Bjelolasica-Kula

 

 

Pot: Vrbovska poljana, vrh Kula, zavetišče Jakob Mihelčič, Vrbovska poljana 

 

Izmed višjih znanih planinskih vrhov v Gorskem Kotarju nama je manjkala le še Kula. 

Od mesta Mrkopalj sva peljala skozi Begovo razdolje do Vrbovske poljane. 

Asfaltna cesta kmalu postane lep makadam, ki pa se proti Vrbovski poljani zopet povrne v asfaltno.

 

 Pred tem sva se peljala še skozi Matič poljano, ki je pritegnila najino pozornost, 

saj so po celotni dolini postavljeni kamniti monoliti. 

So spomenik zmrznjenim partizanom, ki v snežnem viharju niso uspeli pregaziti globok sneg, 

ko so v noči od 19. do 20 februarja 1944 poskušali prečiti dolino.

 Bil je prizor, ki nama bo ostal v spominu.

Najin cilj je bila torej tokrat Kula, najvišji vrh Gorskega kotarja in planine Bjelolasica. 

'Bazni tabor' sva tokrat postavila na začetek Vrbovske poljane. 

 

Nekaj časa je potrebno hoditi po samotni gozdni cesti s katere te oznake odpeljejo levo v svetel gozd. Pot je lepo označena in sledljiva.

 Kadarkoli sva hodila po Gorskem kotarju nisva srečala žive duše. 

Tišina je tukaj neokrnjena, le ubrano ptičje petje jo občasno prekine.

 

Po uri in pol sva prispela na vrh Bjelolasice. 

Razgled sicer ni bil čisto brez oblakov toda opazila sva kar nekaj poznanih vrhov. 

Na spodnji sliki se vidi Veliki in Mali Klek, ki je sicer nižji za okoli 300 m,

 ampak od tu nisva imela takega občutka. 

Na Kuli se nahaja lepa skrinjica z žigom.

Pogled proti morju- otok Krk ter v ozadju Cres.

Kula (1534 m).

Pot sva nadaljevala še po grebenu celotne planine.

Pogled nazaj na Kulo ter na zavetišče Jakoba Mihelčiča pod njenim vrhom.

Tako kot vsa planinska zavetišča v Gorskem kotarju je tudi to zelo lepo, notranjost je prijetno urejena.

Za pot navzdol sva izbrala smer proti Samarskim stenam, 

ter kasneje zavila na cesto nazaj proti Vrbovski poljani.  

Gorski kotar  nima visokih vrhov. Obiskala sva večino njih. 

Rada zahajava sem zaradi pristne divjine in samotnih poti, ki jih je včasih težje slediti. Tukaj lahko srečaš medveda, ali vsaj opaziš njegove sledi na kakšni blatni stezi. Ne manjka srečanj z zajci, srnami ali z drugo divjadjo. Sredi noči slišiš zavijanje šakalov, ter oglašanje nočnih ptic, ki jih težko kdaj vidiš. Srečanj z medvedom tukaj še nisva imela, sva pa večkrat naletela na njegove sveže stopinje.

Najin pohod sva zaključila na Vrbovski poljani, kjer je vse pripravljeno za tek na smučeh. 

 

Na tej krožni poti se je nabralo nekaj m pod 600 višinskimi metri ter 9 km poti.

________________

 

Viševica

 

 

Pot: s ceste Fužine-Bribir sva krenila proti Viševici; vrh ter krožna pot nazaj

Pri raziskovanju Gorskega Kotarja so nama ostali še nekateri neosvojeni vrhovi.

Med njimi je bila tudi Viševica. 

Ker je ponoči deževalo, sva se sredi Kotarja zbudila v hladno (7 st C) in deževno jutro. 

Poti med visokimi travami so bile blatne in mokre. 

Zato sva naskočila Viševico šele popoldan, kar nama ni v navadi, 

saj rada greva na pot v najzgodnejših jutranjih urah. 

Ker sva vedela, da bo tokratna pot kratka, sva si to lahko privoščila. 

Ko prečiš travnat predel, pot poteka skozi gozd, dobro je označena.

Vršni greben pa je spet zaraščen.

Z vrha Viševice (1428 m) pa se odpre lep pogled proti Krku ...

... ter velebitskemu kanalu med Rabom in obalo.

Na vrhu je tudi skrinjica hrvaške planinske transverzale s vpisno knjigo.

Vpisov je malo, kar verjetno pomeni, da vrh ni nikoli pretirano oblegan.

To nama ustreza in res na poti razen nekaj poskočnih zajcev in sledi raznovrstne divjadi, 

nisva srečala nikogar. 

Nazaj sva se vračala po drugi strani; s poraslega grebena sva po strmi poti sestopila 

na kolesarsko in nato asfaltirano gozdno cesto. 

Tu pa je naju gozdarski nadzornik opozoril, da rampo pri vstopu zaprejo in zaklenejo ob 15h. 

Čeprav ob vstopu na gozdno cesto ob rampi ni nobenega opozorila o tem,  

sva vseeno pospešila nazaj ter se še pravočasno odpeljala ven mimo odprte rampe.

No, zdaj pač veva tudi iz lastne izkušnje, da ni vseeno na kateri strani rampe se znajdeš zvečer.   

  

Na tej krožni poti sva opravila okoli 600 višinskih metrov ter okoli 12 km poti.

Za jutri računava, da bova lahko že zgodaj zjutraj na poti.

 

__________________
 

Lučki dedec

Pot: lovska koča na Brežicih, Lastovec, Deska, Vodotočno jezero,  Lučki dedec, 

Korošica, planina Podvežak

 

Kot sva pričakovala, je bilo ponedeljkovo jutro mirno, brez avtomobilov na parkirišču pod planino Podvežak in tako posledično tudi brez pohodnikov po okoliških gorah in planinah. 

Napotila sva se po najini priljubljeni poti. 

Koča na Brežicih je samevala, pa tudi živine tukaj še ni bilo  kot lansko leto.

Takoj nad gozdom se odpre pogled na malo jezerce na začetku travnika ter na Veliko planino v ozadju. Tu je travnik že pokrit z lepim planinskim cvetjem. 

V tem času je že cvetijo materina dušica, plahtica, ranjak, ki so najpogostejše, 

pa tudi drugih ne manjka.

Ko se vzpenjava proti Deski že zagledava gorsko panoramo Kamniško savinjskih Alp.

Edini hrup tu pa povzroča helikopter, ki se je v tem času nekajkrat dvignil iz doline Lučke Bele 

do planine nad Presedljajem. Tu poteka del Natovih orožnih vaj.

Kljub pomanjkanju dežja pa na planinah vse cveti in dehti.

Deska (1978 m)

Cvetja je res veliko.

Z Deske sva se spustila do Vodotočnega jezera ter se nato povzpela do Praga. 

Od tu sva po eni od stezic krenila v smeri Lučkega dedca.

Na Lučkem dedcu ( 2023 m) ...

... ter pogled dalje na Vršiče ter Vežico ...

... ter nazaj na livade na Dedcu. 

 

V ozadju med grebeni izstopata Veliki vrh in Velika zelenica.

Stopiva še navzdol do Korošice, pokramljava s trenutnim oskrbnikom pri koči,

 ter se odpraviva počasi nazaj proti planini Podvežak. 

Še en pogled nazaj na Korošico nama potrdi, da je tu še vedno lepo.

Na tej lepi krožni poti, ki jo sicer v tem času ponavljava vsako leto,

 prehodiva 12 km ter pri tem zaužijeva še 910 višinskih metrov.

 

 

  

 Je pa med 11h in 14h uro tudi tu v planinah precej vroče, 

zato dobra zaloga osvežilne pijače iz nahrbtnika pride zelo prav.

 

_______________________