sobota, 25. februar 2012

Komen

Golte (Mozirska koča) - Smrekovec - Krnes - Komen in nazaj
Čas: 8 ur s postanki

V teh dneh verjetno lovimo v tej sezoni še zadnje turne smuke, ker pač nam ta zima ni bila preveč naklonjena.
Ampak še vedno se z malo iznajdljivosti najde kakšna lepa pot. Tudi take, ki so bile že ničkolikokrat ponovljene, pa so še vedno prijetne in zanimive. Dan se mi je tudi danes seveda pričel ob pričakovanju sončnega vzhoda.

Novo sonce v tem jutru mi je zopet pričaralo tople barve, ki jih fotoaparat nikoli ne more zajeti tako dobro, kot vidi oko v naravi.

Jutranje temperature so bile že nad ničlo, zato sneg ni bil pomrznjen. Tu na Istejah, na malem sedlu na Golteh sem opazovala moj današnji cilj - Komen. Hm, kar daleč je to.

Z Golt se spustiš navzdol do sedla Kal nato pa po zasneženi cesti do doma pod Smrekovcem. Odjuga je cesto tudi že močno načela, tako da bo tole zadnji turnosmučarski prehod tule, če ne bo z neba nove pošiljke snega.
Iz dimnika na koči se je veselo sukal dim, torej je oskrbnik "doma".

Pod kočo pa je snega bilo veliko in tudi navzgor do Smrekovca ga je bilo čedajle več. Po stopinjah v snegu sem opazila, da sem to jutro prva ali druga tu gor. Čudno se mi je zdelo, ker nisem bila zelo zgodna in ker je Smrekovec zelo obiskan v vseh vremenskih pogojih in letnih časih.

Na vrhu so se nudili krasni pogledi vse naokrog. Čez nekaj minut sem dobila družbo še treh smučarjev, ki pa so kar hitro odbrzeli nato navzdol. Moja pot pa je vodila po smrekovških planjavah dalje med visokimi zameti.

Smrekovcu je sledil Krnes. Mimo njega sem šla levo po markirani poti, ki preči strm krneški gozd. In pod nogami se je tu večkrat slišal tisti znameniti "wuuuf", ko se nekje globoko pod teboj udre cela plošča s snegom, na zunaj pa ni nič videti.
To ni bilo ravno prijetno poslušatt, tako da sem se že tam odločila, da bom nazaj šla raje čez vrh Krnesa.
Vso pot sem bila sama, pred Komnom pa me je dohitel še en smučar in kar hitro odbrzel dalje.

Kot so kazale sledi po snegu smo v zadnjem tednu po sneženju tu potovali: ene motorne sani, nekdo s krpljami samo v eno smer ter midva smučarja. Čudno se mi je zdelo, da ni bilo več sledi.
Na vrhu je bilo seveda nekaj sončenja ter občudovanja vseh vrhov v okolici. Na sliki je zasnežena Peca v ozadju. Zanimivo bi bilo videt, če so tudi tam takšni snežni pogoji kot tukaj.
Zaradi tistih wuuuuf glasov sem se nazaj rajši vračala čez vrh Krnesa. Sicer je bilo potrebno "štamfati" s smučmi navzgor ampak je zato spust  bil bolj prijeten in tudi tistih wuuuufov ni bilo slišati.

Z vrha Krnesa se lepo vidi Uršlja gora.
Nato pa samo še navzdol po znamenitem smrekovškem travniku, vse tja do koče in še dalje po cesti navzdol.

Ta pohod ima neko posebnost. Ko se najlepše zaključi, to je spust s smučmi, se moraš povzpeti še nazaj na Golte. Temu se ne da izogniti. Verjetno je to tudi razlog, da ta pot ni zelo obiskana..Čeprav je zelo prijetna in predvsem razgibana.

petek, 24. februar 2012

Golte-Medvedjak

Mozirska koča - sedlo Isteje - Hleviška planina - Stari stani - Medvedjak - Mozirska koča
Čas: 3.30 ure

V petkovem popoldnevu sva se odpravila pogledat koliko snega je še ostalo na Golteh. Neverjetno, kaj naredi odjuga. Spodnja planina je bila še pred tremi dnevi popolnoma prekrita s 30 cm odejo snega.

 Na vrhu se je sneg topil kot za stavo. Le še na Hleviški planini je bilo nekaj neokrnjenega južnega snega.

Malo sva hodila tja ter še dalje tja nato se spuščala po bregu nazaj in navzdol s Hleviške planine in tako dalje.....nato pa sva našla pot nazaj na Stare stane. Iz gozda in neokrnjene beline sva prisopihala naravnost na progo pod smučarsko vlečnico. Seveda v tem času ni bila več v pogonu zato sva se mirne duše spustila po njej navzdol.
 Naravnost do koče na Starih stanih. Vse mirno je bilo tam, nikjer nikogar. Kako lepo.

Do teme sva imela spet premalo časa, da bi odsmučala okoli Medvedjaka nad Tirske peči kot sva imela v planu. Zato sva krenila kar naravnost navkreber na Medvedjak. Tirske peči pa bodo zopet ostale za naslednjič. In kako dobro je to, da nikoli ne zmanjka ne idej, ne motivov; volje pa itak ne.
Proti vrhu  pa sva upočasnila najin tempo, seveda zopet zaradi čudovitih barv sončnega zahoda.
Na tej strani Golt so res prekrasni pogledi na vrhove proti zahodu: Ojstrico, Raduho ter Karavanke v ozadju.


Spet bo naju lovila tema, zato je bilo potrebno it dalje klub želji, da bi še malo ostala tu gor in meditirala v prijetnem okolju. Pa drugič, saj bova gotovo še prišla.


Te neverjetne barve, ko sončna krogla zaide za gore, me vedno znova pritegnejo in očarajo. Oranžna, roza, rumena in še vse vmesne nianse. Nikoli se jih ne naveličam.

sreda, 22. februar 2012

Golte - Kal - Stari stani


Ideja je bila rojena že dopoldan, ko sva se oba ukvarjala s službenimi bolj ali manj rešljivimi problemi in izzivi. Zato sva se lahko složno že takoj po prihodu domov v nekaj minutah odpravila na pozno popoldanski smučarski pohod na Golte.
Meglice so se umikale, premikale, občasno izginjale in se nenadoma nepričakovano pojavljale. Občasno se je prikazalo celo sinje modro nebo ter dodatno osvetlilo lepoto beline novega snega.
Včeraj ga je zapadlo kakšnih 20-30 cm in tisti, ki so danes tu ali bodo tukaj še v naslednjih dneh, bodo res lahko uživali v zimski pravljici. Pa še mrzlo ni preveč.
Malo časa je še ostalo do teme, zato sva zarezala smučino le čez prelaz Kal in še malo dalje po gozdni poti v smeri Boskovca.

Seveda je bilo prekrasno zamenjat službeno mestni hrup in ropot s prijetniim klokotanjem turnih vezi na smučeh, ki se je v enakomernem ritmu najine hoje oglašalo v čisti tišini.

Pod Boskovcem sva se obrnila in počasi rezala smučino navzdol po svežem snegu. Že zaradi teh nekaj presmučanih metrov v novem snegu se je splačalo priti sem gor.

Sonce se je že poslavljalo. Barve snega, gozda in neba so se spreminjale od živahnih do sivih pastelnih. Vsako minuto je bil pogled proti dolini drugačen. Sprehajajoče meglice so občasno vidno sceno impresionistično pobelile in samo par metrov smučine naprej in nazaj je dokazovalo, da sva še vedno na pravi poti.

Mračilo se je že, nama pa še ni bilo dovolj, zato sva se odpravila še proti Starim stanom po steptani progi. Nisva namreč imela namena smučati navzdol po celcu v temačnem gozdu, zato sva raje izbrala to progo, ki se jo da presmučati tudi v mraku brez nevarnosti neljubih presenečenj bližnjih srečanj z nevarnimi objekti v obliki dreves ali kamnitih pasti. Zaradi morebitnega pojava ratraka ali motornih sani, ki sva jih videvala, pa sva si tukaj morala prižgati še čelni svetilki.

Luč dneva pa je zelo hitro ugasnila. Tako nama je za konec ostalo še malo smuke v skoraj popolni temi.
Samotne luči so kar prekmalu naznanile, da se bližava cilju. Zadovoljstvo nama je napolnilo srce, zato sem prepričana, da bova kaj takega ob prvi priložnosti ponovila. Verjetno  bo to prav kmalu.

sobota, 18. februar 2012

Dobrovlje (Bezovec in Čreta)



Izhodišče: Šmartno ob Paki
Čas hoje: 8 ur
Dobrovlje so planota sredi Savinjske doline med Celjsko kotlino in Menino planino. Planota  sicer nima velike nadmorske višine, najvišji vrh je 1117 m ampak njena vrtačasta pobočja so izredno zanimiva in lepa na pogled.

V hrib se zagrizeš iz Letuša in v dobri uri si lahko že na vrhu Bezovca. Tokrat je bila gaz že narejena od dveh ali treh pohodnikov pred nama.

Bezovec (857 m) je najvišji vrh vzhodne strani Dobrovelj in na ta sobotni dan je bilo pogled z njega na Celjsko kotlino takšen.

Presenetilo naju je, da je kar nekaj snega na Dobrovljah. Večinoma je segal čez gojzarje. Občasno pa sva morala narediti tudi gaz skozi kak meterski zamet. Od Bezovca dalje sva namreč sama delala gaz, zopet sva bila prva v tem delu po zadnjem sneženju (morda celo prva v tej zimi, kdo bi vedel).
Steza se vije večinoma po travnikih med vrtačami, mimo nekaj kmetij in tudi mimo takšnele majhne ruševine.

Na mnogih mestih na poti se odpirajo lepi pogledi na Savinjske Alpe.

Samo na enem delu poti se pot sreča z asfaltno cesto, po kateri je potrebno narediti dobrih 100 m, nato pa steza spet zavije v gozd. Seveda tokrat steza ni bila vidna, sama sva delala novo gaz v snežno belino. Od tu dalje je le še vzpon po razgibanem grebenu in v pol ure sva že bila na Čreti.

Vrh Črete se ponaša s 1000 m nadmorske višine in veliko cerkvijo.

Pod vrhom je še planinski Dom pod Čreto do katerega vodijo številne poti.

Prišla sva na cilj, se okrepčala in s tem podaljšala bivanje na svežem zraku. Sedaj še lepo po najinih sledeh nazaj. Tokrat se nama je pridružil črn labradorec, ki naju ni zapustil ves čas poti vse do zadnje kmetije, predno sva se spustila v Letuš.
Zopet so bile samo najine sledi tiste, ki so nama kazale pot nazaj.

V tem dnevu je dopoldan nebo pokrivala še koprena oblakov, popoldne pa se je prikazala zopet modrina neba. In tako sva naredila kar "orenk" turo, čeprav le na okoli 1000 m nadmorske višine. Ampak že to, da smo doma med hribčki in si lahko obujemo gojzarje na domačem pragu je velika prednost. vsaj za nas nekatere..

sreda, 08. februar 2012

Smrekovec, Krnes...do Komna pa ni šlo...

Izhodišče: gostišče Grebenšek v Florjanu pri Šoštanju.
Čas: 8 ur
 Mrzlo jutro in napoved mrzlega dneva naju nista odvrnila od namere, da kulturni praznik proslaviva bližje soncu in višje od delovnega vsakdana.
Najprej sva se torej aktivirala midva, nato pa je za nama sramežljivo prišlo še sonce.
Ko sva bila pri Gornjem Brložniku, je studenec bil še popolnoma zamrznjen, kar je potrjevalo najino domnevo, da je temperatura bližje minus dvajsetim kot minus desetim. A grel naju je hiter korak in močna želja, da bi dospela čimprej na smrekovške planjave.
Dolgo časa sva rezala najino sled v neokrnjen sneg, potem pa sva se pridružila enim osamljenim stopinjam. Pogled nazaj pa je že pokazal lepo uhojeno stezico, ki so jo je izdelale tri desne in tri leve noge ter šest pohodniških palic.
Koča pod Smrekovcem je bila zaprta, zato je bila najina malica malo krajša in kar stoje v zavetrini koče. Vzpon na vrh je potekal pospešeno zaradi preveč vetrovnega pobočja. Na vrhu pa idila. Popolno brezveterje in obilica puhastega snega, ki se je iskril v vedno močnejših sončnih žarkih.
Na vrhu pa sva srečala enega novopečenega turnega smučarja in enega motorista na sankah. Oba sta bila navdušena nad lepoto trenutka ki sta ga ujela. Midva pa sva razmišljala o tem, da  ....  je snega bistveno več kot sva ga pričakovala glede na poročila meteorologov.
Odpravila sva se naprej proti Krnesu.
Snega je bilo res veliko. V povprečju okrog metra. Ponekod skoraj spihan, drugod pa neprehodni zameti.
Potem pa so bili samo še zameti. Pregazila sva jih nekaj, ki so segali prek pasu, nato pa so se prikazali še večji. Tu očitno ne bo šlo naprej...
Tudi tukaj ni bilo obetavno.
Tule nisva niti poskušala...
Tudi to idilo sva pustila neokrnjeno...
Popolnoma neprehodno tudi sredi drevja.
Bo treba malo nižje poskusit.
Na srečo nama ni potrebno naprej. Lahko se vrneva.
In sva se vračala proti koči. Ampak pot je bilo treba poiskati preko deviško belih planjav, če nočeva nazaj spet preko vrha Smrekovca od koder sva prišla.
Markacij v takih razmerah seveda ni videti, a sva prepoznala vodni izvir s koritom, ki je potrdil, da sva na pravi poti.
Pri bivši Erini koči je bil spet primeren trenutek za vroč čaj iz najine termovke in še eno malico. Sledil je še hiter spust v dolino in dan sva preživela tako, da bi ga gotovo tudi mož, ki je zaslužen za današnji praznik, blagoslovil s kakšnim lepim sonetom.