ponedeljek, 11. julij 2011

Etna

Po pristanku letala v bližini mesta Catania, naju je že skoraj čakal "rent a carov" avtek FIAT 500, s katerim bova nadaljevala pot do doma. Takoj sva bila vržena v vroč siciljanski promet. To pomeni, da semaforjev na križiščih ni, da o krožiščih sploh ne govorimo. Sicer vse teče lepo usklajeno v čudovitem neredu, ki pa je pravzaprav nek red. Tudi trojne ali četverne prometne 'zadrge' lepo stečejo, ker se vozniki medsebojno spoštujejo. Pač hupa je stalno pri roki  in če se želiš kam pripeljati, je to potrebno na vljuden način nakazati. Nobeden se ne razburja, vse je normalno četudi je križišče v kaosu avtomobilov, v naslednjem trenutku pa zopet popolnoma izpraznjeno. Pa imajo menda manj avtomobilskih nesreč kot pri nas v Sloveniji, kjer naj bi vladal trden red, vsaj od 01.07.2011 dalje z novim prometnim zakonom.
 
Prva pot po Siciliji je naju vodila na Etno, ki se je v neposredni bližini dvigovala v hladne višave dobrih tritisočih metrov. Morska obala na vzhodni strani Sicilije je nakazovala, da se je lava  davnih časih lepo ohlajala v morju.


Obalo sva le ogledovala, časa za kopanje pa si nisva vzela. Sva imela v preteklih dnevih več kot dovolj morja.


Opremljena sva bila klasično; z dovolj natančnim zemljevidom Sicilije, da sva lahko našla najprimernejši dostop navzgor do koder je pač z avtom mogoče.

Na pobočju Etne na vzhodni strani sva videla ogromno dreves pravega kostanja, kako fajn bi ga bilo tu nabrat.

Po uskladitvi z siciljanskimi kažipoti na križiščih sva v popoldnevu le prispela do izhodišča na Etno.
Takoj sva se seznanila z neverjetno visokimi cenami pristojbine za gondolo ter terensko vozilo, ki popelje turiste precej visoko pod Etno. Italijani res znajo dobro iztržiti vse svoje naravne in zgodovinske danosti.


Vzela sva pot pod noge in upala , da bova lahko prišla do samega vršnega kraterja na 3200 m.


Barvitost narave tu je res prekrasna. Čudovite so barve malih rožnih grmov, druge vegetacije tu ni.


Drugače pa je vse tako kot na luni menda.

In gremo dalje proti vrhu.


















In bilo je spet lepo, ker sva iskala samo najine poti, pa čeprav se je droben vulkanski prah z vsakim korakom bolj nabiral v najinih čevljih, nama plezal po gubah na koži višje in višje. Na koncu je zlezel tudi tja, kjer ga najmanj pričakuješ. Skratka; bila sva prašna od glave do pet, a zadovoljna.







Na 2800 m nadmorske višine sva zagledala snežne zaplate, ki so bile pokrite z žlindro in začela dojemati, da če je to letošnji sneg, potem je Etna pred kratkim malo bolj oživela in na sveže pokrila sneg s svojimi toplimi izbljuvki.

Najina razmišljanja so bila pravilna. Na 3000m nadmorske višine sva prišla pred ograjo, na kateri je pisalo, da je pot dalje prepovedana in tudi oglobena, za neposlušneže. Nisva bila navdušena nad tem, da bi plačevala kazni in še manj nad tem, da ne bova stopila na vrh, toda pogovor z enim od razburjenih varnostnikov naju je prepričal, da je dostop prepovedan. Tudi geologu Lojzu, ki se je zaman skliceval na svojo strokovnost in znanstveno radovednost  in na vse domnevne italijanske strokovne veze in poznanstva. Basta! Vzpona na vrh ne bo!
Pred dvema dnevoma se je namreč Etna zopet prebudila in nametala lavo na to kočico, ki je zadnja postojanka pred vrhom. Do sem tudi vozijo s terenskimi vozili tiste obiskovalce, ki se ne odločijo poti opraviti peš. Tudi naju so prisilili, da sva to vožnjo plačala, čeprav je nisva potrebovala in je tudi nisva izkoristila.


Torej sva morala biti zadovoljna z 3000 m nadmorske višine in z ogledom stranskih kraterjev.












Kljub močnemu vetru je na 3000 m nadmorske višine ali par metrov več, potrebno zabeležiti tudi ta obisk.
















Še en pogled z vrha enega od stranskih kraterjev proti dolini in morju. Veličastno.





Pod kepo lave sva našla tudi nekaj življenja, pikapolonice so se očitno skrivale pred vetrom in grele pred mrzlim zrakom...

Obhodila sva vse možne stranske kraterje in ostal nama je še eden.



Na obodu kraterja se je še rahlo kadilo ven, pa sva rekla, da greva pogledat bližje. Kar naenkrat je postalo malo toplo okoli naju, potipala sva tla in bila so dokaj topla. Čez nekaj korakov sva zopet potipala kamenje na tleh in je bilo zelo vroče in še par metrov dalje pa zelooo vroče. In tako naju je  minila želja, da bi šla bližje, tu spodaj se je nekaj dogajalo, pa tudi najinim čevljem ter predvsem podplatom je bilo pošteno vroče. Je že nastajal vonj po žgani gumi
.

In zopet vrh Etne z druge strani doline.


In potem sva odšla navzdol do koče in zelenih barv naravnega okolja.














Tukaj se lepo vidi sled zadnjega izbruha lave, preko katere je bilo potrebno na novo trasirati in otrditi cesto.
Buldožerje sva videla v stalni pripravljenosti.



Zvečer se je zelo jasno videlo, da se res kadi ven...


Malta - Valletta

Morski del potovanja se je končal in prelevila sva se v kopensko preobleko.
Malta je arhipelag treh otokov: Malte, otoka Gozo in otočka Comino. Glavno mesto je Valletta, ki je verjetno najbolj znano naselje na Malti. Mesto je sestavljeno  iz manjših mestnih jeder, ki so v današnjem času povezana v mestno celoto. Otočani so zelo prijazni in  poleg malteškega jezika, ki ima arabsko slovnico, govorijo tudi tekoče angleško.
Valletta je z svojimi ozkimi ulicami prepletajoče zgodovine staro mesto. Prvi zapisi o Malti so verjetno tisti v sv. pismu, kjer je omenjeno, da se je apostol Pavel  izkrcal na Malti kot eden od brodolomcev, ko so izgubili ladjo na poti v Rim. Zaliv, v katerega so domnevno priplavali brodolomci, so zato poimenovali kot  Zaliv Sv. Pavla. Danes je ta zaliv seveda popolnoma zaseden z drugačnimi nesrečniki kot  takrat pred davnimi stoletji. Senčnik ob senčniku in sladoled in hladno pivo pri štiridesetih stopinjah Celzija v senci.


Pravzaprav je celoten otok precej pozidan in vabljiv za množice turistov, ki so željni takšnih počitnic. Naju te nabito polne peščene plaže niso pritegnile, ampak sva s težavo našla svoj miren kotiček. Za senco sva imela eno veliko skalo in za plažo še eno, ki bi sicer lahko bila malo bolj udobna. Pa kaj - bila pa je samo najina in 100 m naokrog ni bilo nikogar! Velik uspeh za malteške razmere sredi sezone!






Po vsem otoku vozijo lokalni avtobusi,  zato lahko s celodnevno vozovnico za 2,6 € pregledava velik del  otoka. Če bi bil dan daljši ali če bi imela na voljo več dni, bi na ta način lahko spoznala ves otok. Edini problem nastane takrat, ko je avtobus poln in ne sprejema več novih potnikov. Takrat prijazen voznikov stavek: No more please, Thank You..., only one person more, Thank You..., razoroži čakajoče potnike, da se zelo prijazno odzovejo in naslednje pol ure čakajo na nov avobus, seveda na sončni pripeki, 40 stopinj cenzija. In pri naslednjem avtobusu se lahko štorja ponovi.....In na tak način sva potovala iz enega konca Malte na drugega (30 km) kakšne 3 ure....

In še nekaj slikic z Vallette:
Tu sva malo postala. Sploh nisva vedela zakaj se je zbralo toliko ljudi na kupu. Eden od gledalcev je nama  razložil, da se tu vsak teden preiskušajo malteški mladeniči. Vzamejo si kakih 30 m zaleta po obali, nato pa previdno stečejo po vibrirajočem poševnem drogu proti njegovemu vrhu, kjer je na koncu pritrjena zastavca, ki jo skušajo sneti, preden padejo v morje. Pri opazovanju dogodivščine, nama je bilo kmalu jasno, da je tekma resna, napeta in precej težka. Drug za drugim so mladeniči predčasno padali v vodo, dokler ni enemu le uspelo. Nastalo je podobno evforično tuljenje kot na kašni nogometni tekmi, ko končno pade gol.

 Pogled na zaliv, v katerega smo vpluli.
Kar predstavljam si mornarje, ko so po nekaj tedenski plovbi vpluli v tak zaliv, kjer se je nesporno pokazalo, da so končno prišli v civilizacijo. Malček takšnih občutkov smo doživeli tudi mi, ko smo po dvodnevni plovbi, kjer ni nikjer ničesar, samo mi na mali jadrnici in neskončno morje, vpluli v ta veličasten zaliv.

Valletta je s svojo utrdbo ter tisočletno tradicijo kot veliko pozidano mesto bolj ali manj starih in veličastnih stavb z modernim prizvokom turizma, najbolj znano mesto na Malti.
Ti trije malteški soldati so vabili na veliko parado, ki se je začela ob enajsti uri na dvorišču največje malteške trdnjave. Ko sva jim sledila, sva ugotovila, da so nama ljubši evri v žepu, kot pa plačilo drage vstopnine za ogled tričetrturne parade na vročem soncu. Sva raje odmarširala kar sama nekam drugam.
Tudi čez obzidje se očitno ni dalo na ogled parade. Ta trdnjava bo še dolgo stala!