Zgodila se je deseta, jubilejna regata; Jabuka 2012.
Kljub nepredvidenim zapletom mi je tudi letos uspela udeležba.
Pred štartom je bilo v Vodički luki zelo živahno. Vkrcavanje posadk, še zadnji pregled jader in opreme, nato pa štart: četrtek 15. november ob 22 uri in 30 minut.
Pihala je burja, zato smo lahko takoj po startu razpeli genaker in hitro potegnili do Komorice, kjer smo se usmerili proti Jabuki. Valov je bilo veliko, burje pa med 20 in 23 vozli v krmo, zato se nismo mučili z genakerjem. V poštev bi mogoče prišel manjši spinaker, ki pa ga nismo imeli.
Noč je minila brez kakšnih posebnosti, če odštejem močan, trenuten sunek severozahodnega vetra, ki nam je zelo učinkovito navil genovo okoli sprednje pripone. Reševanje nam je popestrilo plovbo za dobre pol ure in pognalo zastalo hladno kri spet po žilah.
Potem pa je v nastajaočem jutru začela 'vzhajati' končno tudi Jabuka, ...
... ki je rasla in rasla, dokler nismo zapeljali v njeno zavetrino, kjer smo se za trenutek skoraj ustavili in tako dali priložnost dežurni posadki regatnega odbora, da zapluje okoli nas in nas poslika za svoje potrebe.
Nato smo začeli orcati proti Kornatom in izmenično počivati in dremati. Eni na palubi, drugi pa pod njo v zavetju pred še vedno močno burjo. Tudi skuhali bi si kaj, oziroma pogreli pripravljeno sarmo, če bi imeli kakšnega bolj kaskaderskega kuharja. Pa ni bilo prostovoljca.
Jabuka pa je počasi izginjala z istim tempom, kot se je zjutraj porajala.
Tudi svetli del dneva se je počasi prevešal v večer.
Nekje spredaj smo slutili obrise Žirja in Kornatov. Postajalo nam je jasno, da jih pred temo verjetno ne bomo dosegli.
Morje okrog nas se je navidezno umirjalo. Burja je padla na 14 do 17 vozlov in lahko smo jadrali s polnimi jadri.
Tu pa tam pa je vseeno prišel kakšen večji val, ki je zmotil naše osebne meditacije.
Eden od valov je dobesedno prekril palubo in nas zmočil od glave do pet. Brrrrrrrr....
Takrat se je pojavila misel na temo: Kaj mi je res tega treba? Ni dovolj poletna uživancija na morju?
Toda prelivanje mavričnih barv zahajajočega sonca mi vedno znova vrne pravi odnos do vseh doživetij na morju: Morje daje mnogo več kot pa jemlje.
Vsak je bil zatopljen v svojih mislih, ko se je sonce poslavljalo.
Tudi otok Žirje smo že videli. Jasno je bilo, da bomo tja prijadrali že v temi.
Tam zadaj v daljavi smo videli nekaj zaostalih jadrnic. Ti zelo verjetno ne bodo ogražali naše dobre ubrstitve.
Morje za nami je postajalo vedno bolj skrivnostnih barv.
Pred nastopom teme je postalo svinčene barve, mi pa smo imeli do cilja še dobrih 10 milj.
Do Vodic smo prispeli po slabih dvaindvajsetih urah jadranja.
V soboto zjutraj smo se vrstili pred vrati pisarne regatnega odbora in pregledovali rezultate. Lej ga lej; če že nismo zmagali, smo pa vseeno spet občinski prvaki!
Jutranja kavica, tuširanje v marini in cel sobotni dan nas je ločil od zaključne večerje in podelitve nagrad na katero smo prišli popolnoma spočiti.
Imeli smo dovolj časa, da smo pogledali, kaj je v Vodicah novega.
Tudi naše barke smo imeli čas očediti in posušiti mokro obleko.
Fešta na rivi, ki je združila praznovanje ob jubilejni Jabuki in osvoboditvi generala Gotovine, je trajala vse do zgodnjih ur nedeljskega jutra.
"Time je rat završen!", je izjavil spet svoboden general, mi pa vemo, da se je vojna za nas, male ljudi, pravzaprav šele dobro začela ...
Objave
