na Malto! - od Brindisija do Otranta

 
Noč je po moji interpretaciji minila popolnoma mirno. Kaj drugega o tej noči ne bi vedel povedati, ker sem spal spanje pravičnega (beri: izčrpanega mornarja). Menda pa ni bilo čisto tako. Če si vezan ob prometni obmorski ulici je pač normalno, da bo tudi ponoči nekaj motenj in hrupa, kar pa moškega dela posadke še nikoli ni pretirano motilo. Najini dami pač imata bolj rahel spanec, kar ima v tujih krajih seveda posebno vrednost ( in ceno :-) ).
Zjutraj si ogledujemo Brindisi. Mesto je dokaj veliko, naju z Bredo pa zgodaj zjutraj zanima predvsem kje bova spila dober kapučino in se malo posladkala z italijanskimi dobrotami, ki pašejo zraven. Nos naju tudi tokrat ni izdal, zato sva kmalu tozadevno popolnoma potešena.


Sedaj pa je lahko sledil tudi bolj podroben ogled mesta. Kot vsa pristaniška mesta ima tudi Brindisi svoj čar in verjetno svoje lepote in skrivnosti, ki pa jih nismo imeli ne namena ne časa odkrivati. Pa vendar je nekaj utrinkov ostalo zabeleženih v fotoaparatu.






Ko sem se vračal na jadrnico, sem opazil, da je v pristanišču začuda veliko rib. Ker svojega ribiškega pribora nisem tovoril na to pot, sem uporabil spretnost, ki mi je ostala iz otroških let, ko smo v vaškem potoku lovili postrvi kar na roko. Izkazalo se je, da je metoda uporabna v sili tudi na morju. Ulovljena riba sicer ni bila velika, je pa bila edina ulovljena do Malte! Ker ribiškim zgodbam ljudje začuda še vedno ne verjamejo kaj dosti, spodaj prilagam še dokazno fotografijo in se s tem za vse večne čase ponosno postavljam tudi v vrste uspešnih morskih ribičev!


Medtem, ko sem jaz nepričakovano ribaril, je Vlado urejal zadeve s pristaniškimi in državnimi organi. Šlo je zelo počasi. Pošiljali so ga sem in tja, ga iz prirojene vljudnosti pustili pred vsakimi vrati vsaj malo čakati, čeprav je bil njihova edina stranka. Začuda se ni Vlado prav nič razburjal nad postopkom, ko se je končno vrnil in smo lahko odšli skupaj na kosilo. Mirno nam je ob pizzi razlagal, kaj se mu je dogajalo. Očitno se je psihično dobro pripravil prav na vse izzive, ki bi ga lahko na poti doleteli.



Končno smo bili torej pripravljeni na novo etapo - do Otranta! Ob 14 uri smo izpluli.
Razpeli in naštimali smo torej jadra in uživali vsak po svoje, medtem ko nas je avtopilot varno in zanesljivo vozil točno v kurzu proti današnjemu cilju.


Kmalu pa se nam je začelo muditi, ko smo pogledali, kaj se dogaja za nami. Tudi veter se je spremenil na SE (160 - 180), kar je pomenilo orcanje proti cilju.

Nevihta nas je vedno bolj dohitevala. Ni več prave volje do sončenja, tudi avtopilot ni več dovolj dober...


Še več - spet se je treba pripraviti za grozečo mokroto. 
Ampak riba pa še ima šanso da zagrabi! Dež gor ali dol!


Pa smo ji spet ušli! Nevihta nas ni dohitela. Je imela zadosti posla v Brindisiju. Celo sonce smo videli, ko se je poslavljalo od nas in napovedovalo lep naslednji dan!


Spet je padel mrak in nato noč, ki pa je že bila nekoliko svetlejša od predhodnjih, kajti prvi krajec se je že začel opazno debeliti.


Ob polnoči prispemo v Otranto in se vežemo na bok velike ribiške ladje.
 Premagali smo razdaljo 40 M, prejadrali pa v ta namen seveda nekoliko več.


Dan četrti: bilo je tako kot mora biti!