Prikaz objav z oznako Avstrijski hribi. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Avstrijski hribi. Pokaži vse objave

ponedeljek, 05. avgust 2019

Velika (Koroška) Baba



Pot: Dolina Belske Kočne na avstrijski strani, Jenkova planina, po grebenu do Bab, Savinjsko sedlo, dolina Belske Kočne.
Višinska razlika: okoli 1200 m
Čas: okoli 10 ur
Iz doline v Belski Kočni vodi delno zaraščena pot na Jenkovo planino. 
Steza nekajkrat preči lepo na novo urejeno makadamsko cesto, ki vodi do tamkajšnje koče. 
Glede na to, da je cesta tako lepa in nova , sva pričakovala neko lično kočico tam gor. 

 No, kočica je res čedna vendar je planina precej zaraščena z visoko travo in opuščena, 
le bela lepa cesta se blešči na njej in kar naenkrat tudi konča.

Pogled z Jenkove planine na naše Savinjske Alpe je vredno malo dalj opazovati.

Skozi gozd z debelimi smrekami sva hodila navkreber do tam,
kjer se kar naenkrat prične pas ruševja, ki vodi do grebena.

 Greben je ponekod zračen, ko hodiš gor in dol kakšno uro ...

Pogled navzdol na Jezersko tokrat ni tako jasen, da bi se prepoznale podrobnosti krajine.
Kmalu prideva do vrha Male Babe.

In gledava na vrh Velike (Koroške) Babe, ki pa je tokrat že zaseden. 
Zato smo lahko fotografirali drug drugega in si kasneje zamenjali fotografije. A ni fajn?

 Z vrha Velike (Koroške) Babe - 2127 m sva kmalu gledala nazaj tja, 
kjer sva maloprej puščala najine stopinje. Vmes je namreč samo malo večja grapica.
 Razgled je bil dovolj razkošen:  Kočna (desno), Grintavec in Dolgi hrbet pa v nadaljevanju.
 Tu smo imeli vsi trije kratko malico med katero nama je punca iz Opatije povedala  zelo doživeto zgodbo s plezanja skozi Žrelo, kjer je pot bila zaprta.
 Pogled na Matkovo kopo, Krničko goro in Mrzlo goro ( z leve) je obudil najine spomine. Lep je občutek, ko veš, da si tam že bil. Vse tri gore so namreč precej težko dostopne. Matkova Kopa in Krnička gora sta pa sploh dva dragulja Matkovega kraljestva.

Še enkrat Krnička gora ob Mrzli in novi spomini nanju.

 Pot navzdol z Bab do Jezerskega sedla je pa kratka in sladka. 
V ozadju so se prikazale Rinke s Križem na čelu.

Pri vračanju z Velike babe je bil nujno potreben še skok na Ledinski vrh - 2108 m. 
Vendar te nuje nisva čutila oba, zato se je eden ta čas sončil. Uganeš kateri?   
 Storžek ...

 Na Savinjskem sedlu je sonce lepo grelo.
Pogled nazaj na obe Babi...
 Utrinki gorskega cvetja ob poti.

S Savinjskega sedla vodi označena pot nazaj v dolino Belske Kočne mimo studenca, ki nama je še predobro znan s lanskega pohoda na Krničko goro. Tudi tokrat sva se ga razveselila. 
 Prav tako tudi te stare lovske koče na zaraščenem malem travniku.

Dan je šel h koncu. Bil  je spet eden tistih, ki dolgo ostanejo v spominu.

___________________________



sobota, 24. oktober 2015

Ovčji vrh

Izhodišče: Bodental ali Žabnica po naše
Višinska razlika: okoli 1200 m
Razmere: poti na osojni strani so bile pomrznjene in ledene, na prisojni strani so bili pristopi do 2000 m brez  snega
Čas: 8 ur


Tudi to jesen sva si zaželela videti macesne v toplih žarečih barvah. 
Ker v teh krajih še nisva bila, sva izbrala Ovčji vrh ali Kozjak ali Geisberg -2024 m. 
Obenem sva si ogledala še razmere za morebitno turno smuko v prihajajoči zimi.
Na prelazu Ljubelj sva morala tokrat spet, tako kot pred leti, pokazati osebne izkaznice. 
Zaradi beguncev, ki v teh dneh množično prihajajo v Evropo.  
Nekaj km za prelazom naju je smerokaz usmeril levo v Bodental. Termometer je tokrat kazal borih minus dva in oblekla sem vse kar sem imela na zalogi. 
Uf je bilo hladno.
Našla sva nekaj kolovozev, ki so vodili v pravo smer -  le katerega naj izbereva? Na drevesih pa so bila  opozorila, da je to območje medveda. Krasno presenečenje, že dolgo jih nisva videla v živo ... 
Končno sva se le odločila za eno stezico in to brez brez medvedov, sem si zaželela. 
Vodila je v pravo smer in že sva bila na osončenih planjavah Vgrizeve planine.



Po najinem načrtu bi morala vstopiti na to lepo planino na začetku, midva pa sva se znašla na koncu planine. Zato sva rekla, da bova zadevo popravila nazaj grede. Takole so na planini zlato žareli macesni.

V rumenem objemu macesnov je bilo prelepo,  v dolinah pa je domovala megla.

Po prečenju zaraslega melišča se je pot nadaljevala z nekaj jeklenicami v ostenje do sedla Vrata - 1714 m.
Tam je tudi vpisna knjiga in tale simpatični špiček, ki ga je bilo potrebno seveda osvojiti.

Brezoblačno nebo in sonce je povzročilo, da so macesni čudovito zažareli. 
Edina pot je vodila dalje do Celovške koče in za njo se je nahajala pašniška Mačenska planina.
Ta planina je okrašena s čudovitimi macesni, v ozadju pa ji dela kuliso naš mogočni Stol, 
ki ga s te strani skoraj ne bi prepoznala.

Nad planino pa se dviguje precej strm Ovčji vrh. 
Kmalu sva nehala občudovati macesne in se spopadla s travnato strmino.


Dvatisočaki so že pobeljeni s snegom in tudi Ovčji vrh ni bil izjema.

Razgledi z vrha pa so bili čisti in prostrani ...

Triglav je tudi lepo pobeljen. Sploh ni tako zelo daleč.

 Spodaj pa je naju razgrnjena čakala Vgrizeva planina, ki jo nameravava prečiti nazaj grede.

Z vrha je bil viden tudi greben Košute od Velikega vrha na desni do Tolste košute na levi strani.

Nasproti naju pa je bila ogromna Vrtača, kateri sta sledila Zelenjak in Palec. Ko sem bila na Palcu, se mi je zdel strašno visok, no sedaj pa je izgledalo, da je najnižji od vseh treh dvatisočakov. Moram preveriti.

Vajnež, s te strani  je to desni sosed Stola. V ozadju je naš očak Triglav.

Najin "VIP" prostor pa je ta dan bil takšen:
Z vetrovnega vrha sva se spustila nekaj metrov nižje in poiskala zatišno lego. Malo sva nahranila kavke in sebe malo preveč, zato dolgo nisva uspela sestaviti najinih kosti za pot navzdol. 
Sonce je grelo in grelo, sončila sva se zgoraj brez...(flisov)  in v planinski tihoti sva 
še odremala kakšno urico, ki nama je bila odvzeta zaradi zgodnjega "dobro jutro".


Severne strani planin so popršene s snegom, na sliki od desne proti levi je masiv Vrtače, Zelenjak in Palec. Orientacija in poimenovanje hribov ni enostavna, ker jih opazuješ čisto iz drugega zornega kota.

Ovčji vrh se na vzhodni strani povesi v čeden greben prav do sedla Vrata, kamor bi se morala vrniti tudi midva. V zgornejm delu je izrazito poraščen z ruševjem, na sredini in v spodnjem delu pa je dajal vtis, da bi se dal prečiti. Kar hitro je padla odločitev, da se ne bova spuščala navzdol po stezi ampak šla kar  na greben in nato po tem grebenu dalje do sedla.

Špiček na najinem brezpotju čez greben je bil prav priročen. Priznam, na vrh si nisem upala, sredina špička mi je bila dovolj, ker je zgledal, da se bo vsak čas podrl. Spodaj je Celovška koča, kamor bi morala sestopiti. V ozadju levo je Svaščica, ta naju bo še nekaj časa počakala. Tokrat ni dovolj časa zanjo.
Šla sva dalje po grebenu in izkazalo se je, da tu obstoja neka prastara stezica. Občasno je bila vidna, ponekod je bilo tudi ruševje odžagano.  Na sliki spodaj je del najine poti. Levo so prepadne strmine, desno pa strmina poraščena z ruševjem.

Za pohod po tem brezpotnem grebenu sva bila nagrajena z gamsjo lobanjo in dvema rogcoma, ki sta ležala blizu zraven. Še en dokaz, da tu že dolgo ni nihče hodil. Zgleda, da je ta zadnji prišel sem v miru umret ... :-)


Juhuhu,  midva pa sva še vedno visoko nad dolinami.

Takole po robu sva se prebila navzdol do sedla Vrata.

Na sedlu pa je pritrjena takšna oznaka. Na prvi pogled sva mislila , da označuje samo najin prehojeni prepadni greben;  ko sva jo prebrala, pa je bil vtis drugačen. Preberi jo še ti!

Sončni žarki so še osvetljevali dolino na severni strani Vrtače, ko sva počasi zapuščala prijetne višave.
Na Vgrizevi planini so macesni žareli v vsej svoji lepoti. Je tod mogoče še kaj lepšega?
Sredi planine pa prekrasna lovska koča, ki je tokrat samevala.
Narejena je iz skrbno izbranih brun. Domiselno, skladno in estetsko popolnoma dovršeno delo!
Res je kaj videt! 
Investitorju  zadostna količina €€€€€ očitno ni predstavljala resne ovire za izvedbo ideje ...

Radovedna sva šla preverit kakšna je ta planina na drugi - severni strani in imela sva kaj videti:

Tudi meglice so se pozno popoldan razkadile in daleč spodaj se je prikazala dravska dolina.

Čudovit jesenski dan je bil. Ovčji vrh je turca, kjer si nagrajen s presežnimi razgledi na naše gore, v tem času pa tudi z zlato barvo macesnov. Za povrh pa še sonce, modro nebo in s snegom pobeljene gore. 
Obstaja še kaj lepšega?