Višinska razlika: okoli 1200 m
Razmere: poti na osojni strani so bile pomrznjene in ledene, na prisojni strani so bili pristopi do 2000 m brez snega
Čas: 8 ur
Tudi to jesen sva si zaželela videti macesne v toplih žarečih barvah.
Ker v teh krajih še nisva bila, sva izbrala Ovčji vrh ali Kozjak ali Geisberg -2024 m.
Obenem sva si ogledala še razmere za morebitno turno smuko v prihajajoči zimi.
Na prelazu Ljubelj sva morala tokrat spet, tako kot pred leti, pokazati osebne izkaznice.
Zaradi beguncev, ki v teh dneh množično prihajajo v Evropo.
Nekaj km za prelazom naju je smerokaz usmeril levo v Bodental. Termometer je tokrat kazal borih minus dva in oblekla sem vse kar sem imela na zalogi.
Uf je bilo hladno.
Našla sva nekaj kolovozev, ki so vodili v pravo smer - le katerega naj izbereva? Na drevesih pa so bila opozorila, da je to območje medveda. Krasno presenečenje, že dolgo jih nisva videla v živo ...
Končno sva se le odločila za eno stezico in to brez brez medvedov, sem si zaželela.
Vodila je v pravo smer in že sva bila na osončenih planjavah Vgrizeve planine.
Po najinem načrtu bi morala vstopiti na to lepo planino na začetku, midva pa sva se znašla na koncu planine. Zato sva rekla, da bova zadevo popravila nazaj grede. Takole so na planini zlato žareli macesni.
V rumenem objemu macesnov je bilo prelepo, v dolinah pa je domovala megla.
Po prečenju zaraslega melišča se je pot nadaljevala z nekaj jeklenicami v ostenje do sedla Vrata - 1714 m.
Tam je tudi vpisna knjiga in tale simpatični špiček, ki ga je bilo potrebno seveda osvojiti.
Brezoblačno nebo in sonce je povzročilo, da so macesni čudovito zažareli.
Edina pot je vodila dalje do Celovške koče in za njo se je nahajala pašniška Mačenska planina.
Ta planina je okrašena s čudovitimi macesni, v ozadju pa ji dela kuliso naš mogočni Stol,
ki ga s te strani skoraj ne bi prepoznala.
Nad planino pa se dviguje precej strm Ovčji vrh.
Kmalu sva nehala občudovati macesne in se spopadla s travnato strmino.
Dvatisočaki so že pobeljeni s snegom in tudi Ovčji vrh ni bil izjema.
Razgledi z vrha pa so bili čisti in prostrani ...
Triglav je tudi lepo pobeljen. Sploh ni tako zelo daleč.
Spodaj pa je naju razgrnjena čakala Vgrizeva planina, ki jo nameravava prečiti nazaj grede.
Z vrha je bil viden tudi greben Košute od Velikega vrha na desni do Tolste košute na levi strani.
Nasproti naju pa je bila ogromna Vrtača, kateri sta sledila Zelenjak in Palec. Ko sem bila na Palcu, se mi je zdel strašno visok, no sedaj pa je izgledalo, da je najnižji od vseh treh dvatisočakov. Moram preveriti.
Vajnež, s te strani je to desni sosed Stola. V ozadju je naš očak Triglav.
Najin "VIP" prostor pa je ta dan bil takšen:
Z vetrovnega vrha sva se spustila nekaj metrov nižje in poiskala zatišno lego. Malo sva nahranila kavke in sebe malo preveč, zato dolgo nisva uspela sestaviti najinih kosti za pot navzdol.
Sonce je grelo in grelo, sončila sva se zgoraj brez...(flisov) in v planinski tihoti sva
še odremala kakšno urico, ki nama je bila odvzeta zaradi zgodnjega "dobro jutro".
Severne strani planin so popršene s snegom, na sliki od desne proti levi je masiv Vrtače, Zelenjak in Palec. Orientacija in poimenovanje hribov ni enostavna, ker jih opazuješ čisto iz drugega zornega kota.
Ovčji vrh se na vzhodni strani povesi v čeden greben prav do sedla Vrata, kamor bi se morala vrniti tudi midva. V zgornejm delu je izrazito poraščen z ruševjem, na sredini in v spodnjem delu pa je dajal vtis, da bi se dal prečiti. Kar hitro je padla odločitev, da se ne bova spuščala navzdol po stezi ampak šla kar na greben in nato po tem grebenu dalje do sedla.
Špiček na najinem brezpotju čez greben je bil prav priročen. Priznam, na vrh si nisem upala, sredina špička mi je bila dovolj, ker je zgledal, da se bo vsak čas podrl. Spodaj je Celovška koča, kamor bi morala sestopiti. V ozadju levo je Svaščica, ta naju bo še nekaj časa počakala. Tokrat ni dovolj časa zanjo.
Šla sva dalje po grebenu in izkazalo se je, da tu obstoja neka prastara stezica. Občasno je bila vidna, ponekod je bilo tudi ruševje odžagano. Na sliki spodaj je del najine poti. Levo so prepadne strmine, desno pa strmina poraščena z ruševjem.
Za pohod po tem brezpotnem grebenu sva bila nagrajena z gamsjo lobanjo in dvema rogcoma, ki sta ležala blizu zraven. Še en dokaz, da tu že dolgo ni nihče hodil. Zgleda, da je ta zadnji prišel sem v miru umret ... :-)
Juhuhu, midva pa sva še vedno visoko nad dolinami.
Takole po robu sva se prebila navzdol do sedla Vrata.
Na sedlu pa je pritrjena takšna oznaka. Na prvi pogled sva mislila , da označuje samo najin prehojeni prepadni greben; ko sva jo prebrala, pa je bil vtis drugačen. Preberi jo še ti!
Sončni žarki so še osvetljevali dolino na severni strani Vrtače, ko sva počasi zapuščala prijetne višave.
Na Vgrizevi planini so macesni žareli v vsej svoji lepoti. Je tod mogoče še kaj lepšega?
Sredi planine pa prekrasna lovska koča, ki je tokrat samevala.
Narejena je iz skrbno izbranih brun. Domiselno, skladno in estetsko popolnoma dovršeno delo!
Res je kaj videt!
Investitorju zadostna količina €€€€€ očitno ni predstavljala resne ovire za izvedbo ideje ...
Radovedna sva šla preverit kakšna je ta planina na drugi - severni strani in imela sva kaj videti:
Tudi meglice so se pozno popoldan razkadile in daleč spodaj se je prikazala dravska dolina.
Čudovit jesenski dan je bil. Ovčji vrh je turca, kjer si nagrajen s presežnimi razgledi na naše gore, v tem času pa tudi z zlato barvo macesnov. Za povrh pa še sonce, modro nebo in s snegom pobeljene gore.
Obstaja še kaj lepšega?
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar