Prikaz objav z oznako makedonski hribi. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako makedonski hribi. Pokaži vse objave

nedelja, 25. oktober 2026

Demir Kapija (Železna vrata)

 
Načrtovanje potovanj je v današnjem sodobnem digitalnem svetu lahko. 
Stric Google ali kakšen podoben stric nam prinese vse na pladnju, opiše, nariše in poda koordinate turističnih zanimivosti kjer pač želiš. Za več podrobnosti pa lahko vpletemo še UI.
 
Tudi midva tu in tam pobrskava po spletu in tokrat nama je splet ponudil Demir Kapijo.
To je naselje, ki se nahaja pred zelo ozko sotesko, ki jo je skozi gorski masiv prebila reka Vardar. 
Naseljena je bila že pred antičnim obdobjem, saj je v starih časih imela pomembno strateško funkcijo. 
V moderni dobi pa je znan po svojih naravnih znamenitostih, ki jih povezuje panoramska pot nad sotesko. 
 
Na zemljevidu sva opazila, da vodi ta panoramska planinska pot po grebenu na manjši hribček Prosek
 ter nato navzdol mimo naravnih  oken v mesto Demir Kapija. 
Zato sva za prenočevanje izbrala prostor v bližini izhodišča blizu vasi Koreshnica.
Naslednje jutro je bilo oblačno. Vseeno sva se odpravila na pohod 
(niti ni bil tako kratek, okoli 5 km v eno smer). Pot je dobro označena. 
Na vrhu hriba Prosek sva našla ostanke debelih zidov Markove Kule, 
ki je bila zgrajena v obdobju Rimskega imperija.
S Proseka (na zgornji sliki) je pot vodila navzdol ...
.. mimo poraslih grebenov...
 
... vse do naravnih oken, ki sta zelo velika in prebijeta greben kot dober cestni predor.
Je pa zraven še nekaj spodmolov in votlin, ki ob teh oknih sploh ne pridejo do izraza.
Pogled še z druge strani okna, kjer je fotograf  prečil strmine pod njim.
Od oken se pot vije še vse do razgledišč nad sotesko Vardarja.

Pogled navzdol na sotesko ter staro cesto ob njej. 
Ob poti so naju koze začudeno gledale in se spraševale kaj le delava tu.
Na koncu sva se s Proseka še enkrat ozrla nazaj na lepo razgledno pot z razgledišči,
 na mesto Demir kapijo in sotesko Vardar.

 

sobota, 24. oktober 2026

Titov vrh (Maja E Titos)

 
Pot: Popova šapka, Titov vrh in nazaj,
Čas: skupaj s pavzami 9 ur, 22 km ter okoli 1100 višinskih metrov 
 
Iz mesta Tetovo vodi lepa asfaltna cesta na Popovo šapko na Šar planini.  
Tukaj je na višini okoli 1700 m znano makedonsko smučarsko središče.
Prvi dan, ko sva prispela gor, je bilo povsod megleno; megle so se dvigale in spuščale. 
Kljub temu sva se podala na bližnji dvatisočak (2002 m), ki še nima imena, 
da oceniva razmere glede snega. Prejšnji dan je namreč tu snežilo. 
Do najvišjih vrhov ni bilo videti kaj sneženega, zato sva se odločila, da se naslednji dan povzpneva na Titov vrh, ki je tudi najvišji vrh Severne Makedonije, če ne štejemo Koraba, 
ki je mejni vrh z Albanijo z višino 2764 m.
Pogled iz najinega izhodišča na večerne meglice na Šapki ...
...ter jutranja zarja. Jutranje temperature so bile malo pod ničlo.
Pot je označena in dobro vidna. Najprej vodi čez smučišče nato čez nižje planine...
...do višjih planin, kjer sva v daljavi opazila čredo konj.
Pogled na Titov vrh desno ter Mal Turčin levo.
Pot vodi s stalnim a prijetnim naklonom navzgor, zadnje pol ure proti vrhu pa se strmo vzpne.
Pogled naokrog, na spodnji sliki so v daljavi zasnežene Prokletije...
...ter Korab, mejno gorovje z Albanijo.
Titov vrh (2747 m). 
Na vrhu je bilo nekaj Makedoncev. Med njimi je bil tudi gorski vodnik Živko, ki je nekaj slovenskih planinskih društev vodil po makedonskih gorah, tudi Velenjčane, Šoštanjčane, Polzelane in Mislinjčane.
Po nama je poslal pozdrave za nekatere člane teh društev, ki jih poznava.

Pogled navzdol, kjer je tudi nekaj skalnih grebenov.
Na poti občasno občudujeva skalne skulpture, na spodnji sliki je luska, ki visi nad strmim pobočjem. 
Ni se mi odlomila.
Uživala sva v pogledih po širjavi planin. Zaradi njih sva se spomnila Gruzije, 
ki ima nad takimi planinami še ledenike z vrhovi do 5000 m.
Steza je dobro vidna in ponekod nedvoumno označena z markacijami na lepih kamnih. 
Markacisti so lepo izkoristili naravne danosti.
Na poti sva srečala dve jati prhutavih kur, ki so hrupno odletele, ujedo, ki je krožila nad nama, 
ter konje na paši v daljavi.
Bilo je zopet lepo doživeti širjavo velikih planin. 
 
 Nameravala sva opraviti še nekaj vzponov na vrhove, ki so višji od 2300 m, vendar vreme tega ni dopuščalo. Za naslednje dni je bilo napovedano v gorah sneženje s temperaturami pod minus pet stopinj. Zato sva se odločila, da se odpeljeva v bolj južne kraje.
 
_____________