Malo sveže soli na koži nikdar ne škodi...sem si dejal, ko sem dobil vabilo prijatelja, da skupaj malo zajadramo. Glede na vremensko napoved sem vedel, da bo jadranja bolj malo in bo več kopanja in užitkov, ki k temu spadajo - pa vendar; vedno je bolje na morju, kot pa v službi. Delo me bo počakalo, kot vedno do zdaj.
Torej Zvone, Denis in jaz. Moška posadka se je hitro vkrcala v Omišlju na Krku in v sredo zvečer smo že prvič sidrali v zalivu Kolorat na jugu Cresa. Večinoma smo motorirali, ker vetra ni bilo dovolj za solidno hitrost, pa tudi sončni zahod je jasno kazal, da tudi naslednji dan ne bo pretirano vetroven.
Po mirni noči, jutranjem plavanju v izredno topliem morju (28 st. C), zajtrku in ostalih bolj ali manj nujnih opravilih, smo krenili naprej.
Morali smo pohiteti, da smo pravočasno prišli pred pomični most, ki omogoča vstop v velik lošinjski zaliv. Potrebno je bilo tankat, pa še prijatelje ki so tam letovali, smo uspeli obiskati in jih malo popeljati z jadrnico naokoli. Bili so tako navdušeni z bivanjem na jadrnici, da je velika nevarnost, da smo še koga okužili z jadranjem.
Nato smo bili zopet sami. Vetra premalo, pa se tako z motorjem pomikamo naprej.
Tik pred sončnim zahodom smo se zasidrali na Premudi, pred Krijalom, edinim naseljem na otoku. Seveda smo si privoščili obisk dobre restavracije, kjer nudijo odlično pripravljene jedi izpod peke in dobro domače vino. Potem pa nazaj na barko in prijetno spanje v rahlem burinu, ki nam je zibal postelje.
Petkovo popoldne nam je prineslo tudi nekaj severozahodnika in juga, tako da smo lahko nekaj časa prijetno jadrali. Pa seveda kopanje in hlajenje v enem od prijetnih zalivov na Cresu. Klub poletju smo bili v njem nekaj časa celo sami.
Ostanki teras kažejo, da so bili tukaj nekoč cvetoči vrtovi. Bi jih kazalo obnoviti. A kaj ko ni več pridnih delovnih rok, saj je splošno mnenje, da se ničesar več ne splača. Pa je res potrebno delati samo tisto, kar se splača ali kar nam nekdo plača? Ej, ljudje; kam bo to potrošništvo in materialistično razmišljanje pripeljalo?
Zaliv pa tako lep, da bi se človek, ki zna živeti z morjem in naravo, tukaj kar stalno naselil.
Zvečer pa smo prispeli v luko glavnega mesta otoka. Cres je lepo mestece, ki vedno znova pritegne. Tokrat je bilo polno turističnega vrveža, tako da smo zasedli zadnjo mizo v izbrani restavraciji. In smo opazovali, kaj se dogaja na korzu. Mlado, staro, suho, debelo, belo in črno... za vsak okus se je našel lep pogled.
Sonce je zahajalo. Tokrat je kazalo, da bo jutri le nekaj vetra. Bomo videli.
Sobota je res pokazala spet malo vetra, da smo se malo naužili jadranja. Ko smo se vračali v matično luko, pa nam je prekrižal pot ogromen tanker. Dolg kot ponedeljek, ki se je naglo bližal; ko bo spet potrebno poprijeti za delo, da si prislužim nove počitnice.
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar