Biokovo treking - Vošac, Troglav in Jure

Pot: nekaj km nad Makarsko, Vošac, sv.Jure, Troglav in nazaj

Čas: okoli 9 ur

Višinski metri: okoli 1200 m

Tokrat sva se povzpela na Biokovo še z drugega konca. 

Nekaj km nad Makarsko sva zapustila avto in

se odpravila po kraškem svetu na rob sten.

 

Med potjo sva občudovala kamnite hišice, nekatere so bile obnovljene v prelepe vikende, nekatere pa so ostale v svojem prvotnem stanju. V zgodnjem jutru je konjem prijala bližina človeka.

Hodila sva po brezpotju ob robu planote nad stenami in vmes osvajala 

številne "vidikovce", da sva lahko občudovala panoramo pod seboj.

Gamsi in mufloni so tudi bili moteni pri jutranji paši.

Panorama pod nama - Makarska.

Najprej sva se povzpela na Vošac - 1421 m, kjer stoji planinska koča 

na skrajnem vrhu roba velike kraške planote. Visoko nad Makarsko.

Pogled proti severu Biokovega; proti Omiški Dinari in Mosorju.

Razgled je lep tudi proti jugu Biokovega.

Nadaljevala sva pot proti najvišjemu vrhu, svetim  Jurom, za nama je ostajal Vošac.

Poti ni bilo in ni bilo konec, med vrtačami sva vijugala kot na veleslalomski tekmi.

Po dveh urah hoje sva le prispela do sedla pod Juretom.

Na vrhu sv.Jureta - 1762 m je bilo nekaj obiskovalcev, ki pa so se pripeljali z avtom. 

Sem vodi namreč  najvišjeležeča hrvaška cesta.

Ob cerkvici je bila gužva, ki se ji nisva želela pridružiti, zato sva se odpravila navzdol.

Bolj zanimiv za naju je bil sosednji Veliki Troglav - 1658 m, 

na sliki spodaj se vidijo vsi trije vrhovi.

Sestopila sva strmo navzdol do sedla, kjer je planinski dom, 

od tam pa takoj po grebenu gor do Troglava.

Sam vrh velikega Troglava ni kaj posebnega, je pa lep razgled po ostalem delu planote;

 tudi do oddaljenega sv. Ilija, ki je po višini drugi na Biokovem.

Še en pogled nazaj na najvišji vrh ter nato hitro navzdol, ker se je že bližal mrak.

Planinska koča pod Javorom je bila žal tudi zaprta, ima pa zelo prijetno lokacijo.

Reklamna tabla v bližini koče gotovo privabi poleti veliko obiskovalcev, 

saj do nje vodi ozka asfaltna cesta.

Seveda naju je ujela tema preden sva uspela po asfaltni cesti priti do najinega avta. Lep sončni zahod s toplimi barvami večerne zarje pa je bil najina nagrada za hitro hojo po dolgi asfaltni cesti.  zarja visoko v planinah in samota ter tihota hribovskega večera pa sta bila tudi nekaj posebnega.

   Samota ter tišina gorskega večera pa sta samo ojačala najino hvaležnost z željo, da bi užila še veliko tako spokojnih večerov visoko nad zmedo, ki vlada v dolini polni stresa.

 

____________________