nedelja, 28. avgust 2011

Rinke,Turska gora in Brana

Koča pod slapom Rinka - Okrešelj - Križ- Koroška Rinka -Turska gora - Brana-Kamniško sedlo -Okrešelj

In zopet je bil en prekrasen dan za menoj. Pričel se je v sobotnem jutru nad Okrešljem z vzhajajočim soncem za Krofičko. In sem ga ujela , sončni vzhod namreč.


Pred Savinjskim sedlom pot zavije levo v  zavarovano pot na Križ. Pred tem je melišče in ker se občasno zgodi, da ne sledim čisto markiranim potem, sem malo zašla na sosednje melišče. Seveda sem ga morala prečiti, da bi prišla na pravo stezo za vstop v steno Križa. Na moje veselje sem pri prečenju zmotila kozoroga, ki je očitno prišel pogledat, kaj se dogaja. Stal je čisto blizu mene, na skali malo nad menoj, prav lepo sva se dolgo pogovarjala, poziral mi je vseh mogočih pozah in še kar ni šel stran, očitno so mu bili všeč moji samogovori. Meni pa tudi, da sem imela tako prijetno družbo.



Ampak nazadnje pa sem ga morala zapustiti, saj me je  čakala še dolga pot. Res mi je bilo žal, ker so takšna bližnja srečanja z živalmi v naravnem okolju le redka.



Ko je takole stal le malo nad menoj, so se mi obudile zgodbice na nagajive kozoroge, ki mečejo kamenje na planince. Tudi sin je to že doživel v Julijcih. Namreč, ko je priplezal s stene, je zagledal čredo kozorogov na travnati ravnici, ki  je hudomušno začela prožiti kamenje nanj. Takrat seveda ni bil tako navdušen nad tem bližnjim srečanjem, kot sem bila tokrat jaz. Moj kozorog je bil prijazen.
No jaz sem bila navdušena in po fotografiranju z vseh mogočih kotov sem ga le zapustila in odšla dalje.


































Na vrhu Križa  se je odprl veličasten razgled na Dolgi hrbet ter v dolino na Ledine in Češko kočo.
Na spodnji sliki je od jutranjega sonca osvetljeni Ledinski vrh.

Fotoaparat je takole zabeležil pogled skozi eno od  "rink" na osvetljeno ostenje severnega  pobočja Rink.
Na vrhu Koroške Rinke sem bila za spremembo sama, ob 9.30 v tem trenutku  ni bilo nobenega pohodnika, le ena kavka me je prišla pozdravit. In taki trenutki so nepozabni,  ko takole sam kraljuješ na vrhovih gora.

Tele kavke ni zmotil močan veter na vrhu Turske gore. Skupaj sva si podelile jabolko nato pa sem kavko pustila v čakanju na naslednje pohodnike. Mislim, da je morala  čakati še kar precej časa na naslednji grižljaj.

Nad Skuto in Rinkami pa so se preganjali oblaki.

Na poti skozi Kotliče je ena skala  zdrsana od mnogih stopinj planincev skoraj tako kot osrednja promenada v centru Dubrovnika. Da sem jo lahko fotografirala sem seveda  morala stopiti nekam drugam, kar pa ni bilo ravno enostavno. Saj sicer tale skala potem ne bi bila tako zglajena od številnih stopinj.

Koča na Kamniškemu sedlu, v ozadju je mogočna Planjava.

Na vrhu Brane so bili sunki vetra tako močni, da ni bilo prave volje za sončenje.

Vsako leto grem enkrat pogledat tale naravni skalnjak. Letos sem ga ujela, ko je že skoraj odcvetel. Ampak še vedno je na istem mestu.

Nad robom Kamniškega sedla je veter  takole lepo napravil kepo oblakov.

Pred spustom s Kamniškega sedla sem zabeležila še nekaj  prijetnih slikic s Planjavo in Ojstrico v ozadju.






Ko sem se bližala Okrešlju je močan veter občasno prignal kak temen oblak nad vrhove. Pogosto je z oblakom tudi zakril sonce a  v naslednjih minutah  ga je enako hitro tudi odgnal. Torej ploh in neviht še ne bo.























In še ena fotografija mojega kozoroga......, res je bilo prav lepo....... Tudi zaradi teh prijetnih dogodkov so mi pri srcu moji samotni pohodi v planine.



Cres, Lošinj, Premuda pa nazaj domov na Krk

Malo sveže soli na koži nikdar ne škodi...sem si dejal, ko sem dobil vabilo prijatelja, da skupaj malo zajadramo. Glede na vremensko napoved sem vedel, da bo jadranja bolj malo in bo več kopanja in užitkov, ki k temu spadajo - pa vendar; vedno je bolje na morju, kot pa v službi. Delo me bo počakalo, kot vedno do zdaj.
Torej Zvone, Denis in jaz. Moška posadka se je hitro vkrcala v Omišlju na Krku in v sredo zvečer smo že prvič sidrali v zalivu Kolorat na jugu Cresa. Večinoma smo motorirali, ker vetra ni bilo dovolj za solidno hitrost, pa tudi sončni zahod je jasno kazal, da tudi naslednji dan ne bo pretirano vetroven.

Po mirni noči, jutranjem plavanju v izredno topliem morju (28 st. C), zajtrku in ostalih bolj ali manj nujnih opravilih, smo krenili naprej.

Morali smo pohiteti, da smo pravočasno prišli pred pomični most, ki omogoča vstop v velik lošinjski zaliv. Potrebno je bilo tankat, pa še prijatelje ki so tam letovali, smo uspeli obiskati in jih malo popeljati z jadrnico naokoli. Bili so tako navdušeni z bivanjem na jadrnici, da je velika nevarnost, da smo še koga okužili z jadranjem.

Nato smo bili zopet sami. Vetra premalo, pa se tako z motorjem pomikamo naprej.

Tik pred sončnim zahodom smo se zasidrali na Premudi, pred Krijalom, edinim naseljem na otoku. Seveda smo si privoščili obisk dobre restavracije, kjer nudijo odlično pripravljene jedi izpod peke in dobro domače vino. Potem pa nazaj na barko in prijetno spanje v rahlem burinu, ki nam je zibal postelje.

Petkovo popoldne nam je prineslo tudi nekaj severozahodnika in juga, tako da smo lahko nekaj časa prijetno jadrali. Pa seveda kopanje in hlajenje v enem od prijetnih zalivov na Cresu. Klub poletju smo bili v njem nekaj časa celo sami.

Ostanki teras kažejo, da so bili tukaj nekoč cvetoči vrtovi. Bi jih kazalo obnoviti. A kaj ko ni več pridnih delovnih rok, saj je splošno mnenje, da se ničesar več ne splača. Pa je res potrebno delati samo tisto, kar se splača ali kar nam nekdo plača? Ej, ljudje; kam bo to potrošništvo in materialistično razmišljanje pripeljalo?

Zaliv pa tako lep, da bi se človek, ki zna živeti z morjem in naravo, tukaj kar stalno naselil.

Zvečer pa smo prispeli v luko glavnega mesta otoka. Cres je lepo mestece, ki vedno znova pritegne. Tokrat je bilo polno turističnega vrveža, tako da smo zasedli zadnjo mizo v izbrani restavraciji. In smo opazovali, kaj se dogaja na korzu. Mlado, staro, suho, debelo, belo in črno... za vsak okus se je našel lep pogled.

Sonce je zahajalo. Tokrat je kazalo, da bo jutri le nekaj vetra. Bomo videli.

Sobota je res pokazala spet malo vetra, da smo se malo naužili jadranja. Ko smo se vračali v matično luko, pa nam je prekrižal pot ogromen tanker. Dolg kot ponedeljek, ki se je naglo bližal; ko bo spet potrebno poprijeti za delo, da si prislužim nove počitnice.

sobota, 20. avgust 2011

Košuta


Gorska jutranja idila...., ki je pravi balsam za dušo in zgodnje vstajanje iz tople postelje je tako poplačanao. Vsaj nam nekaterim.....
Tokrat so bile na vrsti Karavanke: Matizovec-dom pod Kofcami, Kofce gora-Kladivo-Škrbina-Tegoška gora-Macesnovec nato strm spust in po planšarskih planinah(Tegoška planina-Pungrat-Ilovica-Šija) nazaj do Kofc.
Dom pod Kofcami se je že bleščal v jutranjem soncu.


Za kočo pa se nama je odprla tale jutranja idila mame z mladičkom ter osla, zadaj, ki se je tudi želel pridružiti jutranjemu crkljanju. Pa mu ni čisto uspelo.


Z grebena gore Kofce , je pogled navzdol vedno prekrasen. Tako pozimi, ko hodiš po tankem grebenu in tudi poleti, ko je greben dovolj širok, da brezskrbno stopaš po njem.

Tale grebenček je bil pozimi tako naložen s snegom, da je bil takrat na vrhu ozek kot britev sem menda zapisala takrat. Brez snega pa je tak, da noga lahko brezskrbno stopa navzgor.


























Pogled na levo proti Velikemu vrhu.


In na desno proti Kladivu, kamor bo naju vodila pot dalje po grebenu Košute.

Vrh Kladiva je bil ožarjen s soncem, razgledi navzdol na avstrijsko stran pa seveda čudoviti.

Pot bova nadaljevala dalje po grebenu Košute do Košutnikovega turna, vsaj tak sva imela načrt. Vedela sva , da bo to zelo dolga tura ampak bo že, tako si vedno rečeva in greva.
Ob pogledu navzdol pa se nama je razkril pretresljivo  žalosten prizor. Šest  mrtvih ovac je bilo pod vrhom. Očitno jih je oplazila strela v nevihti, ki je tu udrihala prejšnji večer. Res je bil žalosten  pogled na mrtva telesa belih ovčic, ki so še včeraj uživale v svobodi gora. Nehote se človek zamisli nad minljivostjo in se zave nevarnosti, ki so prisotne tudi v tako lepem in prijaznem okolju.

Do Škrbine se je pot vila gor in dol, na ozko pa spet malo bolj na široko in tako dalje do prelaza.

Od Škrbine dalje proti Tegoški gori pa se je zopet odprla prekrasna idila travnikov, ki so v juniju ali juliju verjetno polni pisanih rož. Enkrat bo torej treba tudi to še pogledat.

Pogled s Macesnovca nazaj je pokazal, da je kar lepa dolga pot že bila za nama. V ozadju je najvišji vrh Kladivo(2094 m) sledi Tegoška gora.

Z grebena Macesnovca dalje proti Košutnikovemu turnu pa je bilo še kakšne dve ure hoda. Hm, in potem bi bilo treba še nazaj po spodnjih planšarijah..hm in ta varianta pa bi bila malce predolga. Kaj pa sedaj? Seveda kar naravnost navzdol po brezpotju do Tegoške planine. In tako brezpotje je prva piki na I.

In še ena vetrovna slika z vrha Macesnovca. Občasni sunki vetra so bili na grebenu kar močni, tako da je tudi to pripomoglo k odločitvi za pot navzdol z 2000 m nadmorske višine na zadovoljivih 1600 m, kjer so domovale planšarije. V ozadju so še Užnik, Košutnikov turn in čisto zadnja Tolsta gora.

Po sestopu navzdol pa si je bilo treba ohladiti noge.....

Na planšariji Pungrat sva poskusila njihovo kislo mleko. Pastir ga je kar okusno pripravil.

In še pogled navzgor na greben Košute po katerem so se še vedno preganjali oblaki.


Planina Ilovica...., nekatere planšarije so obnovljene , nekatere kot je ta, pa še razkrivajo svojo mikavno zgodovino. Ljudi pa ni in ni in tudi zato so Karavanke čudovite v letnem času.

In telo in duša se zopet napolnita čistega zraka, sonca, brezkončnih daljav in prostranstev in občutek svobode ter moči je večji in čaka na nova doživetja.