Kleiner Pal ( Pal Piccolo )

Pot: prelaz Plockenpass, pot 401, vrh Pal Piccolo,  sestop po poti 434, prelaz Plockenpass

Čas: 5-6 ur, okoli 10 km poti ter okoli 600 višinskih metrov 

 

Zaradi ogromnega podora, ki se je zrušil s stene Pal Piccola je bil prelaz na italijanski strani zaprt nekaj let, letos pa je ponovno prevozen. Zaradi manjših podorov prelaz še vedno občasno zapirajo. 

Zaradi tega podora je bila tudi pot 401 do nedavnega zaprta, sedaj poteka na področju podora malo drugače. Pot je na novo lepo speljana, dobro zavarovana in z nje se lepo vidi obsežnost tega podora. 

 

V zgodnjem jutru sva se tako odpravila s prelaza na pot 401. V tem celotnem delu do vrha je speljana po gozdu pod visoko steno gore, zato sva ves čas navzgor hodila v senci,

 kar je v času poletne vročine zelo dobrodošlo.

Vrh Pal Piccolo je znan po starih vojaških objektih iz časa I. svetovne vojne. 

Tu so se odvijali hudi boji med Italijo in Avstro-Ogrsko v letih 1915 do 1917, 

saj je bil Plockenpass takrat najpomembnejši prelaz.

Na zgornji sliki se vidi del ogromnega podora in nanovo urejena steza 401 pod njim.

Razgled je slikovit na vse ostale planine naokrog.

Vsepovsod ob poti je precej naravnih ali zgrajenih podzemnih jam in zaklonišč ter ostankov vojaških objektov, ki so vsi na zelo lepih lokacijah.

Vrh Pal Piccolo je planota, ki je polna strelskih jarkov, topniških in minometalskih ploščadi 

in obsežnih podzemnih zaklonišč za vojaško posadko.

Vse to je urejeno in označeno s tablami, ker področje deluje kot muzej na prostem. 

Steze vodijo po celotnem predelu lukenj, jarkov in stavb. 

Vrh Pal Piccolo (1866 m).

Razgled z vrha na sever...

... na jugovzhod...

 ... na severozahod.

Resnično je to zelo zanimiv vrh, pot nanj ni dolga, je možnih celo nekaj skrajšanih variant.

 Sestopila sva po stezi 434 na avstrijsko stran, ki pa je zelo strma, zato tudi dobro varovana, 

saj to goro obiskujejo tudi šolske ekskurzije in družine z malimi otroki,

kar sva videla tudi midva na lastne oči.

Še enkrat sva se uzrla nazaj na resnično zanimivo goro ter nato sestopila navzdol.

Ker je pot zelo lepa, razgibana, s panoramskim razgledom 360 stopinj, 

jo bova zelo verjetno še kdaj obiskala.

 

______________________

Wolayersee ( Lago Volaia) in Rauchkofel

Pot: gostišče Valentinalm (pod prelazom Plockenpass), Ober Valentinalm, sedlo Valentintorl, 

vrh Rauchkofel, jezero Wolayersee, okoli jezera ter nazaj do izhodišča.

Čas: okoli 10 ur z vsemi postanki, za okoli 1600 višinskih metrov ter 16 km poti.

Tokrat sva prespala na izhodišču te poti in sicer na parkirnem prostoru gostišča Valentinalm.

 Cena za dan parkiranja od 00 do 24 h  je 5 €, torej sva za prenočevanje plačala 10 €. 

V zgodnjem jutru sva prečila planine Untere in Ober Valentinalm. 

V tem času so planine čudovite, saj so polne raznobarvnega cvetja. Nad njimi postane 

pot kamnita, saj poteka pod ostenji gorstva Monte Cogliansa ter Rauchkofla.

Na sedlu Valentintorl sva se usmerila proti Rauchkoflu. Pot poteka po grapi,

 kjer te lahko preseneti padajoče kamenje. 

Na sliki spodaj je skupina Monte Coglians ter najino sedlo pod njim.

Proti vrhu Rauchkofla steza postane zelo strma, zato varovala z jeklenico niso odveč.

Pogled navzdol z vrha.

Rauchkofel (2460 m).

Ker na vrhu tokrat nisva bila sama, sva lahko na fotografiji zajeta oba. 

Razgledi z najinega vrha so bili lepi, čeprav so meglice občasno zakrile sosednje vrhove.

Pogled z vrha na Monte Coglians.

Pogled navzdol proti koči ter jezeru Wolayersee.

Planinskih rožic je bilo v izobilju. (materina dušica in ranjak)

Z vrha sva se usmerila proti jezeru. 

Utrinki s poti.

Na poti sva opazovala lepo rejene svizce, ki pa se niso hoteli fotografirati.

Wolayersee  (LagoVolaia) ali Volaško jezero leži na višini približno 1950 metrov na avstrijski strani meje z Italijo. Velja za najlepše področje Karnijskih Alp. 

Pokrajina je slikovita in geološko zanimiva, saj se tukaj nahaja koralni greben 

z množico fosilov morskih organizmov, ki so živeli v obdobju Karnija; 

geološke dobe, ki je dobila ime ravno po tem gorovju. 

Ob jezeru je restavracija ter na italijanski strani stavbe iz časa I. svetovne vojne.

Nad jezerom  je še spomenik Julijusu Kugyju, po katerem se imenujejo naše Alpe.

Zahajal je rad tudi semkaj ob to jezero. 

Pokrajina je res prelepa, 

midva pa že obračava nazaj ter se povzpneva  zopet čez sedlo Valentintorl.

Pod ostenjem Monte Cogliansa se večkrat ozreva nazaj proti jezeru.

Kmalu prečiva tudi planino Ober Valentinalm,

 ter se nad hišo ustaviva ob lepem koritu s pritokom gorske studenčnice in se odžejava.

Pred seboj opazujeva Polinik,

ter Creto di Colineta, kjer sva bila pred dvema letoma.

Karnijske alpe večinoma še niso oblegane z množico turistov - pohodnikov.

 Ker so divjo lepe, marsikje težje dostopne tudi zaradi dolgih pristopnih poti,

 jih nameravava še večkrat obiskati.

___________________

 

 

Stagor

 

Pot: mestece Steinfeld ter po asfaltirani cesti z avtom navzgor do nekje 900 m višine, planina Stagorer, planine Hierleben,  vrh Stagor, (delno označena pot), Speickbichl, ter nazaj mimo Gaberbodna.

Odpeljala sva se čez Korensko sedlo, do popularnega turističnega jezera Weissensee, 

ki sva si ga ogledala kljub temu, da naju je motila množica turistov. 

Zato kmalu nadaljujeva do mesteca Steinfeld ter nato po gorski cesti v smeri Stagorja.

Ta vršac sva izbrala, ker sva domnevala, da bo bolj samoten in da ga trume pohodnikov ne bodo oblegale.

Izkazalo se je, da sva izbrala dobro.

 Na planini Hierleben vodi steza čez pašnik, 

kjer sva se morala za prehod pogajati s kravami in z bikom, 

ki so trdno držali strmi breg v svoji lasti.

Je trajalo, preden sva uspela nadaljevati pot.

Delno označena pot v nadaljevanju vodi malo višje še mimo dveh prelepih planin...

...nato pa preči strmino Stagorja, ki je bila poraščena z visokimi travami. 

Slabo uhojeno pot sva zato morala vseskozi iskati, kar ni bilo vedno enostavno.

Za tem pa se prične tisto najlepše....

...ko se razkrijejo razgledi daleč naokrog...

Nato sva končno prispela na greben, ki povezuje poleg Stagorja še druge podobne vršace.

Tudi na vrh sva prišla v predvidenem času.

Stagor (2289 m).

Zgoraj je pogled še na sosednji Speikbichl...

Pa ni šlo, da ne bi skočila še tja. 

Na Speikbichlu (2285 m).

Pogled v dolino na Steinfeld.

V dolini vročina, tu gor pa je zapihalo in pripodile so se meglice, 

ki so se trudile, da bi naju prikrajšale za razgled.

Z roba Stagorja sva se nato odpravila na spodnje planine. 

Malica na vrhu je odpadla zaradi močnega vetra.

Še vedno so naju obdajale prelepe planine Kreuzeckberge,

 podobne našim Karavankam po višini in po obliki.

Po poti navzdol sva ugotavljala, da tu dežja ne manjka. 

Tako sva z veseljem spremenila tudi meni za večerjo.

Na planini Hiereben sva zavila po drugi poti navzdol in sicer po zanimivi cesti, 

ki je večinoma kar vrezana  v skalno steno. 

Prav lepo sva hodila navzdol in se vpraševala čemu so delali tako drago cesto.

Namena te ceste sicer nisva ugotovila, toda na koncu naju je pričakal takle znak. 

No v najino obrambo lahko povem da zgoraj ko sva vstopila na to cesto, ni bilo nobene prepovedi.

Samoten vrh, ovenčan z meglicami in pogledi na prelepe planine je bil za nama...

in opravila sva  15 km poti in nekaj več kot 1000 višinskih metrov.

___________________