sobota, 26. december 2020

planina Vodol

 Pot: Kosmačeve Rastke, pl.Cirkovnica, koča na Loki pod Raduho, pl.Vodol, Kosmačeve Rastke

Razmere: vetrovno, zameti s pršičem, ponekod spihano in pomrznjeno

Na najinem običajnem parkirnem prostoru sva pustila avto. 
V tem zimskem jutru in novozapadlem snegu, cesta do Konjskega vrha še ni bila splužena.
Do te zimske pravljice, ki jo kaže gornja slika, sva se kar namučila. 
V naših gorah tokrat do višine kakšnih 1100 m ni dovolj novega snega. 
Do te višine pa sva se vzpenjala po strmi planinski poti skozi gozd. 
Zaradi razmočenega zemljišča in listja ter pomanjkanja snega, so se nama na smučeh delale cokle, 
ki so vsako smučko obtežile še za kak kilogram ali dva. 
Čisto nepotreben trening za jačanje najinih nog.

Bilo je pestro in naporno a sva vedela, da se splača potrudit za veselje, ki naju čaka kasneje.

Pred kočo na Loki je pihal močan in mrzel veter, ki je ponekod ustvarjal velike zamete, 
drugod pa gladil ledene grbine.

 Ampak to ni toliko pomembno, samo da lahko okušava to bleščečo belino.
Na Loki ( 1534 m ) sva bila spet med prvimi še sama, tako sva lahko v miru pomalicala 
in uživala v zavetju koče. Potem pa so začeli prihajati novi in novi pohodniki željni gorske svežine. 
Ker nisva več željna takega prometa, sva predčasno odsmučala navzdol.
Sklenila sva namreč, da za spremembo obiščeva planino Vodol ( 1350 m ), 
kajti proti vrhu Raduhe je bilo megleno in je močno pihalo. Enako je bilo stanje na Javorju.
Umaknila sva se torej močnemu vetru in nepotrebni družbi ter uživala dalje v beli opojnosti.

Res je bilo lepo...

...ujeti tak dan v naši stvarnosti...

... je za nas uživače ...

...nekaj enkratnega.

Že sva bila ob vznožju planine Vodol.

Tu sva bila sama na zasneženih poljanah, nad nama pa Jelovec, ki danes ni bil dostopen s smučmi.

Čudovita samota...

...ter razgledi naokrog.

Urezala sva smučino prek zametov do bližnje pastirske koče...

...uživala v nastavljanju sončnim žarkom v zavetju koče pred hudim vetrom.
Čakal naju je prijeten spust po planini Vodol ter nato še po zasneženi cesti navzdol.
Smuka navzdol je bila tokrat drugačna zaradi spremenljivih snežnih razmer na cesti in ob njej.

Ampak je šlo. Samo da se lahko peljeva dol neglede na razmere.

Takole burno pa je izgledalo vremensko dogajanje v smeri Rogatca in Menine.
Tu pri nas pa je na srečo potekal spet en lep zimski dan.

Bolj sva se bližala avtu, manj je bilo snega. 
Tako izgleda malo čudno, ko nekdo prismuča iz gozda tam kjer skoraj ni snega.
Nepoučeni bi se zares čudil.

__________________