Pot: gostišče Valentinalm (pod prelazom Plockenpass), Ober Valentinalm, sedlo Valentintorl, vrh Rauchkofel, jezero Wolayersee, okoli jezera ter nazaj do izhodišča.
Čas: okoli 10 ur z vsemi postanki, za okoli 1600 višinskih metrov ter 16 km poti.
Tokrat sva prespala na izhodišču te poti in sicer na parkirnem prostoru gostišča Valentinalm.
Cena za dan parkiranja od 00 do 24 h je 5 €, torej sva za prenočevanje plačala 10 €. 
V zgodnjem jutru sva prečila planine Untere in Ober Valentinalm.
V tem času so planine čudovite saj so polne raznobarvnega cvetja. Nad planinami postane
pot kamnita, saj poteka pod ostenji gorstva Monte Cogliansa ter Rauchkofla.
Na sedlu Valentintorl sva se usmerila proti Rauchkoflu. Pot poteka po grapi,
kjer te lahko preseneti padajoče kamenje.
Na sliki spodaj je skupina Monte Coglians ter najino sedlo pod njim.
Proti vrhu Rauchkofla steza postane zelo strma zato varovala z jeklenico niso odveč.
Pogled navzdol z vrha.
Rauchkofel (2460 m).
Ker na vrhu tokrat nisva bila sama, sva lahko na fotografiji zajeta oba.
Razgledi z najinega vrha so bili lepi, čeprav so meglice občasno zakrile sosednje vrhove.
Pogled z vrha na Monte Coglians.
Pogled navzdol proti koči ter jezeru Wolayersee.
Planinskih rožic je bilo v izobilju. (materina dušica in ranjak)
Z vrha sva se usmerila proti jezeru.
Utrinki s poti.
Na celi poti sva opazovala lepo rejene svizce, ki pa se niso hoteli fotografirati.
Wolayersee (LagoVolaia) ali Volaško jezero leži na višini približno 1950 metrov na avstrijski strani meje z Italijo. Velja za najlepše področje Karnijskih Alp.
Pokrajina je slikovita, tu je zanimiva geologija, saj se najdejo tudi ostanki koralnega grebena z množico fosilov in tudi drugih morskih organizmov.
Ob jezeru je restavracija ter na italijanski strani stavbe iz časa I. svetovne vojne.
Nad jezerom je še spomenik Julijusu Kugyju, po katerem se imenujejo naše Alpe.
Zahajal je rad tudi semkaj ob to jezero.
Pokrajina je res prelepa,
midva pa že obračava nazaj ter se povzpneva zopet čez sedlo Valentintorl.
Pod ostenjem Monte Cogliansa se večkrat ozreva nazaj proti jezeru.
Kmalu prečiva tudi planino Ober Valentinalm,
ter se nad hišo ustaviva ob lepem koritu s pritokom gorske studenčnice in se odžejava.
Pred seboj opazujeva Polinik,
ter Creto di Colineta, kjer sva bila pred dvema letoma.
Karnijske alpe večinoma še niso oblegane z množico turistov - pohodnikov.
Ker so divjo lepe, marsikje težje dostopne tudi zaradi dolgih pristopnih poti,
jih nameravava še večkrat obiskati.
___________________
Objave
