Prikaz objav z oznako Pohorje. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Pohorje. Pokaži vse objave

sreda, 15. februar 2023

Izvir reke Pake in Volovica

Pot: Srednji Dolič, izvir reke Pake, Volovica in nazaj 

Razmere:  v senčnih legah pomrznjen sneg, v popoldanskih urah močna odjuga

Parkirali smo na parkirišču najboljše gostilne v Srednjem Doliču. 
Oznake za izvir Pake so nas usmerile po lokalni cesti skozi vas ter mimo  kmetij na pobočje Pohorja.
Pred nami je bila gaz, s katero smo sledili Paki. 
Po kakšni uri hoje smo zapustili sončne snežene travnike ter zavili v gozdnato področje.
Vmes smo opazovali takšne snežene krone na smrečicah. To so bili zadnji ostanki zimske pravljice.

Sem ter tja smo se vzpenjali  po gozdni poti navzgor ter nekajkrat prečili našo Pako.

Na poti navzgor so bili mali vodotoki večinoma poledeneli.

Pot je označena s posebnimi  markacijami.

Po treh urah vzpona smo zagledali naš cilj -  izvir Pake.

Da bi se izzvili iz pohorskih gozdov in prišli še malo na osončeno planjavo, 
smo se potrudili še na vrh Volovice (1455m ), ki je le malo nad izvirom. 

Opisi na tablah so prikazali označeno pot dalje do izvira Hudinje, Lukovega slapu in Rogle.

Na vrhu Volovice smo užili nekaj razgleda  v meglene doline pod nami...
...na Peco...
...(z leve) na vedno lepe Rinke, Mrzlo goro in Raduho.


Na vrhu Volovice smo se obrnili nazaj in se pričeli vračat.Sledila je zopet pot navzdol po gozdnati strmini vse do spodnjih kmetij ter Doliča.
Sodelovali ter zabavali smo se: Špela, Emil, Alenka, Lojze, Breda ter pes z bližnje kmetije, 
ki nas je spremljal ves čas po poti gor in dol. 
Zgledalo je, da je bil močno potreben družbe, kakšnega dobrega grižljaja in gibanja.
Vse to smo mu tudi nudili v obojestransko zadovoljstvo.
Ostal nam je še zadnji pogled na okolico preden smo sestopili v senčni Srednji Dolič.


Naš sledilnik je pokazal, da smo se povzpeli za 945 višinskih metrov ter ob tem prehodili okoli 15 km poti.
Več kot smo pričakovali in dovolj, da nam gibanja ni primanjkovalo.

_____________________





sobota, 26. februar 2011

Pohorje: Pungart - Ribniška Koča in nazaj





Izhodišče: Grmovškov dom na Pungartu
Čas hoje s tekaškimi smučmi: poldruga ura

Ni toliko pomembno kakšen je dan, pomembno je, da lahko kljub nevzpodbudni vremenski napovedi najdeš destinacijo nekje v naravi in užiješ vsaj nekaj prijetnih trenutkov. 

In smo šli. Tokrat na krajši sprehod po pohorskih smučinah. Vreme je bilo res hladno in turobno, tudi veter je malo pihal, a v naravnem okolju je vedno prijetno.
Gozd je v takem vremenu še bolj skrivnosten in hladne impresije burijo človeško domišljijo, da obnovi stare pohorske bajke in legende, ki so se zasidrale globoko v zavest. Le kaj v takem mrazu počne stari pohorski povodni mož?
A čas pohoda se kar prehitro izteče in že smo nazaj na izhodiščni točki. Navajeni daljših, po navadi celodnevnih poti, se čudimo, da je to vse za danes. 
V tem času je smučišče že oživelo; vrsta pred vlečnico se iz minute v minuto daljša. Parkirišče, ki je bilo zjutraj še prazno, je zdaj že skoraj nabito polno in smučarski delavci danes tukaj ne bodo jamrali nad slabim obiskom. In prav je tako, saj se res trudijo. Nam sicer smučarskih kart niso prodali, smo pa zavili v novo restavracijo, da si jo ogledamo. Zadovoljni s ponudbo in postrežbo.     Njam, je bil dober sladoled...




nedelja, 7. november 2010

Jezerski vrh na Pohorju





Sončni vzhodi in zahodi v hribih so vedno nekaj posebnega.


Tokrat sva gledala sončni vzhod z Bezovca na Dobrovljah in sončni zahod s Pohorja.



























In po travnikih Pohorja od Grmovškovega doma do Ribniške koče nisva hodila sama.....




















In Jezerski vrh sva dosegla v trdi temi...












in nato sva prisluhnila tišini, ko sva v temi hodila po pohorskih livadah nazaj do Grmovškega doma.

Ker je mlaj, so zvezde žarele še s posebno jakostjo, med njimi pa vsa ta 'nebesna' plovila, ki so begala v vse smeri neba.

Noč, ki bo ostala v spominu in doživetje, ki bi ga bilo škoda zamuditi.