sobota, 26. junij 2021

Golte, znano in neznano

 

Pot:  Žekovec, Mozirska koča, Boskovec, Javorca, Mozirska koča, cerkev Radegunda, Žekovec
Čas: 10 ur, okoli 15 km in 1900 višincev
Danes sva se namenila na domačo planino Golte in to po običajnih najinih poteh. 
Pa se je zasukalo čisto drugače.
Avto sva zapustila pri nihalki v Žekovcu in nato stopala navzgor po markirani potki do kmetije Keber. 
Od tam pa po eni od Janezovih poti kar navzgor. 
Ko sva prišla skoraj do Rastočke planine sem ugotovila, da sem izgubila mobitel. 
In nato zopet navzdol skoraj do dna, kjer se je nama končno oglasil iz trave, 
kjer je ves obupan čakal, če ga bova našla. Lepo.
In nato zopet nazaj gor tokrat pa kar naravnost mimo vseh poti in blizu Mozirske koče najdeva eno od Janezovih poti do klopce na koti 1375 m.
Pot ki sva jo opravila je nemogoče ponoviti in tako sva opravila dodatnih 500 m vzpona. 
Z znanci poklepetava pri Mozirski koči oziroma pri stari koči reševalcev, 
kjer je dobro poskrbljeno za žejne in lačne.

Odločiva se še za potep po cvetočih travnikih planine mimo jame Ledenica...

... in dalje do najvišjega vrha Golt,  Boskovca(1587 m) nato pa preko Rastočke planine...

 ...in Javorce  nazaj do Mozirske koče. Janezova zastava žalostno plapola na Javorci, 
saj je njen lastnik poškodovan že nekaj mesecev. Sva ga srečala pred nekaj dnevi in nama je povedal, 
da se mu zdi, da prepočasi okreva.

Pot do tu sva že tako "zaštrikala", da jo je nemogoče ponoviti.

Zopet sva nazaj pri Mozirski koči in nato sledi sestop po markirani poti do cerkvice na Radegundi.
Tu pa se odločiva nadaljevati pot spet malo drugače. 
Od cerkvice sva se spustila levo po znani vlaki, po kateri sva  nekoč odsmučala v dolino.
Potem sva malo nižje zavila desno in po novih in starih vlakah gor in dol ter sem ter tja..
Seveda se vlake vedno iztečejo nad prestrmimi grapami, pa se odločava ali bi le šla nazaj. 
Pa nama to ne diši, saj se po naravi težko vračava, če ni nujno.
Po skalah potoka ob Radegundi sva tudi že nekoč sestopala pa nama tam tudi ne diši. 
Veliko plezarije je, sedaj v tem času pa je tudi precej zaraščeno.
Glede na gps položaj in gostoto izohips na karti, pa se le odločiva za strm spust po eni izmed grap. 
Neverjetno je kako so te grape strme in le malo nad dolino in lepimi potmi se lahko pošteno zaplezaš in izgubiš. No tudi ta sestop se je dobro končal, ko sva izplezala do vlake, 
ki je naju privedla do ceste za kmetijo Goličnik. Oddahnila sva se.

Nisem si mislila, da bova tako zakomplicirala najino običajno pot na domačo planino. 
Ampak je bilo zelo lepo seveda za nas ljubitelje gora in "nekoristnega sveta".  
Spoznavala sva neverjetno strme, skoraj navpične brežine domače planine,
 skrivnosti neprehodnega gozda in skalovje vlak, ki so jih neusmiljeno zarezali v brežine.
 In seveda, da ne omenjam srn in gamsov, ki so nama umikali in neponovljivih pristopov in sestopov, 
samo po najinih poteh.

_________________